Tudi vlaki so redki in počasni. Potrebujejo približno sedem ur, nekateri celo več, da prevozijo slavnih štiristo kilometrov - razdaljo, o kateri smo nekoč polemizirali, se šalili na njen račun, se posmehovali tistim, ki so jo poudarjali. Na meji, pri Šidu, cariniki - tako hrvaški kot srbski - zavlačujejo s pregledom potnih listov. Glasno telefonarijo v neko centralo, narekujejo imena potnikov, preverjajo podatke. Vlak stoji na mejnem prehodu več kot pol ure. Letošnje poletje je neznosno vroče. V večini vagonov ni klime. Ni mogoče dobiti niti kozarca vode, stekleničke soka, skodelice kave.

Sramota!

Le kolikokrat sem nekoč, še ne tako davno, potoval po tej poti, se spotoma ustavljal. Šel tja in nazaj včasih tudi v enem dnevu. Z letalom si bil v trenutku na sestanku, razpravi, literarnem večeru. Toliko časa po spopadu, do katerega je prišlo na tem prostoru, bi končno lahko že bilo drugače. Ali mora biti zares že samo potovanje podobno kazni?

Morda je v tem nekaj simboličnega.

Kulturna izmenjava je padla na nizko raven, zlasti obiski pisateljev in kulturnikov iz enega okolja v drugo. Ustanove nimajo sredstev za kritje stroškov, vendar si tudi želja po srečanjih ni opomogla od vojne. V srbsko prestolnico sem šel na vabilo Italijanskega kulturnega centra in organizacije Confindustria, ki je v Beograd pripeljala kar petdeset svojih članov, da bi preučili, kakšne so možnosti za sodelovanje z Balkanom in njegovo bližnjo okolico, zlasti pa s Srbijo. Pripeljali so svoje strokovnjake, ekonomiste, novinarje.

Meni je pripadlo, da v uvodnem predavanju orišem Balkan z njegovimi zgodovinskimi značilnostmi, s sodobnimi mejami, preteklimi in današnjimi preizkušnjami. Goste sem opozoril na razliko med zemljepisnim ali geopolitičnim pristopom in pripovednim ali anekdotičnim, ki ga je največkrat slišati. Stari Metternich je, bržkone v jezi, rekel, da sega Balkan do Dunaja in Münchna. Krleža je ironično dodal, da se na zahodu začne ali konča pri zagrebškem hotelu Esplanade. Churchill je opazil, da balkanski prostor "proizvaja več zgodovine, kot je lahko prebavi". Iz tega presežka, sem dodal, nastajajo ekscesi.

Kajpak ne samo iz njega.

Takoj, že prvi večer, sem odšel na letni vrt Društva pisateljev na Francoski ulici 7. Nekoč je bilo tam pomembno shajališče pisateljev, umetnikov, novinarjev, največkrat nekonformističnih. To že dolgo ni več. Nacionalistom ga je uspelo večinoma uničiti. Tokrat nisem srečal niti enega pisatelja. Tam se šopirijo hrupni in bahaški "poslovneži", njihove spremljevalke imajo preveč naličene obraze. Restavracijo je včasih vodil slavni Ivo, nekdanji strežnik papeškega nuncija v Beogradu, pošten in delaven človek, Dubrovčan in katoličan, ki me je vedno vprašal, kaj je novega na Kapitolu. Zmeraj sem si kaj izmislil, da sem potešil njegovo radovednost, to si je zaslužil.

V klubu so se sestajali književniki od vsepovsod. Poleg Srbov so tja zahajali tudi nekateri Slovenci in Makedonci, včasih tudi Albanci, bilo je precej Bosancev, pogosto tudi Hrvatov. Po prelomu s Sovjetsko zvezo se je tam, za mizo, v pogovorih, kovala opozicija socrealizmu in stalinističnim direktivam v umetnosti. Le koliko večerov sem preživel tam z Danilom Kišem, Mirkom Kovačem, Borislavom Pekićem, s Cirilom Zlobcem, s starim Gustavom Krklecem in s takrat še mladim Milanom Đurčinovom. Po teoretskih razpravah na Inštitutu za književnost, ki jih je vodil Predrag Palavestra, sem se sestajal s Svetom Lukićem, s Tarasom Kermaunerjem in z drugimi, že pokojnimi prijatelji. Drug drugega smo obveščali o vsem, kar se dogaja v našem okolju, in bili tako "v toku dogajanja". Tuji novinarji so pravili, da je tam morda najzanimivejši kotiček v evropski kulturi.

"Minevajo dnevi, da bi minili," je tam nekje v bližini prepevala brhka črnolasa pevka, morda Ciganka. Imeli smo jo radi, v naročje je sedla tistemu, ki jo je najlepše pogledal.

