Umetnica v slikarskih serijah, kot sta Nad/zor in Izbranci, tematizira simptome sodobne družbe, ki s sistemi nadzora ali zvezdništva odtujujejo človeštvo od samega sebe in nezavedno manipulirajo z življenji. V teh delih postavi zorni kot visoko nad pastelno zemeljsko površino, na kateri se pojavljajo drobne človeške figurice, potopljene v vsakodnevna opravila in v medsebojno interakcijo. Ta dvignjeni zorni je Lev Menaše, ki je pogosto pisal o avtoričinem delu, navezal na renesančno slikarstvo Pietra Brueghla starejšega, ki je na tak način sublimiral božje oko, ki se dviga nad družbenim razpadom.

A Maruše Šuštar ne določa toliko homocentrični pogled na svet, temveč prej filozofija narave. Ne v evrocentričnem smislu "vrnitve k naravi" ali pa v Rousseaujevem smislu spoznanja narave per se, temveč bolj z vidika protislovja v samem pojmu narave, ki ni nekaj zunanjega, temveč je ideološka struktura in sociološki fenomen, ki je po Sloterdijku naravnan na tehnološki razvoj. V kontekstu sodobne umetnosti se s sistemi nadzora in tehnološko anksioznostjo ukvarjajo predvsem novomedijski umetniki, a uporaba slikarskih tehnik pri umetnici ni protislovna, ker s tem odločno izstopi iz krogotoka tehnološke manipulacije. Slikarka prikazuje vsaj dva protislovna pola, ki določata pojem narave. V posameznih slikarskih ciklih vzpostavlja napetost med idealističnim in paranoičnim pogledom na svet, ki človeka ne pripelje nič bližje k naravi, ampak ga z estetskimi postopki in brez moralizma seznani s sistemi manipulacije. Interes za naravo je Maruša Šuštar pokazala že pri ciklu Wonderings, v katerem je precej naivno upodabljala Julijske Alpe, v katere je skrila avtoportret, da bi vzpostavila relacijo med subjektivnostjo in naravo, ki se v njenih kasnejših delih prekriva in dopolnjuje.

Zorni kot in ptičja perspektiva v seriji Nad/zor sta najbliže kitajskemu slikarstvu iz dinastij Song in Ming iz prve polovice prejšnjega tisočletja, ki ga pogosto parafrazirajo tudi sodobni kitajski slikarji. Ti so izrazito naravnani na figuraliko, ki jo prepoznamo tudi v seriji Izbranci, v kateri je Maruša Šuštar naslikala navidezno perspektivo s pomanjševanjem atletske figure mladih telovadcev v sredini slikarske površine velikega formata. Slikarka je dela iz cikla Nad/zor lani predstavila na samostojni razstavi v Bežigrajski galeriji, ki jo je kuriral Miloš Bašin. Med deli je bila tudi slika Novaamerika, na kateri je na nežnem pastelnem ozadju zarisovala skoraj neopazne konture zemljevida, kakor da bi sestavljala intimne posnetke v Google Earthu. Med tankimi mejami se pojavljajo imena realnih mest in geopolitičnih pojmov, kar postavlja njeno slikarstvo na zemljevid politične umetnosti, ne da bi politični kontekst ugrabil umetniško estetiko njenih del, kar se sicer pogosto primeri pri politično opredeljenih delih. Umetnica v slikah ohranja distancirani pogled. Ne ukvarja se s travmami in malimi zgodbami, ki napolnjujejo trivialne realnostne oddaje, ampak ponuja drugačen ekocentrističen pogled na človeka, ki s ptičje perspektive ukinja pomen obsesivne produktivnosti in operativnosti tehnocentričnega človeka.