Da omogočimo osebno dostojanstvo tudi drugačnim, ljudem, ki živijo na ulici, ljudem, ki so bili v svojem življenju morda tudi v zaporu, ljudem, ki so v življenju naredili napake, ki jih še zdaj plačujejo. Ljudem, ki so v življenju sprejeli napačne odločitve, ki so jih pripeljale tja, kjer se nihče od nas ne želi znajti.

V medijih se pojavljajo samo zgodbe, kjer je v ozadju tragični dogodek, rumeni mediji pa jih takoj pograbijo in spravijo na prvo stran s pompoznimi podnaslovi. Bralcem vlivajo občutek, da socialne delavke in delavci sedimo v pisarnah za računalnikom, da smo nemočni, da nočemo in ne znamo nič narediti in da zaradi naše neučinkovitosti ljudje ostajajo v stiski, brez doma, brez denarja, brez stanovanja in podobno.

Resnične zgodbe ljudi v stiski, ko vstopamo v družine, obrnemo sto telefonov, iz nič ustvarjamo podlago za to, da ima konkretna oseba kje živeti in zagotovljene osnovne človekove potrebe, ne pridejo v medije.

Vse tri zgodbe so resnične in so del vsakdanjega dela socialnih delavcev, potekale so natanko tako, kot je opisano. Nekaj dogodkov je izpuščenih, ker bi bili preveč prepoznavni, nekaj osebnih lastnosti spremenjenih, da se ne more nihče od vpletenih prepoznati.

Dostojanstvo …

Na nekem centru za socialno delo takoj zjutraj pokliče gospa in vsa razburjena razloži, da soseda že celo noč leži na tleh, da nima nikogar, sama ji ne more pomagati in da naj iz "sociale" kaj naredimo. Pove, da je že dan prej klicala reševalce, pa so jo pripeljali nazaj domov. Na centru ji pojasnijo, da v takih primerih center ne more kaj dosti narediti, da bi bilo treba poklicati zdravnika, vendar se dogovorijo, da bodo vseeno prišli na obisk na dom. Sestane se strokovni tim, zbere še dodatne informacije, pregleda uradne evidence in oceni, na podlagi razpoložljivih informacij, da je obisk nujen. Obveznosti se prerazporedijo, preveri se razpoložljivost strokovnih delavcev in imenuje dve strokovni delavki, ki bosta v prenatrpanem urniku med eno in drugo stranko v čim krajšem času (čez uro ali dve) opravili obisk na terenu, pri gospe doma. Do tega trenutka ne gospa ne kdo drug ni iskal pomoči, občasno je pred meseci zaprosila za denarno socialno pomoč in nič drugega.

Medtem pride na center delegacija jeznih sosedov. Sprejme jih socialni delavec, ki je dežuren na prvi socialni pomoči, jih seznani s pristojnostmi CSD, pa tudi s tem, da sta kolegici že na poti na obisk na domu. Sosedi so jezni in svojo jezo stresajo na socialo, ki bi morala, še preden sploh kaj izve, že včeraj, že takoj in še prej..., nekaj narediti, saj nihče drug nič ne naredi…

Socialni delavki iščeta naslov, s katerega so klicali, in prideta do hiše, kjer ju že pred vhodom v hišo pričaka soseda in ju pospremi do stanovanja, v katerem gospa še vedno leži na tleh. Z gospo se srečata prvič in ne moreta verjeti zgodbi, ki jima jo pripoveduje soseda. Kljub vsem izkušnjam, ki jih imata pri delu na terenu, sta zgroženi nad dogajanjem. Poskušata navezati pogovor z gospo, ki pa je nemogoč. In tokrat onidve pokličeta reševalce, saj ni druge možnosti. Socialno delo pri človeku, ki je tako obnemogel, ne more storiti prav nič. Skupaj s celotno delegacijo sosedov, ki se je medtem že vrnila iz mesta, počakajo na dežurnega zdravnika.

