Za vrati je bilo namreč delovišče - možje v sivih delovnih pajacih, dekle s čopičem v roki in mladi bradati mož v oblačilu, kakršne pač nosijo mladi bradati možje. Pa prostor brez pohištva, razen majhnega šanka, ki bi jih znova napeljal k napačnemu sklepanju. Čez nekaj tednov ali pa ko bodo šli naslednjič tu mimo, jim bo vse precej bolj jasno. Konec koncev bo visela tudi že tabla, ki bo pripovedovala, da je v teh prostorih muzej prekinjenih ljubezni. In morda se bodo, če vstopijo, tedaj znašli na potovanju, kakršnega opravimo mnogi, če ne kar vsi.

Potovanje

Res, potovanje; potovanje z enim ciljem in mnogimi obrazi. Za mlada umetnika Olinko Vištica in Dražena Grubišiča - to je tisti bradač z začetka zgodbe - se je začelo pred dobrimi štirimi leti, ko sta le dva tedna pred zadnjim rokom za 40. zagrebški salon prijavila umetniški projekt Muzej prekinjenih zvez - nekaj, kar je do tedaj samo kot rezervna zamisel lebdelo v digitalnem vesolju njunega računalnika. Zamisel je bila preprosta, pa mnogim tako domača: kaj narediti s predmeti, ki so ostali po prekinjeni ljubezenski zvezi. Olinka Vištica pravi, da sta tedaj pogledala na internet, "in tam sva našla grmado nasvetov: brž vse zavrzite, zažgite, uničite, ne pustite se obremenjevati s preteklostjo". Prav nobenega predloga pa ni bilo, da bi to zgodbo ljudje tudi sami pri sebi končali ustvarjalno.

"Pa sva jim ponudila: prinesite vse te predmete v najin muzej, a ob njih povejte tudi njihovo in vašo zgodbo. Prav zato je to še vedno umetniški projekt in ne muzej, čeprav bo tako pisalo in bo zdaj imel tudi streho nad glavo. Ne, res ni muzej neosebnih eksponatov. Brez zapisov darovalcev celotna ideja ne bi imela smisla - bil bi le kup vsakdanjih predmetov, razstavljenih po policah. Šele zgodba jim vdihne življenje. In ljudje so si zares vzeli čas. Pisali so in pisali, popravljali, pa spet pisali, stvar so vzeli zelo resno." Dražen Grubišič je medtem odložil orodje, zapustil gradbeniški proletariat, ki je še naprej hrumel po prostorih, in se nama pridružil pri zgodbi o tem nenavadnem muzeju, ki ni muzej.

Projekt sta torej morala ustvariti v dveh tednih. Prosila sta znance in prijatelje, naj jim prinesejo svoje predmete in zapišejo njihove zgodbe, priložila sta tudi svojega plišastega zajčka, kajti tudi njuna medsebojna čustvena zveza se je razdrla in zajček, sopotnik v tem razmerju, je njen vidni ostanek. Tako sta začela potovanje, ki se je izkazalo za daljše in manj predvidljivo, kot sta načrtovala. Zanimanje za muzej prekinjenih ljubezni je preprosto eksplodiralo: Ljubljana, Maribor, Berlin, Beograd, Toronto, Singapur, Manila, Sarajevo, Skopje, Kilkenny na Irskem, Capetown, San Francisco.

"Ljudem sva ponudila zatočišče, ki jim ga ni prej še nihče," pravi Olinka, "ni jim treba zavreči predmetov, ki jim hkrati obujajo bolečino in lepe spomine. Zdaj so nekje na varnem, lahko jim sledijo. Pred dnevi se mi je oglasilo dekle, ki je v muzej prineslo bankovec za sto kron, ki jih je na izletu na Švedsko dobila od fanta, s katerim sta imela kratko razmerje, češ da jih bo potrebovala, ko ga pride naslednjič obiskat. A tega 'naslednjič' ni bilo več. Klicala je, ker jo je zanimalo, kako je z njenim bankovcem, kam potuje, ali je kje blizu, da ga pride pogledat. Poslala sem ji knjigo o našem projektu, v kateri je tudi fotografija teh sto kron. Ljudje pač želijo vedeti, kakšno življenje živi ta njihov predmet, potem ko so nama ga prepustili v varstvo."

"Ali pa tisti fant," se nasmehne Dražen, "ki nama je sledil tri ali štiri razstave, vem, da je bil v Ljubljani, pa v Sarajevu… in vselej sem ga videl, kako je ob svojem predmetu obiskovalcem razlagal, kaj pomeni, kakšna zgodba stoji za njim."

