V problem upravljanja fakultete se sicer ne bi vpletal, osebno menim, da so bila dolgoletnega prizadevanja za vzpostavitev humanističnih študijev na univerzi na Primorskem iskrena, kar kaže tudi to, da se je k izvajanju pedagoških in raziskovalnih programov pritegnilo širok krog sodelavcev. Če upoštevamo, da tudi druge humanistične inštitucije, tako izobraževalne kot raziskovalne in kulturne, glede pogojev delovanja niso bistveno na boljšem, je skrajni čas, da se položaj humanistike na Slovenskem postavi v ospredje. Tudi na Filozofski fakulteti se že vpeljuje "racionalizacija študija". Svoje učinke bo pokazal, kolikor vmes ne bo prišlo do upora, tudi nov okvir sofinanciranja doktorskega študija.

Po novih programskih smernicah za razvoj visokega šolstva 2011-2020, nadnaslovljenih "Drzna Slovenija", se favorizirajo "razvojno" naravnane študije, humanistični v tej perspektivi zdrsnejo. Humanistični raziskovalni inštituti se bodo - po razvojnih smernicah, ki so podane v predlogu novega Nacionalnega raziskovalnega in inovacijskega programa - na prihodnjih projektnih razpisih verjetno morali sprijazniti z drugo- ali tretjeligaškim statusom. Po ustanovitvi Agencije za knjigo so se uveljavili tudi drugačni kriteriji za subvencioniranje knjižnih in revijalnih publikacij, ki nikakor ne vzpodbujajo založnikov k izdajanju humanističnih del, tiste, ki jim je to primarna dejavnost, pa bodo onesposobili. Ob nizkih nakladah le težko podpisujejo pogodbe, ki predpisujejo, da se 80 odstotkov subvencije nameni avtorskemu honorarju. Lahko računamo tudi z novim povečanjem davka na avtorske honorarje. Tako ali tako pa je izdajanje humanističnih del nekako odveč, saj se v humanističnih knjižnicah preprosto ni kam usesti, če pa že, potem v strogo omejenem času. Humanistika pod nekakšnim zaporniškim režimom…

Ignoranca povsod

Vse to nas pravzaprav lahko začudi, saj naj bi, če verjamemo konstrukciji slovenske zgodovine, ta narod "spravil vkup" neki humanist. Kdo je to, bo kmalu postalo zelo težavno vprašanje na kakem tevekvizu - če bomo sledili razvojni perspektivi, po kateri naj bi oziranje v preteklost zaviralo pogled v prihodnost. V kritični retrospektivi pa se lahko vprašamo: kaj če indiferenca do humanistične vednosti odseva stanja neke družbe, ki je pristala na to, da se bo razvijala le na način razpolaganja s človeškimi viri, kjer človeškost nima drugega smisla, kakor da sebe daje na razpolago kot ta vir? V tem pogledu s humanistično vednostjo dejansko nimamo kaj več početi. Njeno vlogo lahko prevzamejo etike znanstvenih področij: poslovna, okoljska, medicinska, pravna, pedagoška, socialna, pa bioetika in še kaka druga etika. Vendar, ali te etike lahko nadomestijo humanistično vednost, ki kot svoj ključni element vključuje kritiko vrednosti ter na njih utemeljene normalnosti in normativnosti? Njeno vodilo je: individuum est ineffabile. Seveda nas tu lahko doleti očitek, da se gremo humanistični moralizem. Vendar, ali se ne izkaže za neprimerno večji moralizem to, da se "Človeka" postavlja za ključni izvor in smoter razvoja tam, kjer "človeški viri" služijo zgolj še kot sredstvo?

Prav ta moralizem vpliva na to, da se humanistične vednosti, ko se ji odreja mesto v raziskovalni in izobraževalni sferi, ne priznava same po sebi, marveč na podlagi tega, čemur služi. Kot prvo se tu ponuja "skrb za nacionalno identiteto in jezik" - predstava, ki izvira iz narodnobuditeljskih časov. Kot dopolnilo k temu pa naj bi humanistika s čim večjim številom objavljenih znanstvenih člankov (monografije se tu ne štejejo) v mednarodno priznanih revijah z AHCI-seznama prispevala k dvigu ravni slovenske znanosti. Ne eni ne drugi funkcionalni opredelitvi ne gre spodbijati določene relevantnosti, problem pa je, če vnaprej odločata o relativnem kritičnem dometu humanistike ter ji v tej relaciji narekujeta pogoje vzpostavljanja njenih vednostih kriterijev.

Če gremo nekoliko pod površino tega načelnega predpisovanja vloge humanistike, lahko ugotovimo, da se jo v praktičnem pogledu ravno suspendira. Najprej z ignoriranjem osnovne okoliščine, da humanistika že skozi formacijo svoje vednosti povezuje področja raziskovanja, izobraževanja in kulture. Prav v tej vednostni aplikaciji je vrednost humanistike kot "skrbi" za (spo)razumevanje v jeziku in razumevanje identitet, ob čemer predznak "nacionalno" lahko mirno pustimo ob strani. Ta ignoranca ne nastopa le na teoretski, pač pa tudi na praktični ravni, ko gre za zaposlovanje humanističnih kadrov. Kar razvojne strategije seveda gladko zanemarijo, kot da je dvig kvalitete izobraževanja na vseh stopnjah in upravljanja s kulturnimi dobrinami nekaj, kar v Sloveniji lahko pogrešamo.

