Grad Turjak, kjer so njegovi predniki živeli stoletja, obišče vsaj enkrat na leto, prejšnji vikend pa so ga tjakaj - na koncert zasedbe Ensemble Unicorn - zvabili organizatorji festivala Seviqc Brežice. Iz Sv. Štefana pri Celovcu, kjer živi in upravlja posestvo Reideben, se je s soprogo pripeljal v njeni octavii in nam po nedeljskem zajtrku pravil o tem, zakaj se v Sloveniji počuti skoraj kot doma, kako so kranjski grofje povezani z banjaluško Ferhadijo in zakaj neki v leseni skrinji hrani nagačeni glavi dveh znamenitih prednikov.

Povejte kaj o sebi, bore malo mi je uspelo izbrskati iz knjig in s spleta.

Rodil sem se na Koroškem, kjer smo živeli vse do mojega štirinajstega leta, ko se je družina, oče, mati, sestra in jaz, preselila v Ameriko. Tam sem živel štiri leta; takrat je obstajal zakon, ki je oblastem omogočal, da so lahko vsakega moškega, ki je na ameriških tleh bival dlje kot tri leta, vpoklicale v vojsko. Štiri dni po mojem osemnajstem rojstnem dnevu so me pobrali pred internatom in me registrirali kot 1A, kar je pomenilo, da bi me lahko kadarkoli poslali v Vietnam.

Teta mi je rekla, končaj šolo, in mi par dni zatem v roke potisnila letalsko karto, da se vrnem na Koroško. In sem šel. Kar je bilo ilegalno, ampak takrat tega nisem vedel. Izvedel sem šele leta 1977, ko sem prišel obiskat starše in sem se znašel na črnem seznamu.

Mnogo let ste delali kot producent, kajne?

Ja, v filmski industriji sem delal štirinajst let. Bil sem najmlajši producent v Avstriji, potem pa sem več let delal v industriji sladkorja.

Danes upravljate posest - gozdove in tri potoke, polne postrvi -, ki vam jo je zapustil ded po mamini strani.

Ja, moj ded je imel samo hčer, Eleonore Henckel Donnersmarck, ki se je poročila z mojim očetom Engelbertom. Ko smo se preselili v Ameriko, je rekla, da se ne bo nikoli več vrnila in da ji za grad Reideben ni mar. Veste, moj ded je bil zelo težek človek.

Stara šola?

Pa kako stara! Nekega jutra je ob pol sedmih zjutraj vkorakal v mojo sobo - ne da bi potrkal, seveda - in mi ukazal, naj vstanem, češ, ob pol desetih odrinemo. Dobro sem vedel, da se deda ne sprašuje, kam in zakaj gremo, enostavno sem se oblekel in ob pol desetih sem ga čakal pred vrati. Odpeljal me je na železniško postajo, isto postajo, na kateri sem se šest tednov poprej izstopil, ko sem se vračal iz Amerike. Na četrt je odprl okno avtomobila in rekel, če boš iz sebe kaj naredil, mi pošlji vizitko. In odpeljal.

Na železniški postaji sem vprašal, kam pelje vlak. V Celovec, so rekli, zato sem kupil karto za Celovec. Po treh ali štirih dneh sem mi je posvitalo, da Celovec ne bo pravi kraj, zato sem šel na Dunaj, kjer sem se lotil raznoraznih del. Najprej sem bil šef recepcije v nekem ne pretirano nobel hotelu, potem sem šel v avstrijsko vojsko - to je bilo zabavno -, nato pa sem delal v arhitekturnem biroju. Ampak le štiri dni. Plača je bila odlična, toda to delo ni bilo zame, zato sem dal odpoved. Potem je prišla na vrsto produkcija. Zadnja tri leta sem delal samo še oglase, ki so mi leta 1975 prinesli veliko nagrad. Srebrnega medveda v Berlinu, srebrnega leva v Benetkah, prvo nagrado za najboljši oglas v Avstriji, dve diplomi iz New Yorka pa še nagrado clio. Nakar sem se odločil, da vse skupaj pustim.

Ste tistega leta dedu poslali vizitko?

Ne, vizitke mu nikoli nisem poslal. Z železniške postaje sem se odpeljal 16. avgusta in se vrnil na isti dan dvaindvajset let pozneje.

Od takrat skrbite za posestvo Reideben v Sv. Štefanu pri Celovcu.

In neznansko uživam! Po filmski industriji in biznisu s sladkorjem je gozd super! Ni težko, kot si nekateri mislijo, res uživam v tem poslu, pa čeprav delam sam, le ob četrtkih pride pomočnik za nekaj ur. No, pa nekaj ljudi seka drevesa, ko je čas za to.

