Slovenci - najboljši šoferji

Slovenski šoferji o sebi mislijo, da so najboljši vozniki na svetu in v okolici. Ker tudi sam sodim mednje, iz skromnosti pa o sebi nimam tako laskavega mnenja, kljub splošnemu prepričanju o tem nekoliko dvomim. Vsi pač nismo enako dobri, to je videti na vsakem koraku.

Za razlike med dobrimi in slabimi je krivo nepojasnljivo naključje, ki se praviloma pojavlja na cestah vse dni, vse ure dneva in vsepovsod. Gre namreč za tole: tistemu, ki vozi spredaj, se nikoli nič ne mudi, vozi po polžje. Je pač mečkač, začetnik, penzionist, nedeljski voznik, najbrž je vozniško kupil ali ponaredil, morda ga ima toliko pod kapo, da slabo vidi, morda vozi z zategnjeno ročno zavoro…

Tistemu, ki vozi za njim, se seveda hudo mudi. V službo, iz službe, v gostilno, iz gostilne, k ženi, k ljubici, na prenos športne tekme, zaradi poslov, ki ne čakajo… Ali le zato, ker je čas zlato, ker ura izgubljena ne vrne se nobena. Morda je dirkač ali pa dirkač namerava postati. Po navadi ima ta celo boljši avto od prednjega in ga vloga drugega še bolj jezi.

Kaj zdaj? Najprej se sledilec tistemu pred seboj približa, da se vozili skoraj dotikata, potem mu bliska z lučmi, v zadnji fazi pritisne na hupo in onemu pred seboj kaže iztegnjeni sredinec in se trka po čelu. Seveda tako ljubeznivo dobrohotni namigi le redko pomagajo, zato ga skuša obvoziti, čeprav to skorajda ni mogoče, zapelje celo v škarje in, če se mu posreči, drzno zavije tik predenj, saj je znano, da je nesreče v tem primeru trčenja kriv tisti trčeni počasne, ki se mu je neprevidno zaletel v zadnji del.

Vseh nevšečnosti so torej krivi tisti počasneži, ki po predpisih (!) vozijo spredaj. Oni so zavora razvoja sodobnega avtomobilizma na Slovenskem in bržkone še kje drugod.

Treba bi jim bilo odvzeti vozniška dovoljenja, saj so krivi za mnoge nesreče, kradejo dragocen čas sebi in drugim, ki bi v času, pridobljenem s hitro in spretno vožnjo, postorili marsikaj dobrega, predvsem pa ne bi po nepotrebnem izgubljali živcev.