V tej luči je vedno dobro konec tedna gledati Utrip. Tam pokažejo vse grozno in brezizhodno, dodajo še kakšno modro dvoumno misel na koncu, ampak vseeno ostaja vse pod kontrolo. Kar je v bistvu namen televizije. Resda gre vse k hudiču, ampak dokler lahko govorimo o tem, se javljamo v živo in delamo mozaične prispevke, smo še na varni strani. Morda živimo celo v nekem raju, kot je slikovito življenje v Sloveniji označil Tomo Križnar. Jasno, da je morala avtorica Lidija Pak takoj citirati enega forumaša, ki je zapisal, "da živimo na psu", in zraven zalepila še gradbinca, ki tragično pove, da nima kaj jesti. Skratka, če že živimo v raju, potem je to nek poseben raj. Morda celo umeten, kot se že vrsto let imenuje edina oddaja o filmu na nacionalki. In konec poletja tako v njej gledamo Branka Đuriča, ki razlaga, kako je življenje težko, če dobiš oskarja. No, gledamo seveda posnetek iz aprila, ko smo bili oviti še v šale in so bila drevesa v ozadju tiste grozne scene v Kinu Šiška še gola.

O kulturnih oddajah na nacionalki ne gre izgubljati besed. Posebej še ne poleti, ko se dogaja na tem področju največ, tam pa vrtijo stare oddaje. Je pa dobro, da besedo spet dobijo zvezdniki. In Đuro je zagotovo eden največjih v tem prostoru. Zvezdniki so za televizijo kot suho zlato. Ne le v populistično rumeno obrekljivih terminih, temveč so sama bit vsake tv postaje. Zakaj sicer toliko haloja okoli prestopa Uroša Slaka nazaj v domači hlev. Uroš je zvezda. Za naslovnice. Resda je napovednik za novo oddajo Pogledi Slovenije nekaj najbolj neoriginalnega in vizualno predpotopnega, a na koncu se vseeno zvezdnik znajde sredi Prešernovega trga in nas vabi k ogledu. Vse skupaj deluje kot spot za županske volitve. Z orkestrom v ozadju. No ja, saj Zorana Jankovića bi res lahko v Ljubljani premagal samo kakšen megazvezdnik. Če ne Uroš, pa morda kakšen Boštjan Romih ali Petra Majdič.

Svojevrsten zvezdnik je tudi Janez Janša. Če nacionalka ne ve, kaj bi dala v program, potem enostavno iz arhiva potegne kakšen njegov nastop ali govor. In ga flikne v pomenljivo rubriko Brez reza. Lepo statičen kader, Janez za govorniškim pultom in v kotu naslov Zmaga demokracije. Tisti, ki ne bi čakal do konca ali pa kakšnega dela videl že prej, bi mislil, da se stvar dogaja in real time. Da ima pač Janez eno mašo o stanju stvari in kam gredo podivjane svinje. Zelo aktualno, čeprav staro nekaj mesecev. Na prvem programu okoli polnoči, na drugem takoj zjutraj. Skratka, recept je enostaven. Pojdite spat in se zbudite z Janezom Janšo.

Naj bo jasno, da je politika doma na nacionalki. Zasidrana tako ali drugače. Zdaj se spet rine skozi različne vhode, ko se izbira novo vodstvo te hiše. Najverjetneje le začasno, saj bo s sprejetjem novega zakona o RTV vse drugače, vendar očitno zelo interesno obarvano. Najprej boli glava že zato, ker se vse politične opcije rinejo h koritu, potem zato, ker ven prihajajo nemogoča imena. Nimam nič proti ambicioznim ljudem, ampak če takoj zadaj vidim neke osebne interese in populizem, se mi spet zasmili ta hiša, ki bo dobila vodstvo, ki ga ne bo marala. Ok, naj bo to drža, da smo proti vsem, ki nam jih nastavljajo. Še enkrat ponavljam, da si ta hiša ne glede na to, v kakšni kondiciji je, zasluži vodstvo z vizijo in prežeto z medijsko strastjo. Ne pa, da bodo tam spet osebki, ki bodo čez leta razlagali, kako o televiziji niso imeli pojma in so se v letih vladanja veliko naučili.

Tako lahko na žalost pričakujemo pri koritu bivše prodajalce megle, zdajšnje borce za lahkotne melodije morja in sonca ter različnih popevk, dirigente, politično nevtralne ali spodobne in medijsko neizobražene samovšečne prvake spletk in v prvi vrsti ljudi, iz katerih se bodo vsi delali norca. To, da so en Tednik zaradi zvezdniške nove oddaje prestavili na ponedeljkov termin, je še najmanjše zlo. Verjamem, da se vsem bivšim urednikom, recimo Otmarju Pečku in še komu, trga srce, zdajšnji ustvarjalci pa se počutijo kot zadnja rupa na sviralu, ampak Tedniku zadnja leta ni bilo pomoči. Naftalinskost ga je uničila do temeljev. Obstaja pa resna nevarnost, da bo novo vodstvo do temeljev uničilo še tisto, kar to nacionalko drži pokonci. Pa ne zaradi strategije, temveč zaradi nevednosti. Ali pa zadovoljevanja nekih političnih in pridobitniških interesov. Torej še en raj, resda umeten, ki se bo spremenil v tipično slovensko mešetarjenje in nagajanjem sosedom. Bo pa nastalo veliko štofa za stokanje...