Medtem poskušata socialni delavki rekonstruirati dogajanje iz pogovorov s sosedi. Ti ju seznanijo z nedavno boleznijo in smrtjo dolgoletnega partnerja onemogle gospe. Kako je gospa to sprejela, ne ve nihče, ne vedo niti, ali je bila na pogrebu in ali je bila o tem sploh seznanjena.

Okolica ju je poznala, že več kot deset let so ju videvali skupaj, z roko v roki sta skupaj hodila v trgovino, peljala psičko na sprehod. Bila sta sicer zelo posebna, za nekatere nekoliko zanemarjena, za druge pijanca, za tretje pa samo človeka, ki živita drugačno, nekonvencionalno življenje, življenje, ki ne "paše" v naše moralne okvire lepega obnašanja. Nista bila oblečena v najnovejše obleke, morda se majica in hlače barvno niso ujemale, morda se jima je videlo, da so oblačila iz druge roke, morda sta povedala, kar sta mislila. Morda je bilo narobe že to, da sta bila drug drugemu dovolj in nista potrebovala licemerstva ljudi. Vse račune sta plačevala pravočasno, kljub minimalnim dohodkom, on je namreč prejemal majhno penzijo, ona pa nič, saj je bila vse življenje drugačna, delala je na črno in po pogodbah, tako da nima dovolj delovne dobe, da bi ji kaj pripadalo.

Nikomur nista hotela hudega, prijazna sta bila drug do drugega in lepo sta ravnala s psičko. Nato pa je on nekega dne umrl, po hudi in kratki bolezni. Ostala je sama. Ni imela nikogar razen psičke, samo oddaljene sorodnike na drugem koncu Slovenje, s katerimi pa že leta ni imela stikov… Edini način, kako si pomagati, je bil, da si je nakupila pijače. Vsak dan in toliko, da je nekega dne obležala. Sosedje so vedeli, da ji je hudo, vedeli so, da je bolna…

In vedeli so, da je drugačna. Vsak dan je prišla kakšna soseda mimo in pogledala, ali je še vedno vse vsaj približno v redu. Čeprav jim je že presedalo, saj to že predolgo traja. In potem je gospa obležala. Predolgo je pila, ni dovolj jedla, niti govoriti ni mogla več. Sosedje, ki so kot vedno občasno pogledali k njej, so poklicali reševalce in dežurnega zdravnika. Poklicali so tudi društvo proti mučenju živali, da bi poskrbelo za psičko, in še istega dne so prišli ponjo.

Gospo so odpeljali na urgenco, kjer so jo pregledali in ugotovili, da nima nobenih posebnih bolezni, razen da pije. Gospa ni povedala nič, saj ne more več govoriti, pa to niti ni tako pomembno, saj nima svojcev, je dolgoletna alkoholičarka in je morda samo malce dehidrirana. In so jo še isti dan odpustili domov.

Sosedje so bili presenečeni, jezni in razočarani. Zvečer je prišla soseda še enkrat pogledat, kako je, in jo našla na tleh v kotu kuhinje. Ker je bila sama in šibka in je tega dne že klicala reševalce, ni vedela, kaj naj stori. Gospa je zelo suha in drobna, vendar je ni mogla dvigniti, sama pa tudi ne more več stati na nogah. Najbrž zadnje čase niti pila ni več, saj ni mogla do trgovine po alkohol. Nekako je poskrbela zanjo kar na tleh. Zjutraj je poiskala pomoč pri drugih sosedih, ki so jezni in razočarani takoj poklicali na "socialo", češ, zdaj je pa dovolj, ne morete človeka kar tako pustiti. Ker iz "sociale" že celo uro ali dve ni bilo nikogar, se je delegacija sosedov odpravila na center.

Po dolgotrajnem zdravljenju si je gospa opomogla, danes živi ponovno doma, prejema redno denarno socialno pomoč, saj drugih dohodkov nima, vsak dan pridejo k njej socialne oskrbovalke, saj vsega ne zmore več sama.

