Naš osnovni cilj pred to tekmo, vsaj tako so nam z vseh strani dopovedovali, je bil, da bomo čimbolj sproščeni. Podkrepljen s tisočkrat ponovljeno mislijo, da nimamo kaj izgubiti, ker smo svoj cilj, uvrstitev med prvih osem na svetu, že dosegli. O tej sproščenosti so športni novinarji in košarkarski strokovnjaki v nedogled mleli že tri dni pred tekmo in vsi so prav v njej videli našo veliko priložnost proti fanatičnim gostiteljem, ki naj bi, za razliko od sproščenih slovenskih fantov, čutili ogromen pritisk turške javnosti in nabito polne dvorane svojih privržencev.

Moram priznati, da sem celo sam podlegel temu apaurinskemu taktičnemu pristopu in se skladno z njim že vnaprej odločil, da bom tokrat povsem mirno spremljal tekmo, da ne bom skakal po stanovanju, norel in glasno preklinjal ter tako kalil javnega reda in miru ter ogrožal svojega duševnega zdravja, kakor to počnem že zadnjih devetnajst let, kolikor znaša moj navijaški staž pri slovenski košarkarski reprezentanci. Dejal sem si, da se mi ne bosta ponovili skrajno nesproščeni Grčija iz četrtfinala EP leta 2007 in Srbija iz polfinala EP leta 2009, temveč bom, če bodo varovanci Memija Bečirovića sproščeno igrali, tudi jaz sproščeno spremljal tekmo proti Turčiji in se ob vsaki naši izgubljeni žogi ali zgrešenem metu tolažil, da nimamo kaj izgubiti, saj smo svoj cilj že dosegli.

Ni sicer odveč dodati, da smo bili pred obračunom s Turki podobno sproščeni le na dveh tekmah tega prvenstva. Na tekmi proti Američanom, ki smo jo izgubili na podobno ponižujoč način kot tekmo proti Turkom, in na tekmi proti Iranu, ki smo jo na koncu kljub slabemu nasprotniku komajda dobili. Na ostalih tekmah, kjer se niti pod razno nismo smeli sprostiti, smo igrali odlično in po vrsti premagovali Tunizijo, Hrvaško, Brazilijo in Avstralijo.

Potem pa smo v sredo sproščeno zaigrali proti nesproščenim Turkom in v tej svoji sproščenosti celo zadeli prve tri mete iz igre. Edina težava je bila, da so Turki v svoji nesproščenosti zadeli vse. V nekem čudnem krču so se razleteli po igrišču in nas obteženi z ogromnimi pričakovanji svojih navijačev prerešetali s trojkami.

Če lahko kaj zaključimo iz vsega tega, je, da sproščenost preprosto ni stvar za nas. Nekako mi je bila ta sumljiva že takrat, ko so nam jo skušali podtakniti politiki, zdaj pa je končno postalo jasno, da je to strup. Na edinih dveh tekmah, kjer smo si rekli, da bomo skušali nasprotnika presenetiti s svojo sproščenostjo, smo namreč izgubili s skupno razliko devetinštirideset (49!) točk. Ko torej nimamo ničesar izgubiti, mi izgubimo glavo in že samo zato bi bilo treba sproščenost prepovedati s kakšnim ustavnim zakonom ter v prihodnosti ubrati drugačen pristop tudi, potem ko smo že izpolnili svoj cilj.

Sam denimo predlagam, da si prihodnje leto na evropskem prvenstvu v Litvi za cilj postavimo zlato medaljo iz čisto preventivnih razlogov, da se ne bi kdo izmed naših igralcev slučajno sprostil že v osmini finala. Še najbolje pa bi bilo, da slovenska vlada čim prej podpre projekt Evropskega prvenstva leta 2013 v Sloveniji in da naši košarkarji čim prej začnejo čutiti pritisk domače javnosti in njenih nerealnih želja po osvojitvi evropskega naslova v Stožicah.

Naša težava je namreč v tem, da se še vedno ukvarjamo z nelepimi slikami iz preteklosti in se na smrt bojimo pogubne živčnosti in nepopustljivih krčev naših košarkarjev, ki so jih že tolikokrat pokopali. Medtem pa se zdi, da nihče ni opazil, kako je fantom v zadnjih letih občutno zrasla samozavest in kako so ravno na tekmah "biti ali ne biti" strnili vrste in suvereno premagali nasprotnika. Pomislite samo na Hrvaško v četrtfinalu lanskega evropskega prvenstva ali na tekmi proti Braziliji in Avstraliji letos. V teh tekmah smo zmagovali ravno zaradi zadostne količine adrenalina, v Sloveniji pa košarkarjem še vedno pišejo recepte s pomirjevali.

Ekipa Memija Bečirovića je preveč suvereno izpolnila pred prvenstvom zastavljeni cilj, da bi se z njim potem preprosto zadovoljila. In prepričan sem, da se tudi ni, pa čeravno je uvrstitev med prvih osem na svetu velik ali morda celo največji uspeh slovenske košarke in čeravno smo bili v Turčiji brez Erazma in Domna Lorbka, Matjaža Smodiša in Bena Udriha. In čeravno so Uroš Slokar, Primož Brezec in Samo Udrih igrali poškodovani. In čeravno se je celo krivovernim Turkom Marija prikazala in so zadeli vse in še več.

Tiho in neopazno smo namreč vstopili v neko novo obdobje slovenskega kolektivnega športa. In tako kot so naši nogometaši vstopili v kvalifikacije za evropsko prvenstvo z jasno željo po uvrstitvi nanj in se zato niso zadovoljili s ponujenim remijem proti Severni Irski in so šli v Beogradu celo na zmago, bi tudi vsem tistim košarkarskim strokovnjakom, ki so te dni na dolgo in široko parlamentirali o sproščenosti, še bolj pa o tem, da na tekmi proti Turčiji nimamo česa izgubiti, počasi moralo postati jasno, da za nas ne obstajajo več tekme, na katerih lahko zgolj zmagamo.

Za kaj takega smo postali enostavno predobri.