Ja, za to, da ustvarjaš televizijo, je treba trpeti. Tudi Slavko Hren, avtor serije Legende malih in velikih ekranov, kjer se lepijo skupaj arhivski posnetki in poduhovljeni pogovori, je ves čas na robu te patetične drže. Njegovi uvodi v pogovore pa tako balzamirani, da se vedno znova bojim, da bo pred kamero nekdo izdihnil. Ok, lepo, da se legendam postavlja spomenike. In še lepše je, da se z njimi pogovarja na vljuden ter spoštljiv način. Žalostno pa je, da vse skupaj izgleda tako, kot da se je čas ustavil že desetletja nazaj.

To pa je bazični problem v tem prostoru. Še vedno se zdi, kot da se je šele včeraj končala vojna. Druga ali pa osamosvojitvena. Pogled nazaj je temeljno načelo, ki bruha ven v vseh programskih sklopih. Nikogar ne zanima prihodnost, ampak le seciranje ter maltretiranje preteklosti. Lep zgled je ekipa, ki je na nacionalki zadnja leta kreirala programsko politiko in zanjo odgovarjala. Prepričana, da še vedno bije bitko za uravnoteženje in priznanje zaslug tistim, ki so bili spregledani ali odrinjeni, je tv hišo pripeljala v situacijo, ko njenih programov ne gledajo več niti teleta. Izhajajoč iz stare domislice Jožeta Vogrinca, da tele v i zija, bo morda treba redefinirati ciljno skupino in vpeljati nov pojem: bikvizija. Tisti, ki še gleda nacionalko, je preprosto bik. Mladi junci oziroma teleta so že zdavnaj preklopila drugam. To pa ni le komercialka, kjer se skozi resničnostne šove prodajajo, prosto po Katarini Lavš, prazne sanje in iluzije, temveč novi mediji. Za njih ni mrtev le koncept nacionalne televizije, temveč koncept televizije kot take. Ta mlada teleta bi morala vsem odgovornim v različnih tv hišah že zdavnaj prižgati alarm v glavah. Alarm, ki sporoča samo eno: principi televizije, ki so veljali pol stoletja, so se sesuli v digitalni prah. Ni dovolj le v zgornji del ekrana napisati HD in se obnašati, kot da se gre v korak s časom. Treba je zamenjati registre.

Torej, televizijski ekran je izgubil nedolžnost. To ni več le zamenjava za filmsko platno, kjer se po programski shemi zvrtijo vsebine ena za drugo, temveč zaslon, ki deluje kot ogledalo. Gre za multifunkcijsko površino, s katero upravlja uporabnik. Ta pa hoče ne le vsebine po svojem okusu, ampak hoče tudi povratno informacijo, hoče kreirati mrežne skupnosti in izbirati po svoje. Če je včasih veljalo, da se bogastvo televizijskega izbora meri po številu kanalov na daljincu, se bo zdaj vse skupaj začelo seštevati drugače. Štele bodo samostojne vsebine, ki bodo na voljo non stop. Programski časi bodo pozabljeni, prav tako programske sheme. Uporabnik bo programski urednik in nič več dobro plačani naši zvesti fantje in dekleta, ki se svojih stolčkov držijo, kot da je na njih sekundno lepilo.

Tako bosta morala prej ko slej pasti tudi dva, za vodilni televiziji temeljna pojma: tv naročnina in prime time. Zakaj bi še naprej plačevali naročnino za nekaj, kar nočemo gledati. Zakaj bi za naš denar tam sedeli neki biki ali junci, ki so čas in misel ustavili na prehodu iz kamene v železno dobo. Zakaj bi še naprej za naš denar vodili ideološke bitke in producirali programe, ki so brez duha in brez jajc. In zakaj bi tam po sobah ždelo nešteto ustvarjalcev, ki hodijo le gledat na uro in jokat za starimi časi.

Stari časi so mimo. Prav tako koncept prime tima, na katerem jahajo vse komercialne televizije. Resda lahko z rejtingi in deleži fascinirajo oglaševalce, a vprašanje je, če se ne bo vse skupaj sesulo že jutri. Tisti jutri, ko bodo gledalci sedali pred zaslone ob najbolj nemogočih urah in zahtevali popolno ponudbo. Ko ne bomo imeli več časa zijati vseh sranj, da bomo prišli do naše vsebine, ampak bomo hoteli skočiti nanjo takoj. Z enim klikom. Enim ukazom.

Prav zato se mi zdi skrajno anahrono vse, kar se zadnje čase dogaja v zvezi z novim medijskim in rtv zakonom. Na televizijo in posredno tudi na radio se gleda še vedno z očmi prejšnjega tisočletja. Gre za analogni princip, kjer se še vedno verjame, da so producenti programov tisti, ki določajo in usmerjajo naše potrebe. Jok, producenti so le v funkciji uporabnika. Mi gledalci bomo diktirali teme, vsebine in oblike. Mi bomo carji, ki jih ne brigajo nobene omejitve. Še najmanj tiste, koliko programskega časa je lahko namenjeno oglaševanju. Namreč, tudi oglaševanje je treba redefinirati. Nič več ni le tujek, temveč integralni del. Dovolj je bilo obljub in čudodelnih nasvetov. Zdaj je čas za nove vsebine. Predvsem zabavo in zgodbe. In da nas niče več ne bo imel za bika ali junca...