Potovanje kot tematski sklop prve in začetne razstavne sobe v zdaj že starem muzeju je torej zares logična izbira. Konec koncev so tudi ljubezni neke vrste potovanja, kjer se končni cilj lahko izkaže za bleščeč dobitek, pa tudi za razočaranje. Ali pa je potovanje tema preprosto zato, ker ga je včasih pač treba tudi zares opraviti, da zvezo vzdržuješ - kdaj pa kdaj celo z enega kontinenta na drugega.

"Med eksponati v tej sobi bo tudi zbirka različnih vrečk za bruhanje, kakršne najdete v letalih. Dekle, ki jih je prinesla, je vsakič, ko je potovala k fantu, pobrala tudi vrečko," pripoveduje Olinka in to pot se vsi trije, kljub očitnemu nesrečnemu koncu te zveze, ne moremo izogniti smehu. Ko dekle fantu pove, da pred vsakim obiskom pri njem zbira vrečke za bruhanje... hm, potrebuje človek kar močan občutek za humor, da ne razume sporočila narobe. Vseeno je zveza vzdržala kakih deset poletov, toliko se je namreč nabralo vrečk.

"Ker pa je ob tem zbirala tudi varnostna navodila za primer letalske nesreče, se je že naučila na pamet, kako ravnati ob nesreči, ko začne letalo razpadati. Ko pa je začela razpadati njuna zveza, si z njimi ni mogla pomagati."

Strast

Dokler je muzej prekinjenih ljubezni obstajal samo kot potujoča razstava, sta avtorja vselej vsaj tretjino razstave dopolnila s predmeti in zgodbami, ki so jih prinesli domačini. Pri tem nikoli nista imela težav, kvečjemu s selekcijo.

"Morda je soba z naslovom Strast še najbolj avtentičen del muzeja. Govori o zanosu, občutju nezemeljskosti take povezanosti, eksploziji čustev, o ljubezni, ki gori z mogočnim plamenom, pa jo na koncu pogasi že jutranja rosa. Pa tudi o tisti vsakdanji podobi strasti, kakršno za nekaj evrov najdete v trgovinah z erotičnimi pripomočki: lisicami za vklepanje, vibratorji, usnjenimi pasovi…"

Med predmeti, prispelimi z vseh vetrov, so tudi umetne prsi, ki jih je prineslo dekle iz Beograda. Njenemu fantu so bila očitno všeč bolj prsata dekleta, ona pa s tem ni bilo dovolj obdarjena in ji jih je kar sam ročno naredil iz mavca, v merah, ki so ga zadovoljile.

"Toda motili bi se, če bi v najinem projektu videli voajerstvo," opozarja Olinka Vištica, "ljudje v njem sodelujejo prostovoljno. In anonimno. Pri tem vztrajamo. Čeprav nama je nekoč dekle iz Splita, ko sva ji ob predmetu, ki ga je prinesla, povedala, da sicer zapiševa imena udeležencev zgodbe, da pa bo na razstavi anonimnost zagotovljena, dejalo: 'Kakšna anonimnost neki, dala vam bom njegovo telefonsko številko, pa naj ga, kretena, kliče, kdor hoče'.

Imena zapiševa, ker mnogi ohranjajo stik z nama. Obveščava jih, kdaj in kje bo naslednja razstava. Sicer pa je anonimnost darovalca ključ. Zaradi nje lahko prizadeti tudi svojo zgodbo pogleda s strani, kot bi opazoval dogajanje pri drugih, nekakšno univerzalno usodo Adama in Eve. Poleg tega anonimnost odpira prostor med predmetom in naključnim obiskovalcem, ki si lahko zgodbo oblikuje po svoje, morda tudi po svojih izkušnjah.

V muzeju je kar nekaj predmetov in z njimi povezanih zgodb znanih ljudi. Tudi oni so pri nas anonimni. Če tega sami ne želijo, zakaj bi jih v zadrego spravljala midva. Če pa želijo, seveda, zakaj ne."

Na razstavi leta 2006 v ljubljanskem mestnem muzeju je bil razstavljen tudi žolčni kamen, ki ga je prispevala Miša Molk. Sama pravi, da kamen ni povezan z nobeno konkretno zgodbo: "Je nekakšen zbirni produkt žalosti, ki se je nabirala zaradi nerealiziranih ali prekinjenih ljubezni. Ko se potapljaš v razočaranju, telo pač odgovori po svoje. Pri meni očitno z žolčnim kamnom." Sicer pa Mišinega žolčnega kamna ne boste več videli v muzeju, po ljubljanski razstavi ga je spet odnesla domov, kjer jo, shranjen v kozarcu, opominja, naj bo pri svojih razmerjih previdna.

Bes

"Sem, v to sobo, pa sodi tista sekira iz Berlina," pravita hkrati.

Zgodba "tiste sekire", ki jo prepisujem, diši po krvi, pa ni krvava. Je pa dramatična.