Tanka nit med drugačnostjo in normalnostjo

Ljudje se na center za socialno delo obrnejo, ko so v stiski, ko ne najdejo več drugega izhoda, ko situacija, v kateri so se znašli, postane nevzdržna. Socialne delavke in delavci se pri svojem delu vsak dan srečujemo z dilemo - ne, kaj bi bilo najbolje storiti, ampak kaj je manj slabo, manj ogrožajoče, odločamo se med dvema ali tremi slabimi izhodi, pri čemer je vsak malo bolj ali malo manj slab kot drugi. Skupaj z ljudmi poskusimo razmisliti, kaj je manj slabo od vseh slabih možnosti…

Bistvena značilnost dela socialnih delavk in delavcev je, da delujemo v nepredvidenih in nepredvidljivih situacijah. Kaj se zgodi in kako se spremeni ravnanje, razmišljanje, obnašanje posameznika, posameznice ob doživetih stiskah? Kateri mehanizmi se sprožijo v človeku v stiski in kako? Kakšna je povezava vseh teh dejavnikov s statusom v družbi (okolici, družini, soseski), kjer oseba živi? Kaj se dogaja v človeku, ki doživlja in preživlja krizne situacije, ki postanejo krizne zaradi "neustreznosti" človeka, ki izvira iz njegove, njene drugačnosti…

Gospod v najboljših letih je v svojem življenju ubral kar nekaj napačnih korakov. Občasno je delal, užival alkohol, prepovedane droge, vmes se je večkrat poskušal zdraviti, včasih tudi vsaj za nekaj časa abstiniral, na žalost pa se vedno vrnil nazaj v začarani krog odvisnosti. Okolica ga danes pozna kot drugačnega, brezdomca, kot človeka, ki je "na drogi", kot tistega, ki mu ne gre zaupati...

Zaradi dolgotrajne uporabe drog je zbolel, ima kronično bolezen, ki ni ozdravljiva. Upokojil se je in prejema minimalno pokojnino, s katero nekako preživi. Problem pa je, da nima doma, nikoli ni imel svojega stanovanja, vedno je živel kot podnajemnik, dokler je delal in je lahko plačeval najemnino. Znašel se je na različne načine, živel v skromnih zasilnih bivališčih, poleti lahko tudi zunaj, včasih si je najel kamp prikolico v odročnih krajih, kjer je bila cena najema sprejemljiva, saj njegova pokojnina ni visoka. Svojcev nima, za pomoč ni prosil, občasno je prišel po pakete hrane na Rdeči križ.

Potem se mu je zdravje poslabšalo in znašel se je v bolnišnici. Zdravniki so vedeli, da mu ne bo bolje, prav tako so vedeli, da ga ne morejo odpustiti, saj ga nimajo kam, ker nima doma. Poklicali so na center za socialno delo. Socialni delavki gospoda od prej nista poznali, zato sta ga obiskali v bolnišnici, da bi skupaj poiskali poti in možnosti. Pripravljen je bil sprejeti karkoli, saj se je zavedal, da na cesti ne more več preživeti. Zavedal se je tudi, da bo njegova bolezen samo še slabša in da nima več veliko pred seboj. Želel si je samo, da bi bil nekje, kjer bi bilo toplo in bi lahko skrbel zase, kolikor še zmore. Ni želel več pomoči, kot je potrebuje. Ker center nima možnosti namestitev ali dostopa do stanovanj, se je povezal s stanovanjskim skladom, kjer pa mu niso mogli pomagati, saj primernega bivališča zanj ni. Gospod namreč potrebuje prilagojeno bivališče, lahko skoraj v celoti poskrbi zase, vendar ne zmore več kot nekaj korakov. Tako je še naprej ostal v bolnišnici, en mesec, zatem dva meseca. V domove upokojencev ni mogel in ni bil sprejet, saj še ni dovolj star. V stanovanjske skupine, ki so namenjene ciljnim skupinam s težavami v duševnem zdravju ali osebam z invalidnostjo, ni mogel, saj ima drugačno bolezen in potrebuje tudi zdravniško nego in oskrbo. V zavetišča za brezdomce ni mogel, ker potrebuje več pomoči, kot je dobijo v zavetiščih.