Ko sem brskala po spletu, sem naletela na vaš profil na Facebooku.

O, ne!

Kaj počne član tako plemenite družine na tako populističnem kanalu komuniciranja?

Ko pa je tam toliko mojih prijateljev!

Res? Na Facebooku ste zato, da bi ostali v stiku s prijatelji?

Kaj pa! Ampak razmišljam, da bi se umaknil, samo ne vem, kako se to naredi.

Koliko prijateljev pa imate na Facebooku?

Piše, da jih je dvaindvajset iz Amerike in še kakih toliko iz Avstrije.

Pričakovala bi, da jih bo vsaj na stotine, glede na to, da ima vaša družina skoraj tisočletno tradicijo in šteje za eno najvplivnejših družin srednje Evrope. Kaj so vam starši povedali o usodi vaše rodbine? Rodili ste se leta 1948, desetletja zatem, ko so v Avstriji aprila 1919 prepovedali plemstvo, leta po tem, ko je Kraljevina Jugoslavija izvedla agrarno reformo, s katero ste izgubili precej posestva, in nekaj let po koncu druge svetovne vojne, ko so vas povsem razlastili.

Moj oče o tem ni nikoli govoril. Vedel sem, kaj se je pripetilo v Jugoslaviji, ampak njega je to tako bolelo, da o tem preprosto ni mogel govoriti. Maja 1945 je bil zadnji, ki je zapustil Turjak. Njegova sestra in bratje so šli že mnogo prej, tudi njegova mati, on pa je ostal na Turjaku vse do konca. Grad je bil že v ognju, ko je sedel na kolo, si oprtal nahrbtnik, in to je bilo to.

Družina vašega očeta je živela na Turjaku, govorili so slovensko, celo jugoslovansko državljanstvo so imeli. Kar jim je omogočilo, da so nekaj zemlje dobili nazaj.

Ta zgodba me je stala veliko denarja! Mojemu očetu je pripadalo le 1,74 hektarja, medtem ko je celotno posestvo merilo 1780 hektarjev. Ko se je začelo govoriti o denacionalizaciji, sem ga nagovarjal, naj poskuša dobiti zemljo nazaj. Vprašal sem ga, kaj misli, koliko bi bila vredna. Pa mi je rekel, zakaj, a jo hočeš? Ja, sem rekel, in tako se je primerilo, da mi jo je podaril za štirideseti rojstni dan. Kakšno darilo, kaj? Ampak niti sanjalo se mi ni, kaj vse bom moral narediti, da jo dejansko dobim. Izpolnil sem papirje, jih odposlal, najel odvetnico v Ljubljani… Na koncu sem moral plačati devet tisoč evrov, da sem dobil travnik, velik 1,74 hektarja.

Ste se zanj borili iz emocionalnih razlogov?

Seveda!

Se tudi zato na Turjak tako pogosto vračate?

Sem se vračam, ker tu čutim svoje korenine. Ko pridem do grajskih vrat, čutim vso svojo družino. Zame je to nekaj romantičnega. Ne bi mogel reči, da se tukaj počutim doma, ampak skoraj tako kot doma.

Zgodovinar dr. Miha Preinfalk, ki je o vaši družini napisal zajetno knjigo, mi je zaupal, da ste si hoteli na gradu urediti majhno stanovanje. Nastal je projekt, ki ga je predložil ministrstvu za kulturo, a se je zataknilo.

Zame je bila cena previsoka! Hoteli so, da v zameno za stanovanje na Turjaku slovenski državi predam naš družinski arhiv, ki se trenutno hrani na Dunaju in v Celovcu. Ne, sem rekel, raje bom obdržal arhiv.

Družina Auersperg ima neverjetno zgodovino! Vaši predniki so stoletja sloveli kot vešči vojaški poveljniki. Ivan Turjaški, denimo, je padel med bitko za Dunaj leta 1529; Herbert Turjaški je umrl v kraju Budačko leta 1575 po hudih spopadih s Turki, medtem ko je Andrej Turjaški, kranjski Ahil, proti otomanskim enotam izboril pomembno bitko pri Sisku 22. junija 1593. Ampak mene zanima…

Herbert!

Mitski lik, Herbert VIII.! On in njegov sorodnik Friderik Višnjegorski sta umrla 22. septembra 1575 v Vojni Krajini med bitko, ki je bila izjemnega pomena za Habsburžane. Medtem ko so Herbertovega sina poslali v suženjstvo, so njemu in Frideriku odsekali glavo in ju poslali v Istanbul, zanju pa zahtevali znatno odkupnino. V naših virih piše, da je znašala dvajset tisoč zlatnikov, v bosanskih navajajo celo trideset tisoč.

