Z okoljskega vidika je nadgradnja oziroma višja stopnja običajne varčne hiše tako imenovana pasivna hiša. Takšen objekt izkorišča sončno energijo in svoje notranje toplotne vire v tolikšni meri, da ga ni treba dodatno ogrevati s klasičnimi sistemi. Toplotnih mostov, ki bi povzročali opazno uhajanje toplote iz objekta, takšna hiša nima, vgrajena pa ima tudi visokoenergetsko učinkovita okna s trojno zasteklitvijo. Po zelo strogih kriterijih, ki veljajo, je varčna hiša lahko le tista, katere toplotne izgube so manjše od 10 vatov na kvadratni meter. Projektanti tovrstnih hiš morajo že ob načrtovanju preverjati pravilnost izvedbe, uporabo materialov in celotne zasnove s programom za projektantski izračun pasivnih hiš PHPP. S tem programom je mogoče sproti ali pozneje ovrednotiti tudi učinkovitost morebitnih izboljšav objekta.
Pri gradnji ekološke pasivne hiše je treba uporabljati materiale, ki so po možnosti naravni, njihova proizvodnja pa prav tako v čim manjši meri onesnažuje okolje. Poleg predhodnega izračuna s PHPP je pri že zgrajeni pasivni hiši treba opraviti še test zrakotesnosti. Kako dobro je hiša izolirana in ali kljub skrbnemu načrtovanju in izvedbi na kakšnem mestu ne izhaja toplota, je mogoče preveriti s termovizijo.
Sončni kolektorji in fotovoltaični sistemi so običajno nameščeni na južni strani strehe. Pasivne hiše so običajno postavljene na osi sever-jug, pri čemer so stanovanjski bivalni prostori nameščeni na južni strani objekta, uporabne prostore, kot so hodniki, shramba, garaža, pralnica, pa umestimo na severno stran. Kroženje toplote zraka med prostori je lahko naravno, vendar ga je v tem primeru zelo težko nadzorovati in usmerjati. Enakomernejši prenos bomo dosegli z ventilatorji in kanali za prisilno kroženje zraka. V takšnem primeru tudi razporeditev prostorov na severne in južne ni več tako pomembna. Zrak med prostori, ki jih ogreva neposredno sonce, in drugimi, ki jih sončni žarki ne dosežejo, je treba izmenjati vsaj petkrat na uro. Pozimi bodo velike steklene površine, obrnjene proti soncu, poskrbele za dodatno prijetno toploto v prostorih, poleti pa imamo zaradi velikih oken v pasivni hiši lahko težave s pregrevanjem, zato je treba namestiti ustrezna in učinkovita senčila.
Kot pri vsaki stvari je treba tudi pri snovanju in gradnji ekoloških pasivnih hiš imeti pravo mero. Porabo energije je mogoče teoretično zmanjšati tudi precej pod dva litra kurilnega olja na kvadratni meter, vendar se tu že pojavi vprašanje ekonomske upravičenosti. Stroški naložbe lahko pri pretirano kakovostni gradnji tako narastejo, da se ne bodo povrnili niti v več desetletjih. Čeprav gradnja takšne supervarčne hiše morda ni dobra za denarnico, pa bo z okoljskega vidika prav gotovo najboljša.