Čeprav je zvenelo neverjetno, nikakor ni šlo za kakšno online prevaro. Natečaj je bil pravi in tudi služba je bila prava, vse skupaj pa je bila odlična marketinška kampanja turistične zveze Queenslanda. S hitrostjo širokopasovnega interneta je natečaj obšel planet, ves svet je slišal za prekrasni otoček in lepote Velikega koralnega grebena, zavladala je norija, kot je svet še ni videl, in več kot petintrideset tisoč mladih pustolovcev se je prijavilo za delovno mesto čuvaja otoka Hamilton, za "najboljšo službo na svetu". Končno so med šestnajstimi kandidati, ki so se uvrstili v najožji izbor, izbrali Britanca Bena Southalla, ki tako za plačo dvajset tisoč dolarjev sedi na terasi svoje vile, se kratkočasi z laptopom in maha ladjam na obzorju.
Enaka norija kot takrat je te dni zavladala na Hrvaškem, kjer se je na tisoče ljudi prijavilo na razpis za podobno "najboljšo službo na svetu": za plačo nekaj tisoč evrov, brez kakšnih posebnih kvalifikacij, treba je samo živeti v Belgiji ali Franciji, se kratkočasiti z računalnikom, hraniti zlato ribico in skozi okno mahati mimoidočim. In kar je najboljše, ne iščejo enega, ampak kar tristo petdeset Hrvatov.
Čeprav zveni neverjetno, nikakor ne gre za kakšno online prevaro. Natečaj je pravi in tudi zaposlitev je prava, samo da je tokrat ni razpisala turistična zveza Belgije, ampak Evropska unija. S hitrostjo širokopasovnega interneta je natečaj obšel vso Hrvaško, zavladala je norija, kot je svet še ni videl, in za službo se je prijavilo več kot tri tisoč petsto mladih hrvaških pustolovcev, kar desetkrat več, kot jih iščejo. Do jeseni bodo med njimi izbrali tristo petdeset srečnežev, ki bodo dobili "najboljšo službo na svetu": delovno mesto prevajalca in uradnika na velikem koralnem grebenu evropske birokracije, spodobno majhno klimatizirano sobico, delovno mizo, računalnik, aparat za kavo, lep okrogel akvarij z zlato ribico in začetniško plačo dva tisoč evrov, poleg tega pa še razne dodatke in ugodnosti ter kar šest tisoč evrov pokojnine, če se bodo kvalificirali za službo za nedoločen čas.
V resnici si je težko zamisliti boljše delo: sam Ben Southall bi se, če se ne bi zafrknil in obtičal na tistem odmaknjenem pacifiškem otoku, takoj prijavil v hrvaško uradniško brigado pri evropskih institucijah. Za razliko od njegove zaposlitve, ki je vendarle za določen čas, je zaposlitev evrobirokrata po definiciji stalna: ko se nekdo enkrat tam zaposli, ne dobi odpovedi. Seveda ne zato, ker bi bil nepogrešljiv in mu odpovedi ne bi dali, ampak zato, ker ga je med petindvajset tisoč uradniki v labirintu evropske birokracije preprosto ni mogoče najti.
Šele ko bo dopolnil triinšestdeset let, se bo ta uradnik prikazal iz mišje luknje nekje v zgradbi in prišel na blagajno po pokojnino. Kje je bil in kaj je delal preteklih trideset let, nihče ne ve zanesljivo. Neki član komisije ga je videl, ko je konec osemdesetih tehtal španske paradižnike, drugemu je nekoč osebno prinesel v branje tretjo različico prevoda štiridesetih strani zakona o standardnih dimenzijah kažipotov na stranskih cestah, tretjemu pa se zdi, da je to tisti, ki je skupaj z njim pred desetimi leti delal na preračunavanju segmenta krožnice za evropski standard ukrivljenosti kislih kumaric.
Kakorkoli že, čil moški v najboljših, zrelih letih, svežega videza in bronaste polti, prevzema šest tisoč evrov pokojnine in odhaja v zasluženi pokoj. Življenje se mu pravzaprav ne bo bistveno spremenilo, razen tega, da mu ne bo treba vsakih pet, šest let odhajati v zgradbo Sveta Evropske unije v Bruslju, ob pomoči na roko skiciranega zemljevida in GPS-a po hodnikih iskati svoje pisarne in v okvirjih na delovni mizi zamenjati slik svojih zdaj že odraslih otrok. In seveda vode v tistem akvariju s plastično ribico.
Tristo petdeset takšnih zanesljivih uradnikov za "najboljšo službo na svetu" išče EU na Hrvaškem in če vam ni jasno, zakaj ravno na Hrvaškem, morate vedeti, da je šefom evropskih institucij to še kako jasno. Hrvaški birokrati so znani daleč naokoli, ni boljših v celi Evropi: kot boste inženirje iskali v Nemčiji, bančnike v Švici, oblikovalce v Italiji, tako boste birokrate iskali na Hrvaškem.
To je tradicionalna, stara hrvaška obrt, ki se prenaša z očeta na sina, iz roda v rod. Po raznih ministrstvih, agencijah, upravah in uradih v tej eksotični državici s štirimi milijoni in pol prebivalcev dela kar štiriinštirideset tisoč uradnikov, torej skoraj dvakrat več kot v pisarnah Evropske unije, ki pokriva ravno stokrat več ljudi. In teh tristo petdeset hrvaških birokratov bo opravilo manj dela kot en sam samcat slovenski uradnik v stanju globoke inducirane kome po hudi možganski kapi.
Hrvaški uradnik je sen vsakega šefa, ničesar ne zahteva, ne dela težav, je zanesljiv, tih in neopazen: po več dni ga ne boste opazili v njegovem uradu. Nekateri bodo pozneje trdili, da so ga na lastne oči videli, kako je tehtal hrvaške krompirje, drugi, da jim je nekoč osebno prinesel v branje tretjo različico hrvaškega prevoda zakona o valovitosti odprtega morja, tretji pa bodo prisegali, da so ga videli, kako je s terase neke vile v ocean streljal žogice za golf, na fotografijah z bloga tistega Angleža, ki je delal kot čuvaj otoka sredi Pacifika.
