Če pa ste zraven še podvomili v besede gosta Janeza Janše, potem vam tako ali tako ni pomoči. Udbomafijska hobotnica vas je tako omrežila, da ne vidite več realne slike sveta in boste večno živeli v zmoti in na napačni strani pogledov.

Za razliko od Marka Crnkoviča sem z veseljem gledal tudi drugo nanizanko iz serije Pogledi Slovenije. Pri nanizankah je najboljša stvar preprosto dejstvo, da vam je že na začetku jasno, kakšno vlogo imajo posamezni liki. Skratka, že vnaprej je določeno, kdo je good in kdo bad guy. In tokrat je bil na črni listi Dušan Semolič, ker enostavno ni prišel v oddajo. Uroš Slak je porabil uvodnih pet minut, da bi nam dokazal, kako se je sindikalni kolovodja usral v hlače pred točo dokazov, da dela nekaj drugega od tistega, kar govori. Torej, če nekoga ni v oddajo, je to že dokaz, da je kriv. Za vse, kar se potem dogaja dobro uro in pol. V tej uri in pol pa se najdejo tudi biseri. Prvi med njimi je soustvarjalec oddaje Bojan Traven. Njegovi prispevki so za učbenike. Za zgodovino bo ostala razlaga, kaj se dogaja s pokojninsko blagajno. Bojan nam je to pokazal nazorno s polaganjem breskev v vrečke na ljubljanski tržnici. Tako v živo je demonstriral preprosto dejstvo: če se iz vrečke poberejo vse breskve, je ta vrečka prazna. Tisti, ki ni dovolj hiter, je pač rojen pod nesrečno zvezdo. Ali pa ne more še letos zbežati v pokoj. Še boljša pa je bila Bojanova napoved, da v bližnji prihodnosti pešci ne bomo imeli več deset sekund za prečkanje ceste. Vse se bo zabluralo in življenje bo teklo počasneje. Čez cesto bomo hodili pol ure. Sklep je enostaven: četudi ste na napačni strani, četudi vam morda scena ni všeč, četudi niste ljubitelj nervozno napadalnega zasliševanja voditelja, morate oddajo Pogledi Slovenije gledati zaradi prispevkov Bojana Travna. Kompleten informativni program in še pol komercialke ne spravita skupaj tako duhovitih, nazornih in enostavnih intervencij. Bojan ve, da je umetnost razložiti komplicirane stvari na preprost način.

Tako kot je preprosto dejstvo, da imam rad televizijo. Vendar ne takšno, kakršno mi zadnjih deset let prodajajo na nacionalki. Ne prenesem, da z mojim denarjem delajo predpotopni medij. Da z mojim pristankom v obliki naročnine delijo svet na levo in desno, črno in belo, staro in novo, mafijsko in demokratično. Ne maram nacionalke zaradi vseh odgovornih in neodgovornih urednikov, ki so institucijo pripeljali do točke, ko se je sramujejo celo zaposleni na njej. Ne maram takega vodstva televizije, ki se je prišlo za nekaj let učit, kaj je sploh televizija. In ne maram vseh tistih, ki so neskončno užaljeni, če se o njih ne piše kot o bogovih na zemlji, ki nam zaslepljenim ovčicam odpirajo oči.

Res je, da imamo ravno zaradi tega, ker smo sami soudeleženi pri produkciji in ustvarjanju nacionalke kot producenti, torej plačniki naročnine, pravico do kritike. Nam lahko vsem dol visi, kaj delajo na komercialki. Bolj ko ga bodo srali, bolj si bodo luknjali lastno barko. Če bodo gledanost oddaj spravili na nivo nacionalke, bodo enostavno zaprli štacuno. Ali pa jih bodo zaprli lastniki. Na primer: če bi na nacionalki začeli s predvajanjem kvazi resničnostnega šova Super model Slovenije, nam ne bi smelo biti vseeno. Kot nam ni bilo pri izbiranju misic. Tisto izbiranje lepotic bi lahko postalo vzorčna oddaja, ki bi se je morali odgovorni na nacionalki odpovedati. Distancirati in zahtevati povračilo stroškov za sesutje že tako načetega ugleda. Če pa se izbiranje supermodela pojavi na tretjem programu komercialnih producentov, imamo s tem le toliko, da prestavimo na drug kanal. Če smo že firbčni, pa nas potem zabavajo napovedi simpatične Danaje Vegelj v stilu: "Dekleta bodo morala prestati ekstremne izzive in tukaj ne iščemo dolgih nog in idealnih teles, temveč dekle s karakterjem. To pa bo presojala žirija, ki jo sestavlja slovenska modna smetana." Vse, kar potem sledi, je pišurina, ob kateri se lahko le muzamo, saj težko verjamemo, da bo katera od izbrane dvanajsterice naredila kariero v Parizu. Ali pa je štos ravno v tem: na začetku vse izgleda bedno, na koncu pa bomo zijali z odprtimi očmi produkte stilistov, fotografov in modnih gurujev. Torej, v pravih rokah se vsaka spremeni v supermodel. Samo, da ima karakter.

Karakter ima tudi nova televizija Pop Brio. Nedorasla TV Pika se je preimenovala v Brio, ki nam že s svojim roza znakom napoveduje vsebine: progam za ljubitelje barbik. Program, kjer boste pozabili na pokojninske reforme, stavke zdravnikov, patrijine mučke ali stečaje podjetij. Tam boste uživali v paralelnem roza svetu. Kot bodo mnogi ob torkih namesto z Eriko Žnidaršič večer preživeli s Sašo Einsidler in Parado. Kul. Namesto piramidnih verbalnih ekshibicij paradne melodije. Da se v miru pripravimo na četrtkov stresni večer…