Dvaindvajset tisoč zlatnikov so plačali zanju.

In potem se je Ferhad beg odločil, da bo s tem denarjem zgradil Ferhadijo v Banjaluki, eno največjih džamij v bivši Jugoslaviji, ki so jo v 16. stoletju šteli za največji dosežek islamske arhitekture.

Ja, čuden je tok zgodovine.

Slišati je, da sta glavi v vaši posesti.

Ja, to je res.

Kje pa ju skrivate?

V vitrini.

Sta še vedno v tisti znameniti leseni skrinji iz cedre, ki je s Turjaka izginila leta 1943?

Ja, v tej isti skrinji.

Jo kdaj odprete?

Seveda, s Herbertom se pogovarjam.

In o čem se pomenkujeta?

O vsem živem… Ko pride kdo na obisk in ga hoče videti, mu rečem, Herbert, danes imamo goste.

Kakšnega videza pa je bil?

Podolgovata glava, kratka brada… Zelo vojaški tip.

Nenavadne artefakte hranite v vaši družini! Le zakaj je bilo tako pomembno, da sta se glavi vrnili na Turjak?

Prvič, zanju so odšteli precej denarja, kot ste že omenili. Poleg tega pa: kaj neki pa naj bi z njima naredili? Konec koncev je bil Herbert zelo, zelo pomembna in pogumna oseba.

Če se zgodovinski zapisi ne motijo, bi rekla, da res. Leta 1548, ko jih ni štel več kot dvajset, so ga imenovali za poveljnika uskokov v dalmatinskem Senju, ki je bil tistikrat nadvse pomembna utrdba.

Točno. In njegova glava je vsaj toliko pomembna. Nagačena je s koščki cedre, samo koža, nobenih kosti, zato se je tako dobro ohranila vsa ta stoletja.

Zanimivo, da vas je župan Banjaluke povabil na kraj, kjer je nekoč stala Ferhadija. Na žalost so jo leta 1993 med zadnjo balkansko vojno bosanski Srbi zravnali s tlemi.

To je bila pa čudna epizoda. Nekega dne me je poklical neki dunajski odvetnik in me prosil, naj stopim v stik s to in to osebo v Banjaluki. Rekel je, da gre za džamijo in zemljo in tako naprej. Poklical sem mojega dobrega prijatelja Christopha, ki je tudi odvetnik, in mu omenil to čudno povabilo, on je bil seveda takoj za. Pojdiva, je rekel, in tako sva se v Bosno odpeljala v njegovem črnem mercedesu 500, videti je bilo, kot da prihaja kralj ali kaj takega.

Ko sva prispela, sem najprej kupil zemljevid, da bi lažje našla stavbo. Iskala sva in iskala, misleč, da je nekaj narobe z zemljevidom, kajti čisto nič ni bilo tam, le nekaj kamnov. Vzel sem meter in izmeril travnik: štiriinšestdeset krat dvainštirideset metrov, to bi moralo biti to, sem rekel Christophu. Potem sem le stopil do trgovine s spominki in vprašal trgovca, kje je Ferhadija. Zbombardirali smo jo, je odvrnil, tule pa res nismo hoteli muslimanov.

In kaj se je skrivalo za povabilom?

Njihov odvetnik nama je rekel, da si župan Banjaluke prizadeva, da bi družina Auersperg dobila to zemljo. Nič mi ni bilo jasno! Hoteli so nam jo podariti, pod pogojem, da tam zgradimo supermarket, banko ali recimo Obi center. Kar mi ni niti najmanj dišalo! Le zakaj bi jaz iskal nekoga, ki bo tam gradil?

Veste, sem rekel, enkrat so nam že rezali glave, hvala, ampak rajši ne bi.

Potem sva se vrnila v hotel in prosila za najina potna lista, pa nama ju niso hoteli vrniti. Je moral Christophe udariti po mizi in zagroziti z ambasadorjem, da sva ju dobila. Takoj sva se odpravila, z županom se sploh nisva srečala! In vsaj še pol ure nama je sledil avto.

Toliko o glavah! Ampak v vaši družini obstaja še en nenavaden artefakt - srce.

Erwinovo srce.

Umrl je v Italiji, v devetnajstem stoletju, ko se je boril na strani papeža. Kako to, da so ga pokopali v okolici Neaplja, njegovo srce pa izrezali in ga poslali domov na Turjak?

