Mi njim ...

Tisto, kar danes šteje v premagovanju lastne in svetovne gospodarske krize, niso brezglava krčenja, stiskanja pasov, rezanja, omejevanja, kleščenja, ampak so to pogumni novi projekti, ki iščejo, najdejo in tudi izkoristijo tržne niše. To ni enostavno in uspe samo najbolj pogumnim projektom, ki že mejijo na norost. In v tem je naša, slovenska komparativna prednost. Imamo nekaj, česar nima nihče na svetu, in to nekaj smo razvili do popolnosti. Drugod politiki in poslovni veljaki, ko jih osumijo ali obtožijo nečednih poslov, v svoji obrambi uporabljajo banalne zguljene fraze "ni res, to je laž", ali pa "nisem vedel, nisem hotel, mislil sem, da bo drugače, okoliščine so me prisilile...". Celo policijski pripravnik ali študent drugega letnika prava lahko takoj ugotovita, da je to trhla, majava obramba in da sodišče ne bo imelo težkega dela. Mi pa imamo izum, ki bi ga veljalo patentirati v Švici in potem neusmiljeno tržiti. Takoj ko politika katerekoli ravni oziroma direktorčka (predsednik uprave se zdaj reče, ker je to bolj nobel) osumijo laganja, prekoračitve pooblastil, kraje, zavajanja, sovražnega govora, javnost in preiskovalci dobijo pod nos, da gre za politično zaroto poraženih komunistov, za maščevanje preostankov svinčenih časov, za podel konstrukt udbomafije, za perverzen napad na temelje mlade demokracije... E, to pa potem ni več tako enostavno pravno in politično vprašanje kot v primeru "nisem ukradel in nisem lagal, častna pionirska". Ko naš bivši zunanji minister dobi dva rumena kartona, ker kot uradnik tega istega ministrstva pljuva po lastni službi in svojem šefu ter legalno izbrani oblasti, ki mu daje plačo, takoj v svojo obrambo lansira v obtok ugotovitev, da gre za levičarsko udbomafijsko lustracijo demokratično mislečih razumnikov. Ko zaradi afere Patria za bivšega premierja izdajo obtožni predlog, ta ne reče "nisem kriv, sodišče pa naj opravi svoje delo", ampak promptno ugotovi, da gre za metode stalinističnih časov, ki jih izvajajo ustvarjalci komunistično totalitaristične zakonodaje in z udbomafijskimi koreninami na komunizem pripeta tožilka. Ko župana obtožijo poneverb in poslanca goljufije na izpitu tujega jezika, njuna obramba temelji na ugotovitvi, da sta žrtvi levičarskega pogroma tistih, ki so tako ali drugače povezani s tistimi, ki so izvajali povojne poboje. Ni ga sodišča na svetu, ki mu ne bi za hip zastalo srce ob misli, da bi s svojo obsodbo stopilo na stran udbomafijskih, stalinističnih in komunističnih zarot. To je treba prodajati na svetovnem trgu, ne pa izdelke z visoko dodano vrednostjo. Slovenija bi lahko strahovito razvila novo obliko kongresnega turizma, saj bi tujci, politiki in poslovneži, pa tudi navadni smrtniki, drli k nam in plačevali drage nočitve ter visoke kotizacije za okrogle mize in seminarje z naslovi "Uporaba udbomafije v evropskem pravnem redu" ali pa "Uporaba pojava komunističnih zarot v vsakdanjem življenju" ali pa "Obramba osebne integritete pred napadi stalinistične nomenklature". Tujce bi učili, kako prepoznati, da za sumom jemanja podkupnine stoji komunistična udbomafija. Kako zavrniti plačilo kazni za parkiranje z obrazložitvijo, da gre za levičarski pogrom, saj je dokazljivo, da je policistov ded imel intimno razmerje s komunistko Roso Luxemburg. Naši predavatelji, predvsem stalne žrtve novodobne komunistične lustracije, ki jih je vse več, bi tuje politike naučili poiskati vezi med njihovimi kritiki in južnoameriškimi levičarskimi gverilci, kar nedvomno dokazuje, da so kritike sad komunistične zarote. Mobing tašče lahko zet na sodišču pojasni z njenimi rdečimi oblekami, saj se ve, čigava je rdeča barva. Torej, lahko začnemo govoriti o slovenskem poslu stoletja.

... oni nam

Zavedam se, da bom izrekel eno bogokletno, ampak zdaj ko smo tik pred lokalnimi volitvami, se nam ponuja enkratna možnost, da vanje vnesemo malo več evropskega veselega volilnega duha. Dobro, vem, da so volitve, tudi župana občine, v kateri je več medvedov kot volilcev, za Slovence odgovorno opravilo in da mi od nekdaj politiko jemljemo sila resno, a mrkih predvolilnih obrazov volilcev in kandidatov sem se naveličal. Tudi njihovih obljub: gradili bomo šole, vrtce, ceste, svetovni krizi bomo pokazali roge in odpirali nova delovna mesta, speljali transsibirsko železnico od ljubljanskega gradu do Krvavca, izkopali kanal Kolpa-Soča-Kolpa, našli nova grobišča povojnih pobojev, odkrili nekaj novih spomenikov partizanom, iz županskih pisarn zmetali fikuse in dali vanje hortenzije... Zakaj ne bi prevzeli nekaj malega iz evropskih trendov, če smo že v tej EU, in izvolili v parlament, tako kot Danci, lokalnega Krjavlja, ki se je šel politiko zastonj in obljubil vsak petek brezplačno pivo ter vsem Dancem na kolesih veter v hrbet. Bilo je zabavno, ko je potem razlagal, da obljub ni uresničil, ker mu je za pivo zmanjkalo denarja in ker vreme ni podprlo njegovega političnega programa. Vsekakor bolj zabavno kot kisloobrazne razlage naših lokalnih veljakov volilcem ob koncu mandata, zakaj jim ni uspelo narediti podzemne železnice med četrtnima skupnostma, in jih zato prosijo, naj jim dajo še eno priložnost. Zakaj ne bi posnemali prebivalcev islandskega Reykjavika, ki so si, naveličani resnih politikov, za župana izvolili znanega komika Jona Gnarra. Med predvolilno kampanjo se je zavzemal, da bi imeli meščani na mestnih kopališčih brezplačne brisače in da bi mestni živalski vrt dobil severnega medveda, ne pa za gradnjo megalomanskih nakupovalnih centrov tako kot pri nas. Gnarr je razveseljeval ljudi še po izvolitvi. Preoblečen v žensko je na splošno navdušenje prebivalcev islandske prestolnice osebno odprl in vodil letošnjo gejevsko parado. Pred dnevi je Reykjavičane obiskal na domu preko TV z videoposnetkom. S pomočjo tehnike zmaličenega obraza in upočasnjenega glasu, skratka v svojem stilu, je nagovoril Reykjavičane ob koncu poletja. Ni jim obljubljal višjih plač, čistih ulic, cenejših stanovanj in več kanalizacije, ampak jim je predlagal, naj bodo kljub hudi krizi, prihajajoči dolgi in temni zimi, bodočemu članstvu v EU in vulkanskemu pepelu šaljivi, nasmejani, dobrohotni, strpni, razigrani, ljubeči, otročji, empatični in simpatični. In volilci so se smejali. Še danes se smejijo. Mar ni čas, da mi za župane in svetnike izvolimo Rozo, Slona in Sadeža, Vesa, Tofa, Zrnca... Zresnimo se, volimo komike. Ne bo nam lahko, a se bomo vsaj smejali.