V davnih časih, ko je še vladal nekakšen red, se je, bogme, točno vedelo, kdo je za kaj zadolžen in kdo za nekaj ni zadolžen. V komunizmu ni bilo zajebancije. Vedelo se je, kaj delajo Slovenci in česa ne delajo Hrvati ali Srbi. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi Hrvat dal na noge smuči, Slovenec pa recimo kopačke.

Ne rečem, da ni bilo takšnih poskusov, v zveznih ligah so celo igrali neki slovenski klubi in v jugoslovanskih reprezentancah za igre z žogo se je lahko zgodilo, da je zaigral pravi, pravcati Slovenec. Še več, zgodovina je zabeležila, da je bil košarkarski klub Olimpija prvak Jugoslavije, ampak zgodovinopisni viri iz komunističnega arhiva so precej nepopolni in nezanesljivi, tako da ta podatek resni zgodovinarji jemljejo precej z rezervo. O verodostojnosti jugoslovanskega zgodovinopisja je dovolj poveden že podatek iz nekih takratnih letopisov, po katerih je menda v Ljubljani obstajal tudi nogometni klub z istim imenom.  

Po teh istih zgodovinskih virih, po katerih naj bi se Slovenci v tistem času ukvarjali s športom, bi se med drugim dalo sklepati, da so bili tradicionalno civilni Slovenci tudi med generali jugoslovanske vojske. Ali pa, da so se Srbi ukvarjali s konceptualno umetnostjo. Da so Hrvati tiskali disidentsko literaturo, Črnogorci proizvajali hladilnike, Bosanci pa organizirali olimpijado. Bolj verjetno je, kot v primeru Olimpije, šlo za vice, kakršni so bili v tistem času zelo popularni in so jih pozneje še vedno radi pripovedovali in zapisovali, tako da so s časom postali neke vrste urbani mit, v katerega verodostojnost se neredko ni dvomilo.

Potem pa je prišla ta, kako se ji že reče, demokracija, z demokracijo liberalna ekonomija in vse je šlo k vragu. Ni se več vedelo, kdo pije, kdo plača, kdo dela hladilnike in kdo igra vaterpolo.   

Na evropskem prvenstvu, ki te dni poteka v Zagrebu, so se tako od nekod pojavili vaterpolisti Makedonije. Od kdaj Makedonci igrajo vaterpolo, ne ve živ krst. In medtem ko so iz svetovne vaterpolske zveze preverjali, ali gre za organizacijsko napako ali pa neslano šalo, so makedonski vaterpolisti premagali Rusijo, dvakratne svetovne prvake in dvakratne olimpijske zmagovalce.  

To je bil samo še zadnji udarec naravnemu redu stvari, kakršnega smo poznali. Mrki, leni Črnogorci so na primer v tem času postali turistična velesila in ljubeznivi gostitelji: dobre volje se nasmihajo premožnim Rusom in prinesejo naročeno pijačo v štiriindvajsetih urah. Militantni testosteronski Srbi so ukinili obvezni vojaški rok, vztrajajo pri mirnem reševanju kosovskega vprašanja in s podporo predsednika države organizirajo Parado ponosa. Veseli, brezbrižni in v vsem nezmerni Bošnjaki so se posvetili arheologiji in islamu, odpovedali so se pregreham, ne pijejo, ne kadijo, ne jedo svinjine. Dostojni, mittelevropski Hrvati pa v predmestnih kavarnah žurirajo ob radioaktivnem turbofolku, plešejo po mizah, ščipajo silikonske pevke in jim v dekolteje tlačijo bankovce. Resna, na red navajena in disciplinirana Slovenija pa je postala carstvo korupcije in kriminala, leglo cenenega nacionalizma in – športna velesila.      

Ko so tako Slovenci odnesli pet medalj z olimpijskih iger v Pekingu, so bili nepoučeni Balkanci prepričani, da gre za tiskarsko napako. Trikrat so preverili, ali ni bil morda na Kitajskem sejem vina ali bele tehnike, pa da so Slovenci odnesli pet medalj, ali nekaj takega. Toda Slovenija je bila zares na olimpijadi in zares je zbrala pet medalj, eno zlato in po dve srebrni in bronasti. Po številu medalj na število prebivalcev najboljša na svetu, saj marsovec Usain Bolt samo administrativno šteje za Jamajčana.    

Da bi bilo vse skupaj še bolj neverjetno in trapasto, so Slovenci osvojili medalje v judu, streljanju, plavanju, jadranju in atletiki, torej v športih, ki se izmikajo vsaki ukoreninjeni predstavi o mirnih, alpskih Slovencih, tradicionalno nenaklonjenih vsemu, kar bi imelo kakršnokoli zvezo s pretepanjem, streljanjem, morjem ali horizontalnim gibanjem, brez klinov, vrvi, cepina in kisikove jeklenke. Da bi bilo vse skupaj še bolj neverjetno in še bolj trapasto, snežni Slovenci na zimskih olimpijskih igrah dve leti prej v Torinu niso dobili niti ene samcate medalje. In da bi bilo vse skupaj do konca neverjetno in trapasto, so nazadnje v poskusu, da rešijo čast svojega smučanja, v nordijsko reprezentanco pripeljali biatlonca – Hrvata.

Medtem poslovni Hrvati kupujejo slovenska podjetja in po televiziji spremljajo indekse londonske in tokijske borze, pri tem pa z nejevero in še večjim prezirom gledajo, kako na svetovnem nogometnem prvenstvu ponorela, razigrana in poskočna Slovenija – najmanjša država na mundialu – dela težave tem istim Angležem, ki so Hrvaški v dveh kvalifikacijskih tekmah zabili devet golov.

Na svetovnem košarkarskem prvenstvu v Turčiji je na primer nekoč slavna Hrvaška, velesila, ki je v svojem času dala Ćosića, Petrovića, Kukoča in Rađo, po polnih šestnajstih letih znova zaigrala, pa bi bilo bolje, če ne bi: premagala je samo Iran in Tunizijo, državi, v katerih se je košarka menda začela igrati teden dni pred začetkom svetovnega prvenstva, medtem ko so ju Slovenci prav rutinsko premagali in varčevali svoje moči za resnejše tekme. Če naj verjamemo zgodovinskim virom, so hrvaški košarkarji zadnjič premagali Slovenijo v prejšnjem tisočletju, v Atenah leta 1995, v času, ko so se Slovenci še ukvarjali s sestavljanjem hladilnikov.   

Svet se je obrnil na glavo, kot v Coni somraka, in nič več ni tako kot prej. Ponoreli Slovenci se barvajo v navijaške barve in se igrajo z žogami in samo še čakamo lahko, da bodo Hrvati dojeli, kako je treba sestaviti hladilnike. In takrat bo konec sveta, kot bi rekli bratje Romi, »kar naj ga bo konec, ni ga škoda«. Ne ve se niti, kdo kaj dela, niti kdo je za kaj zadolžen. Pravzaprav je še dolgo trajalo.