O, to je romantična zgodba! Erwin je bil zelo zaljubljen v dekle preprostega stanu, s katerim se ni mogel poročiti. A vseeno ji je obljubil, da bo njegovo srce vedno pripadalo njej. In zato so ga poslali domov in še danes je shranjeno v kapelici na Turjaku.

Omeniti je treba tudi vlogo vaše družine v času protestantizma. Herbertova žena je Primožu Trubarju poslala tri konje, da je ubežal preganjalcem, Juriju Dalmatinu pa so na gradu dali zatočišče. In tudi pokrovitelji prve biblije v slovenskem jeziku so bili. Je bilo zanje oportuno, da so se postavili na stran protestantov?

Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Spomnim se le tega, da je v družini krožila zgodba o tem, kako smo bili nekoč protestantje, s tem pa je povezana še ena druga smešna zgodba. Namreč, nekoč smo imeli v zakupu blejski grad, katerega lastnik je bila škofija iz Brixna, ko pa so izvedeli, da se pečamo s protestanti, so rekli, prosimo, zapustite grad.

Zdi se, da je dandanes v avstrijski družbi kar nekaj ljudi plemiških korenin, ki si lastijo pomembne funkcije. Bivši minister za znanost, Caspar von Einem, je že eden takšnih. Pa denimo predsednik ustavnega sodišča, Ludwig Adamovich de Csepin. Tudi Andreas Khol, konservativni politik, je plemiškega rodu, prav tako generalni sekretar na zunanjem ministrstvu princ Albert Rohan. Imate kakšne koristi od tega, da ste potomec tako imenitne družine?

Če bi, recimo, iskal delo, bi ljudje pričakovali, da bom iskren, resen, marljiv, vreden zaupanja. Mislim, da se v petindevetdesetih primerih izkaže, da je z nami res tako. Ostali pa so…

Slaba kri?

Tako je!

So vam takšne vrednote privzgojili?

Ja. Ampak hodil sem v običajne šole, če lahko tako rečem. Moji sošolci so bili kmetje, otroci iz delavskih družin. Z njimi sem govoril v koroškem narečju, doma pa nisem smel, ker ded ni dovolil.

Kaj je po vašem mnenju v današnjem času glavna vloga plemičev? Bi lahko rekli, da so nekakšni čuvaji zgodovine?

Čuvaji zgodovine? Ja, to zveni dobro. Ampak, res čudno, ljudje imajo do potomcev plemičev še vedno spoštljiv odnos. Vzemiva za primer sklepanje pogodbe; od mene ne bodo zahtevali, da podpišem kos papirja. Dovolj bo, če stisnem roko.

Ste takšnega spoštovanja deležni tudi v Sloveniji?

Naj vam povem zgodbico. Pred leti me je prof. Thaler povabil na Bled. Ko so naju predstavili, me je vprašal, ali sem res čistokrvni Auersperg. Ko sem mu pritrdil, me je prijel za ramena in vzkliknil: "Dobrodošli doma!" Ganjen sem bil! V očeh so se mi nabrale solze… Res! Da sem kaj takega slišal v Sloveniji… To je bilo neverjetno!

Se vam take reči pogosto dogajajo?

Ko sva nekoč z ženo počitnikovala v Piranu, leta 1993 je bilo, sva se zvečer odpravila na večerjo v neko restavracijo. Lastnik je bil zelo zvedav, hotel je vedeti, od kod sva, zakaj hodiva v Slovenijo in podobno. Rekel sem mu, da imam Slovenijo rad. Pa me je vprašal, ali nimam morda kakšne zveze z deželo. Ko sem mu povedal, da sem Auersperg, je bil iz ves sebe. Vau, vi ste Turjaški! Stekel je v klet in prinesel najboljšo steklenico vina.

Ampak sem se ne vračate samo zaradi toplega sprejema, na gradu so tudi ostanki vaših prednikov.

Očetove ostanke sem jaz prinesel na Turjak; tudi tetino žaro in žaro strica, ki je živel v Kanadi.

Si želite, da bi bili tudi vi pokopani na Turjaku?

Kaj pa vem. Mogoče… O tem še nisem razmišljal. Pa bi moral, če ne prej, pred nekaj leti, ko sem imel za desnim očesom velik tumor. Veste, dvakrat sem že imel zunajtelesno izkušnjo, tako da vem, kaj pomeni umreti. Sploh ni tako slabo.

Kaj pa Herbertova in Friderikova glava, kdo ju bo nasledil?

Vedno gresta v roke družinskega glavarja, torej ju bo podedoval moj sin Johannes.

Da ju bo čuval kot največji družinski zaklad.

Ja, točno to tudi sta: največji družinski zaklad.