Po telefonu mi je le uspelo najti nekaj preostalih prijateljev, ki živijo tu pa tam, nekako osamljeni, ločeni drug od drugega. Tudi oni se podobno pritožujejo, kakor se pisatelji v Zagrebu: knjige sicer izhajajo, vendar jih le redki berejo, ni ne prave kritike ne občinstva, veliko je šunda, zlasti političnega, honorarji so mizerni, "inteligenca" je odrinjena na obrobje, njen vpliv je zanemarljiv… "Narediti ne moreš niti pravega škandala", če to ne ustreza tisku, kajpak rumenemu. Nacionalisti so še vedno dokaj glasni, vendar se drugim ne morejo več tako vsiljevati, kakor so se jim še pred kratkim. Niso se utrudili, so pa postali dolgočasni in nadležni, celo samim sebi. Zaradi ekonomske krize, ki jo je občutiti tako kakor na Hrvaškem, birokracija ne more dovolj podpreti niti tistih, ki so ji najbližji in so najbolj poslušni: "Mlaka je majhna, okrog nje pa je veliko krokodilov," javno pove direktor znanega festivala. Živimo v času, ko skorajda ni velikih pisateljev, in to ne zgolj v naši nekdanji državi. V svetu prevladujejo knjige, s katerimi hočejo njihovi avtorji prej osupniti kot navdušiti. Čedalje bolj napadajo, vse manj ščitijo.

Na prvih straneh dnevnikov in tednikov se omenjajo imena tistih, ki jim sodijo zaradi umora, kraje, korupcije, prevare, preprodaje, poneverbe - gre za na stotine tisočev ali celo milijone evrov (Srbi prav tako pravijo "evrov"). Kažejo na osupljiva bogatenja in jih primerjajo z bedo navadnih državljanov. Vendar novim bogatunom nagrabljenega bogastva tako kakor na Hrvaškem ne zaplenijo. Oblast jih nekako ščiti. "Nihče ni domovine okradel tako, kakor so jo domoljubi." Privatizacijo je mogoče tukaj, tako kakor v Zagrebu in drugje, lepo opisati z izrazom, ki so ga skovali Rusi: prihvatizacija.

Nezaposlenost je tako v Srbiji kot na Hrvaškem visoka, prizadela je petino aktivnega prebivalstva. Nezadovoljstvo izražajo zasebno in javno, celo po cerkvah. Pri časopisih povsod ugotavljajo kraje in javno iščejo krivce: "Zamenjajmo ministra - to je rešitev za kulturo." "Kar je ukradenega, je treba zaseči." "Grozi nam grški sindrom." Nenehno omenjajo Haag, Evropsko unijo, Nato z raznimi željami, pomisleki in pripombami. Izvajajo sodne procese, vendar ponavadi z zamudo in lahko bi rekli, da z manjšim ali večjim odporom. Priznavajo nesporne zločine (na primer tistega v Srebrenici), vendar skušajo zmanjšati njihov pomen ali vsaj število.

Omenjajo uboje, ne samo tiste, ki so jih drugi storili nad "nami", temveč tudi tiste, ki so jih "naši" storili nad drugimi, vendar tudi v tem primeru kaj dosti ne upoštevajo njihovega obsega. Besede "odstop", "kazenski postopki", "sodna preiskava", "počasnost sodstva", ki jih poslušamo tudi na Hrvaškem, imajo podobne pomene ali se dopolnjujejo. Pristranskosti ni mogoče popolnoma izključiti na prostoru celotne "regije", kakor zdaj pravimo nekdanji Jugoslaviji.

V časopisu NIN, ki sem ga pravkar odprl, je mogoče prebrati, da imajo Hrvati dvakrat višje plače od Srbov, da pa so v Srbiji živila nekaj cenejša kakor na Hrvaškem. Dobro obveščeni mi povedo, da so izjave predstavnikov oblasti o "izhodu Srbije iz krize" navadno zavajanje. Kljub nacionalistični kampanji proti Titu se tudi tukaj tako kakor na Hrvaškem čedalje pogosteje sliši: "Pod Titom se je bolje živelo."

Kako pa nam bo, tako tukaj kot tam, v času, ki prihaja? A pustimo to ob strani.

Kljub mnogim očitnim analogijam pa srbske razmere dodatno zapletajo še posebne težave. Še najprej Kosovo, ki ga je preteklost vtkala v mit, zgodovina pa vpeljala v nacionalni namišljeni predstavni svet. Težko si je predstavljati, da bi se ta pokrajina s tolikšno večino albanskega prebivalstva lahko po vsem, kar se je zgodilo, znova pridružila Srbiji. To je, po vsem sodeč, jasno razsvetljenemu delu politične hierarhije, ki ga ovirata odpor in pritisk od zunaj in od znotraj. Tudi v Sandžaku je slišati glasove o določeni avtonomiji tamkajšnjih muslimanov - Bošnjakov, kar prav tako dviga temperaturo. Odcepitve Črne gore še niso preboleli na vseh ravneh srbske družbe, kakor tudi ne v delu črnogorske.

Fašistoidni nostalgiki vztrajno iščejo grob Draže Mihajlovića, da bi ga spremenili v romarski kraj. Tudi tu lahko opazimo analogije pri nastopih hrvaške in srbske nacionalistične desnice - prihodnost gradijo (če sploh kaj "gradijo") bolj na preteklosti kot na sedanjosti, in to ne na boljšem delu preteklosti, temveč na najslabšem.