Berlin 1995. Bila je prva ženska, ki sem ji pustila, da se je vselila v moje stanovanje. Vsi prijatelji so mi svetovali, naj se naučim spustiti ljudi v svoje življenje… Po nekaj mesecih… no, ponudili so mi možnost potovanja v Združene države. Ona ni mogla z mano. Poslovili sva se v solzah, ona pa mi je zagotavljala, da treh tednov brez mene ne bo preživela. Ko sem se vrnila s poti, mi je dejala: "Zaljubila sem se v drugo. Poznam jo šele štiri dni, toda čutim, da mi daje vse, česar mi ti nikoli ne bi mogla dati."

Vrgla sem jo iz stanovanja, ona pa je z novo ljubeznijo odšla na počitnice, njeno pohištvo je ostalo v mojem stanovanju. Od besa nisem vedela, kaj naj naredim. Kupila sem to sekiro - samo zato, da se zdivjam, da nekako izčrpam to jezo nad izgubo. Začela sem z enim kosom njenega pohištva - bolj ko sem ga sekala na iveri, bolje sem se počutila. Dva tedna po tem, ko sem jo vrgla ven, se je vrnila po pohištvo. Dobila ga je. Skrbno zloženega po koščkih.

Slovenski bes "zastopa" poškodovan vrtni palček, ki ga je razočarano dekle zabrisalo v vetrobransko steklo verolomnega ljubimca. Palček, narejen iz solidnega betona, je epizodo še kar dobro preživel, ker pa vetrobranska stekla ne razpadajo z žvenketom, je bil užitek maščevalke morda manjši, kot je pričakovala. Nič manj strasti ni v zgodbi o odtrganem retrovizorju z avtomobila, ki ga je lastnikovo dekle našlo parkiranega pred napačnim hišnim vhodom. Zagrebčanka, ki je prinesla to vzvratno ogledalo, je sicer hotela izpuliti tudi brisalce, pa ji ni uspelo. Uh, pa pravimo, da so ženske krhka bitja!

Poroka

"Dobili smo kup poročnih oblek, poročnih albumov, prstanov, podvez, čeveljcev. In veste, kaj je pri vsem skupaj najbolj ironično: malo naprej je mestna hiša, v kateri se pari poročajo in svatje skorajda morajo mimo nas. Tako bodo, če si pogledajo našo razstavo, poslej imeli še zadnjo priložnost, nekakšen poceni pridobljeni premislek, preden pade tisti DA."

Med primerki je tudi jelen, kakršnega najdete pod božičnimi drevesi. In zgodba? On je bil Perujec, ona Nemka. Poročila sta se, skupaj praznovala prvi božič in jelen je bil, tam kjer mora biti - pod božičnim drevesom. On je s poroko pridobil papirje za stalno prebivanje, kar ga je očitno edino zanimalo, in zgodba se je trideset dni po obredu končala. "Toda posebna je tudi zgodba, kako je ta jelen prišel k nama: skrbno ovit v odejo, da se ne bi poškodoval. Pravzaprav naju to potrjuje v najinih pogledih na muzej, namreč da čustva nikoli povsem ne umrejo, da najina razstava ni pokopališče ljubezni. Čustva so še tu, v zavesti in podzavesti, a nas hkrati kot ljudi spreminjajo in po svoje še naprej vplivajo na naše življenje."

Pogovor prekine eden od delavcev, v naročju pestuje električni sveder in nenadoma se mi zazdi, da bo tudi on povedal zgodbo o tem, kako mu je to orodje nekoč podarilo lepo dekle, pa ga je na koncu vseeno zapustila. Tako pač na ljudi vpliva ta muzej. V resnici je prišel samo povedat, da je za ta dan delo končal.

Soba z videom

"Vedno me gane posnetek pogovora s skoraj devetdesetletno gospo iz Maribora," pravi Olinka Vištica, "ki nama je pripovedovala o svojih pismih. Ni nama jih dala, je pa povedala zgodbo, ki sva jo posnela na video. Do tedaj je ni povedala niti nikomur od domačih. Šele potem so jo izvedeli tudi doma. Pokazala nama je kupček pisem, napisanih med drugo svetovno vojno. V taborišče, kamor so Nemci zaprli vojake stare jugoslovanske vojske, je kot mlado dekle nosila pomoč ujetnikom. Nekdo ji je skozi ograjo stisnil v roko samo listič z naslovom človeka v Banjaluki. Najprej ni vedela, kaj naj z njim, potem pa je po nekem impulzu napisala pismo. Naslovnik ji je odgovoril in tako se je začelo dopisovanje. Po koncu vojne je Banjalučan prišel v Maribor, ji predlagal, da se skupaj preselita v Beograd in začneta novo skupno življenje. 'Ne vem, kako si je to predstavljal,' je dejala skoraj ogorčeno, 'takrat smo morali vendar obnavljati domovino, za take reči res ni bilo časa.' Odšel je, ji za spomin pustil napoleonski zlatnik, iz katerega si je dala ob svoji slovenski poroki narediti poročna prstana. Ampak pisala sta si pa še naprej."

