Kako se delo invalidov razlikuje od dela ljudi z običajno delovno storilnostjo?

Invalidi delajo počasneje. Pogosto jim popusti koncentracija in zato potrebujejo več odmorov. Pogostejša je tudi bolniška odsotnost, večkrat namreč zbolijo. Tudi preprosto delo jim je treba večkrat pojasniti, da ga razumejo. Drugih bistvenih razlik pa ni.

Ali se še vedno srečujete s predsodkom, da invalidi delajo slabo?

Po mojih izkušnjah sodeč je ta predsodek žal še vedno prisoten. Ampak biti invalid ali oseba z omejitvami ne pomeni slabega dela, to zagotavljam. Delo res poteka počasi in z več prekinitvami, ampak na koncu je opravljeno zelo kakovostno.

Ali uspete vse opraviti v dogovorjenih rokih?

Postavljene imamo želene roke zaključka del in trudimo se jih izpolniti. Zelo malokrat se je doslej zgodilo, da smo jih presegli. Čeprav to ni ravno dobro, moram poudariti, da so naši zaposleni pripravljeni kakšno delo odnesti tudi domov, ostati dlje v službi, delati ob sobotah in podobno. Ko je dela veliko, delamo čisto vsi - poleg invalidov tudi jaz, inštruktorice, rehabilitanti, res vsi. Združimo moči in na takšen način nam uspeva.

Kakšne lastnosti pa morate imeti vi, ki vodite delo invalidov?

Jaz po izobrazbi ne izhajam iz "sociale", imam družboslovno izobrazbo. Leta 2007 sem se pridružila Šentu, kjer sem se urila v treningih in stikih z ljudmi. Za takšno delo moraš biti zagotovo zelo potrpežljiv. Treba jih je znati motivirati, kajti rutina dela lahko začne povzročati težave. In naši zaposleni so skromni. Hitro se razveselijo in dobijo novo upanje, nov zagon. Treba je imeti posluh zanje. Torej da pripovedujejo, mi pa vemo, kaj pripovedujejo. Takrat imajo dober občutek, ko vedo, da so slišani.

Kako bi lahko okrepili sodelovanje z lokalno skupnostjo, glede na to, da na ministrstvu za delo opozarjajo, da je to precej slabo?

Z občino doslej nismo imeli kakšnega posebnega stika. Uporabljamo njihove prostore in med nami poteka osnovna komunikacija. Naše sodelovanje pa bi se po mojem mnenju dalo razširiti prek razpisov, na katere bi se lahko prijavljali, in takrat bi jaz želela več njihove dostopnosti in pomoči. Tako bi dobili več dela in bi lahko nudili nove zaposlitve. Dejstvo je, da bi mi lahko izvedli marsikatero storitev zanje. Zelo smo prilagodljivi, takšni moramo biti, če želimo preživeti.

Čeprav imate za zdaj dela dovolj, si želite več partnerjev.

Za naše število zaposlenih, enajst, so trije redni pogodbeni partnerji in eden občasen dovolj. Vendar je cilj zaposlitvenega centra zaposlovati to ranljivo populacijo in za to pač potrebujemo delo. Na primer. Nov partner zagotavlja delo dvema zaposlenima. Na tak način se širimo in si zagotavljamo bolj raznovrstno delo. Rutino lahko na primer razbijamo tudi s tem, da nekoga, ki ves čas dela na enem mestu, damo delat nekam drugam. Osem ur delati eno in isto je naporno.

Ali obstajajo potrebe po več takšnih zaposlitvah?

Seveda so potrebe. Na zavodu za zaposlovanje obstajajo ljudje, ki imajo odločbe o zaposljivosti v zaščiteni zaposlitvi. Ljudi z omejitvami usposabljajo koncesionarji zaposlitvene rehabilitacije in potem dobijo odločbo in čakajo zaposlitev. Mi jih lahko zaposlimo le s pridobitvijo novega posla. Če ga dobimo, bomo lahko zaposlili dva nova invalida.

S kakšnimi težavami in omejitvami se srečujete pri svojem delu?

Omejitve in težave so, seveda, ampak jaz skušam razmišljati predvsem o tem, kaj imam na razpolago. Sicer pa med največje težave zagotovo spada stres, saj je dela veliko, vedno imam opraviti z ljudmi, včasih imamo težave s prevozi, pride tudi kakšna reklamacija. Vedno pa poudarjam, da oseba z omejitvami ne pomeni slabega dela. Zato se tudi trudim, da iz rok oddamo kakovostno opravljeno delo. Ne pritiskam na zaposlene, želim jim samo vcepiti tisti občutek odgovornosti, da naredijo dobro. Razložim jim tudi, da se bodo sami dobro počutili, če bo delo opravljeno dobro. Vendar jih ne kritiziram, zato se nihče ne počuti ogroženega. Vzdušje pri nas je sproščeno, uživajo v delu in radi hodijo v službo.

Kaj pričakujete od spremenjene zakonodaje na področju zaposlovanja invalidov?

Samo eno stvar - redno plačevanje partnerjev. S tem imamo velike težave. Sredstev nimamo, stroške poslovanja pa moramo pokriti. Včasih se zgodi, da moramo zaradi tega zapreti enoto. To se je na primer zgodilo v Kranju. Jaz raje skrčim stroške poslovanja, kot pa da bi dala človeka "na čakanje". Ko bodo začeli plačevati redno, mesečno, bomo lahko sproti krili tudi stroške. In potem je lažje širiti dejavnost. Idej imamo veliko, ampak trenutno imamo priložnost sodelovati le na razpisih.

Kako se zaposleni odzovejo, če morate zapreti enoto?

V Kranju je na srečo ni bilo treba zapreti, ampak smo jo "dali v mirovanje". Ko smo dobili novega pogodbenega partnerja, smo jo odprli in invalidi, ki so doma bliže Kranju kot Jesenicam, so začeli delati v njej. Po nekaj mesecih je zmanjkalo denarja, tako da je enota do konca leta v mirovanju.

Kaj pa je z invalidi, ki so delali tam?

Vsi, ki so delali tam, so začeli ponovno delati v naši enoti na Jesenicah. Če pa bi ostali brez službe, bi bila to zanje ena najhujših stvari, ki se jim lahko zgodijo. Zato si prizadevam, da se to nikoli ne bi zgodilo.

Se bojite za prihodnost zaposlitvenih centrov, glede na to, da bodo pomoči za zaposlitev invalidov po novem zelo omejene?

To bo bolj težava invalidskih podjetij. Pričakujem, da se pri nas razmere bistveno ne bodo spremenile.