Srbov je več kot Hrvatov, tako da lahko v povprečju tam najdemo več opozicijsko nastrojenih, zlasti mladih. Spoznal sem nekatere anarhiste, ki sem jih pred kratkim zagovarjal, ko so napadli grško veleposlaništvo v Beogradu. Razna srečanja s posamezniki, ki jih prej nisem poznal, so mi pustila vtis določene odprtosti: dobrodošel je vsak, ki pride iz Zagreba dobronamerno. V samem središču Beograda, na prometnem kraju zraven hotela Majestic in kavarne Ruski car, sem na imenitni prodajalni opazil ogromno rdečo stekleno ploščo s srpom in kladivom na sredini. Prepričan sem, da bi jo v Zagrebu kdo - vemo, kdo - kaj hitro razbil. Kljub vsemu pa je Zagreb ubranil imeni Trg žrtev fašizma in Trg maršala Tita. Veliko je analogij, vendar tudi razlike niso redke.

Tudi tukaj se starejši meščani pritožujejo, da "ni več nekdanjega Beograda", in tako kakor v Zagrebu znajo izreči kakšno pikro o prišlekih. Po vsem, kar se nam je zlomilo na hrbtih, morda tudi mi sami nismo več stari Zagrebčani ali stari Beograjčani. Upajmo, da bodo otroci prišlekov drugačni meščani, nemara boljši od svojih staršev. Lahko upamo, da se vsaj ne bodo medsebojno vojskovali.

Strah pred tem, da bi Srbi hoteli in tudi mogli znova vsiliti Jugoslavijo, je popolnoma neutemeljen. Takšne blodnje si izmišljajo nacionalisti, da bi dobili podporo svoje okolice, njenega najslabšega dela. V Beogradu nisem srečal nikogar, ki bi resno pomislil na takšno "vstajenje". Zamisel o tretji ali četrti Jugoslaviji je po vsem, kar se je zgodilo, postala nesprejemljiva ali iluzorna. Morda bomo kdo ve kdaj v Evropi drug ob drugem, brez potnih listov in "vlakov brez voznega reda".

Danes je realna misel o državah sorodnih narodov, ki se med sabo sporazumevajo civilizirano, odprto in učinkovito ter s tem drug drugemu pomagajo pri osvobajanju pred izolacijo, provincialnostjo, primitivizmom. To je zapisal in podpisal eden od utemeljiteljev nekdanjega UJDI (Združene jugoslovanske demokratične iniciative) - eden od avtorjev programa, ki je ponujal različne rešitve, med njimi tudi miren razhod in razmejitev narodov in republik, ki si tega želijo.

Podobnost položaja, v katerem smo danes, med drugim kaže, da se je bilo "na poti do samostojnosti" mogoče izvleči tudi brez na desetine tisočev ubitih, na stotine tisočev razseljenih in morda več milijonov ranjenega duha in telesa. Če resnična demokracija zagotavlja pravico do drugačnega mnenja, ali so krivi tisti, ki so že na začetku "drugače mislili" od vsakršnih vladarjev? Tisti, ki si niso želeli prevzeti oblasti, temveč se zgolj izogniti tragediji?

O tem še ni mogoče govoriti kritično: kritiko postavljajo med izdajo in žalitev. Kritična beseda o lastnem okolju je izdaja, o tujem je žalitev. V tem čedalje tesnejšem precepu se izgublja resnična kritičnost. Obenem z njo pa tudi pravica do drugačnosti.

Z vlakom se vračam v Zagreb. Tokrat traja vožnja le malo manj kot devet ur. Skoraj neverjetno! Kakor da nekdo to nalašč počne. Spet vidim simbole. Zraven mene sedi sopotnik, naš Srb iz Krajine, ki že tretjič potuje v svoj rodni kraj, da bi si spet pridobil svojo hišo, ki so jo izropali in požgali po operaciji Nevihta. Pove, da se ni bojeval, da se je le umikal. Zdaj stanuje pri sorodnikih v predmestju Beograda. "Beograd imam rad, vendar si hiše v njem ne morem več zaslužiti." Upa, da bo v tretjem poskusu dobil tisto, kar že leta zahteva. Boji se, da ga bo administracija znova zavrnila ali izigrala.

"Postaral sem se brez strehe nad glavo."

Na zgodovinsko prizorišče prihajajo rodovi, katerih spomin bo manj obremenjen, kakor je bil pri naših prednikih in sodobnikih. V zadnji balkanski vojni in v drugi svetovni vojni je bil prav spomin ena od spodbud, nemara najglobljih in najhujših. Moramo ga rešiti vsega, kar je v njem nepotrebnega in škodljivega, da bi tako osvobodili nas same. Na tem potovanju sem prišel do spoznanja, da nas je danes več takih, ki podpiramo takšno stališče, kot nas je bilo pred nekaj leti. Morda nas še ni dovolj ali pa nimamo dovolj moči.

Pri tem pa nimam v mislih le pisateljev.