Na centru za socialno delo smo obrnili sto telefonov, poklicali v različne domove in posebne socialnovarstvene zavode, vendar nikjer ni bilo prostora. Če bi imel denar, bi lahko šel v kakšnega od plačljivih domov, vendar ga nima. Če bi imel svojce, bi ga kakšen lahko sprejel k sebi, vendar jih nima. Prijatelj je bil pripravljen skrbeti zanj ob pomoči centra, vendar je tudi sam podnajemnik v zasilnem bivališču, kjer je stranišče v nadstropju in zanj nedostopno.

Tako je gospod ostal v bolnišnici, en mesec, pa še en mesec in še en mesec… V bolnišnici, kjer je ves čas nevarnost, da se poleg svoje osnovne bolezni naleze še kakšne. Po nekaj mesecih in ob vztrajnih telefonskih in pisnih stikih socialne delavke se je v sto kilometrov oddaljenem zavodu sprostilo mesto. Gospoda so z rešilcem še isti dan odpeljali tja. Zdaj vsak teden pokliče na center za socialno delo in pove, kako je, razlaga o sostanovalcih in se dogovarja o obisku. Prijatelji ga ne morejo obiskovati, saj je za njih predaleč. Skupaj s socialno delavko zavoda in socialno delavko na centru urejajo različne papirnate zadeve, je zadovoljen, je na toplem, ima za jesti in se lahko umije.

Občasno omeni svoje otroštvo, ki ga nikoli ni imel, socialni delavki opisuje utrinke, ko je kot otrok skozi okno opazoval, kako so drugi jedli, in si želel, da bi bil tudi on povabljen. Njegovi starši so bili revni, potem so šli narazen in novi partner roditelja, pri katerem je ostal, ga ni nikoli sprejel. Zato ga je družina skrivala. In zato je, čim je mogel, odšel od doma, čim dlje, in si poskušal ustvariti boljše življenje. Nekaj let mu je tudi uspevalo, potem pa je zapadel v odvisnosti.

To je zgodba, ki je ni nikoli prej pripovedoval, nikoli ni prosil za pomoč, izbral je svoje življenje, naredil napake in sprejel njihove posledice. Zaradi svojih odločitev je končal na cesti, brez družine in svojcev in brez podpore. Pa vendar se sprašujem, ali je že kot otrok in mladostnik sploh imel možnost izbire.

Socialni delavci in delavke se srečujemo z ljudmi, ki imajo za seboj različne življenjske zgodbe. Nekatere so zelo žalostne, nekatere so nepredstavljive... Nekateri se čutijo krive za to, kar se jim je zgodilo, in mislijo, da so v celoti sami krivi. Sram jih je poiskati pomoč, dokler ni že skoraj prepozno.

Ko se srečujemo z ljudmi v kriznih situacijah, se sprašujemo, kaj je še dovoljeno, kaj je še del vsakdanjega normalnega življenja, in kaj je tisto, kar to preseže, kje so te meje, ko nekdo prestopi pojme normalnosti in postane drugačen, nenormalen, nor, prizadet, bolan, zanemarjen, smrdeč, klošar… In vendar, nihče se ni rodil klošar. Tudi ljudje, ki so drugačni, imajo osnovno pravico do dostojnega življenja, do tople postelje in do dostojnega umiranja.