Smrt

"Ko sva sestavljala zbirko," razlaga Dražen Grubišić, "sva ugotovila, da bi lahko naredila neverjetno depresiven muzej. Nabrala sva sedemsto predmetov, in če bi želela, jih zlahka izbereva sedemdeset, zaradi katerih bi obiskovalci jokali, ko bi odhajali. Prav tega nisva želela. Izbrala sva stvari, ki se dogajajo nam vsem, ki so žalostne, resne, smešne - nekaj, kar pokaže presek življenja. Če bi del, ki govori o koncu neke ljubezni zaradi smrti, zavrgla, bi bilo po svoje dvolično. Povsod so nama ponujali tudi take zgodbe. V resnici pa je najin muzej optimističen, pomaga nam preteklost postaviti na svoje mesto. Čeprav se obiskovalci najinih razstav po svetu odzovejo različno. Nekateri odhajajo zamišljeni, drugi celo pretreseni, spet tretji znajo najti v sporočilu muzeja tudi to, kar je lepo, smešno in veselo, in odhajajo skorajda razigrani."

Identitete

"Smo torej na koncu poti?" vprašam. Smrt je pika za našimi življenji.

"Ne, ne," hitita zatrjevati oba, "s tem pa res ne bi želeli končati obiska muzeju. Soba o identitetah govori o posebnih okoliščinah, na katere vpliva drugačno okolje. Pa hkrati o tem, da so si zgodbe povsem različnih okolij lahko na moč podobne."

Na Filipinih se je tako pokazalo, da osebne zgodbe nosijo tudi pečat civilizacijskih, političnih in kulturnih vzorcev. Singapurska "love story" Kitajca in Malezijke, katerih starši za tako razmerje še slišati niso hoteli in se je zato končala nesrečno, pa je bolj kot zgodba o kulturnih razlikah nekakšen univerzalni literarni vzorec. Na kaj nas že spomni ? Na spor med Capuleti in Montegi. Romeo in Julija. Shakespeare je bil zares videc.

"Imava pa tudi eksponat iz Irske, ki sicer nima zveze z ljubezenskim razmerjem, je pa povezan s katoliško identiteto države. Gre za majhen hišni oltar, omarico, s podobo katoliškega svetnika. Donator pa pravi: 'Trideset let sem potreboval, da sem prekinil razmerje s katoliško cerkvijo. Zdaj sem ga. Oltarček je lahko vaš.'"

V nastajajočem muzeju ves čas prevladujejo zvoki delovišča. Bojan je medtem že našel dekle, ki je barvalo oknice. V roke ji potisne "tisto sekiro". Prizor bi bil sicer lahko tudi srhljiv, a dobi ob njegovem fotografskem performansu bolj prijazno podobo. Dekle, ki drži v rokah ta strašni predmet maščevanja, se namreč smehlja.

Olinka Vištica in Dražen Grubišić sta se z odločitvijo o stalnem muzeju spustila v avanturo, a njenih razsežnosti tudi sama še ne vidita povsem dobro. Ne vesta, ali bo stalni muzej sledil ideji potujočih razstav in se bo tudi v zagrebškem muzeju tretjina eksponatov menjavala. Nista se še odločila, ali bosta postavitve spreminjala kar naprej in po novih temah. Za zdaj bosta v zagrebškem Zgornjem mestu postavila zgolj cvetober. Ker pa se bo potujoči del razstave dopolnjeval, se seveda prav lahko zgodi, da bo za vse eksponate nekoč zmanjkalo prostora. Stvari, ki sta jih dobila, pač ne moreta zmetati proč, da bi naredila prostor novim. S tem bi izdala zaupanje darovalcev, zapustila prvotno idejo, ki je rodila ta umetniški projekt. Te odločitve prepuščata prihodnosti. Za zdaj ju najbolj skrbi, ali jima bo z denarjem, ki sta ga vložila, uspelo projekt ohraniti pri življenju. Doma, kjer pač nihče ne more biti prerok, je njun podvig zares hazarderski. Še posebej v zagrebškem Zgornjem mestu, ki ga je oblast, ki se je vselila vanj in se tu razšopirila, dodobra omrtvičila.

Včasih se mi zgodi tole: odprem neko škatlo (tam navadno skladiščim take spominke), ko iščem nekaj povsem desetega. In v njej je kup vstopnic za koncerte, kino, računi s prvih zmenkov, čestitke za valentinovo, rojstne dneve in druge drobne neumnosti. Pa pravim, kje neki sem imela pamet… pa hkrati… kako nama je bilo lepo. (zapis na enem od spletnih forumov)