Ali lahko pri socialnem delu sploh določimo, specificiramo, kaj je normalno? Ali se o tem sploh smemo spraševati? Samo v skromnem obsegu, samo v obsegu možne uporabne vrednosti pri vsakdanjem srečevanju s človeškimi stiskami. Vsaka posameznica, vsak posameznik ima svoj odgovor, ki se bodisi za odtenek bodisi v celoti razlikuje od odgovora nekoga drugega.

Tragedije, ki se niso zgodile

Ljudje, ki se odločimo za ta poklic, želimo pomagati. Želimo pomagati vsem ne glede na to, katerega spola je nekdo, katere veroizpovedi ali spolne usmerjenosti, rase, barve, narodnosti, ali je reven ali bogat, ne glede na to, ali je čuden, drugačen ali samo človek, ki se je v določenem obdobju znašel v stiski, iz katere ne zmore sam.

V medijih beremo o tragediji v Sežani, pa o tragediji na Ptuju, pa o tem ali onem, kjer center za socialno delo ni naredil nič, ali pa ne dovolj, ali pa ne prav, in tako v nedogled.

Nekatere življenjske zgodbe ljudi, s katerimi se srečujemo pri svojem delu, pa so še mnogo bolj tragične in nedoumljive, vendar imajo srečen konec. Zato ne pridejo v medije.

Zgledna družina z enim otrokom, oba sta zaposlena, otrok je še majhen, obiskuje vrtec. Na videz se ne razlikuje od vseh drugih. Mama se trudi, je v zelo naporni službi, dela cele dneve, potem pa še poskrbi za vse, počisti, opere, skuha… Oče občasno dela, vendar je spoštovan možakar, saj vsak vidi, kako pridno ženo ima. In ni sam kriv, da je kriza, bo že našel primerno delo zase. Poleg tega v gostilni vedno "časti".

Otrok je v vrtcu in kasneje v šoli sicer malce bolj zadržan, ona ne hodi kaj dosti ven, saj nima sorodnikov v bližini, njeni so precej daleč, poleg tega nekdo mora biti doma z otrokom in prav je, da je to mati. Nihče ne opazi, nihče ne sliši, nihče ne ve. Ona je sicer občasno na bolniški, pa saj ni čudno, ima zelo naporno službo in vsi vedo, da je pridna.

Nekega dne ne zmore več. In spregovori o nasilju s kolegico v službi, poskuša se zbrati in oditi. V službi jo podprejo in ji pomagajo, čeprav dela pri privatniku in tega ni pričakovala. Vendar on ve, kje dela. In jo čaka, vedno, vsak dan. Obljublja vse mogoče, ker da želi obdržati družino, želi, da ima otrok oba starša, in ker verjame, saj če je ne bi imel rad, je ne bi toliko časa prosil, in res mu je žal. Čeprav jo sodelavke svarijo, se vrne nazaj. Nekaj časa je vse v redu, gospod je spet spoštovan možakar, ki ima urejeno družino. V gostilni ga sprejmejo, kot da ni bilo nič. Čez čas pa se vse spet ponovi.

Njo je sram, še vedno so na videz urejena družina, enkrat je že odšla, pa se je vrnila, nihče ji ne bo več verjel. On ima cel kup kolegov in prijateljev, ona nima nikogar.

Otrokov uspeh v šoli se poslabša, vendar nihče ne spregovori. Po sedmih letih skritega nasilja nekega dne pride na center za socialno delo. Ker je spoštovani možakar zdaj že kar redno brez dela, ne zmore več plačila položnic. Prosi za denarno pomoč in v nekem trenutku med izpolnjevanjem obrazca socialna delavka vpraša, kako se počuti. Gospa bruhne v jok. In spregovori, previdno in počasi pripoveduje o sedmih letih pretepanja ponoči, ko se je zadrževala, da ni stokala in kričala, saj je v sosednji sobi spal otrok in ni hotela, da bi to slišal. Prosila ga je, moledovala, naj preneha, če ne zaradi nje, pa zaradi otroka. Pa ni pomagalo nič. Skrivala je modrice, ko je bilo prehudo, je vzela dopust ali bolniško.

Pripoveduje o poskusih, ko je hotela oditi, pa ni imela kam, o tem, kako vidi, čuti, da otrok vse ve, čeprav se je trudila molčati. Socialna delavka jo spodbuja, raziščeta možnosti, predstavi ji možne scenarije in načine izhoda. Vsi so težki, nobeden ni neposredno dosegljiv. Gospa nima nikogar, prihrankov nima več, v službi bi ji pomagali, vendar jo bo mož spet poiskal. Če odide v varno hišo ali materinski dom, so ti preveč oddaljeni in bo zgubila službo. To pa je še edina varnost, ki jo ima. Otroka mora vzeti s seboj, saj se je začel spravljati tudi nanj. Potrebuje službo, da ju bo lahko preživljala.

Po večkratnih srečanjih in po pogovoru z otrokom, ki ni več tako majhen in prosi mamo, da bi odšla, skupaj s socialno delavko pripravita načrt. Edini izhod je, da odide čim dlje. Podporo in bivanje dobi v oddaljenem kraju, preko daljnih sorodnikov. Tam je ne bo našel. Otrok bo moral zamenjati šolo, istočasno bo vložila predlog za ločitev.

Socialna delavka se poveže s centrom za socialno delo v kraju, kamor gospa odhaja, in skupaj uredijo vso dokumentacijo, prepis otroka v drugo šolo, denarno socialno pomoč, o odhodu obvestijo tudi policijo, saj je pričakovati, da jih bo iskal na vse možne načine… Možu sporoči, da odhaja in da se bo ločila, ter odpotuje.

Gospod jo po njunem odhodu mrzlično išče, vsak dan gre v njeno bivšo službo, pokliče vse sodelavce, kolegice, bližnje in daljne sorodnike. Odpotuje v druga mesta, ker ne verjame, da je ni pri oddaljenih sorodnikih. Vsak teden je na centru za socialno delo, ker tam pa ja morajo vedeti, kje je. Na policiji poskuša prijaviti ugrabitev in druga kazniva dejanja, ki naj bi jih njegova žena zagrešila. Vendar je policija že o vsem obveščena. Zgubil je pridno ženo in - v njegovih očeh - status. Njega vendar nihče ne zapušča. Sploh pa ne nekaznovano. Štiriindvajset ur na dan razmišlja o tem, kako in kje jo bo našel.

Čez nekaj let gospa pokliče na center za socialno delo. Zahvali se za vse in pove, da ima novo službo, otrok je še kar uspešen v šoli, pogreša sicer svoje prejšnje sošolce in prijatelje, vendar je zadovoljen, da je mama na varnem. Še vedno je previdna in zelo poredko obiskuje ljudi, ki jih je tudi njen bivši mož poznal, saj so ji povedali, da jo še vedno išče. Želi si, da bi se kdaj lahko vrnila v svoj kraj, vsaj na obisk, da pozdravi bivše sodelavce in socialno delavko, vendar si ne upa, saj po telefonu še vedno občasno dobiva grožnje od bivšega moža.

Taka zgodba nikoli ne pride v medije, ker je dočakala srečen konec. Otrok in mama sta na varnem, njuno življenje je mirno, običajno. Tragedija je bila skrita za družinskimi zidovi.

Zaradi varnosti in varovanja zasebnosti ni o njej nikoli nihče pripovedoval. Ves čas bosta morala biti previdna in najbrž se še kar nekaj časa, če sploh kdaj, ne bosta mogla vrniti v domači kraj.

Diana Jerman, univ. dipl. soc. del., dela na področju socialnega varstva več kot 18 let. Sodelovala je z Odborom za družbeno zaščito norosti, aktivno v društvu Ženska svetovalnica ter v podružnici Šentmar Slovenskega združenja za duševno zdravje - Šent. Zadnjih osem let je zaposlena na centru za socialno delo.