Neposredno v zvezi s tem je treba omeniti, da se znanstveno učinkovanje in učinki humanistike merijo le znotraj sklopa humanističnih ved, ki ga določa klasifikacija znanstvenih področij. Pri tem pa ne le družboslovne vede, pravo, pedagogika, sociologija, politologija, ekonomija, pač pa tudi druga znanstvena področja implicirajo humanistično vednost, kakor po drugi strani s svojimi spoznanji tudi vzvratno vplivajo nanjo. Navezava na področja umetniške ustvarjalnosti je sploh specifična in prav v svoji specifičnosti zanemarjena. Ker ob tem, kot v prej navedenih primerih, ni prepoznana osnovna, marveč zgolj pridana veljavnost humanistične vednosti. Tako je humanistika tudi v pogledu interdisciplinarno naravnanih raziskovalnih in pedagoških programov deležna le obrobne pozornosti. Dovolj je navesti rezultate lanskoletnega razpisa za centre odličnosti. Posledično tako tudi pogrešamo pravo medinstitucionalno sodelovanje, ko gre za nastopanje humanistike na mednarodnih projektnih razpisih. Poleg tega je vrsta oblik mednarodnega sodelovanja, tako institucionalnega kot individualnega, preprosto prezrta, ker jih ni mogoče neposredno kapitalsko ovrednotiti. O vrednostnem kapitalu se tako ali tako ne zdi vredno pogovarjati. Ob tem pa se je nemara treba tudi vprašati, zakaj dosedanje naložbe v znanje in tehnološki napredek niso izkazale želenih kapitalskih učinkov, zakaj je Slovenija po vlaganjih v znanost in raziskovanje nekje v evropskem povprečju, po merilu, kako se kapitalsko obrestujejo, pa na samem repu? Mar ne bi bilo treba preveriti, kam je potem poniknil "raziskovalni denar" oziroma kakšen je sploh "odziv gospodarstva"?

Inertnost znotraj humanistike

Seveda je tak pomislek takoj pospremljen z očitkom, da gre za zavračanje hitrejšega napredka Slovenije in negativno držo do znanstveno-tehničnega raziskovanja. Vendar ta očitek ne drži, za to se tudi sam zavzemam, ni pa jasno, zakaj se pri tem ne zdi vredno in potrebno zavzemati še za humanistično perspektivo, pač pa se jo odklanja, ob čemer je treba poudariti: ne s strani drugih znanosti, saj se te na svojem terenu spopadajo z istimi pogojevanji "znanstvene produkcije", pa tudi ne izključno od tam, kjer se na državnopolitični ravni upravlja s sistemi izobraževanja, znanosti in kulture. Najhujša je inertnost znotraj humanistične sfere same.

Pristojni državni organi seveda lahko zatrjujejo in tudi statistično dokazujejo, da je za humanistiko sistemsko lepo poskrbljeno, da ima zagotovljeno ustrezno količino raziskovalnih programov in projektov, da so tudi humanistični študiji primerno podprti in da se humanistiki odmerja primerno mesto v kulturi. Na površini je morda res videti tako, vendar s tem tudi plovemo po površini, dokler pač znese. In ustvarjamo neko fiktivno družbeno lagodje, ki dejansko zavira razvoj. Financiranje humanističnih študijev po količini študentov, recimo, prinaša le kvantitetno izgubo za državo in kvalitetno izgubo za humanistiko.

V tem trenutku bi bilo za humanistične inštitucije najslabše, da se gredo prilagajanje razmeram brez razprave o tem, v kakšno razmerje so postavljene. Ob začetku študijskega leta bi predlagal, da humanistične fakultete namesto slavnostnih otvoritev pripravijo diskusije o tem, kakšne bodo dejansko posledice uveljavljanja bolonjske reforme za njihovo nadaljnje delovanje. Kako bodo na to dodatno vplivali najnovejši vladni ukrepi? Katera je tista razvojna perspektiva, ki je skladna z njihovim izobraževalnim in znanstvenim poslanstvom? Kako bodo poskrbele za študente in študentke, ki so se izključno zavoljo svojega študijskega interesa, ne pa zaradi neopravljanja študijskih obveznosti, znašli pod nemogočim socialnim pritiskom? Kako bodo zagotavljale kadre za izvajanje pedagoškega procesa, potem ko jih je reformistični duh zavedel k širjenju študijske ponudbe? Kako se bodo v "novi shemi" obdržali študiji, ki prispevajo temeljna znanja (če je to oznako še dovoljeno uporabiti), brez katerih preostane samo še posezonska razprodaja? Vse do tega, kaj dejansko pomeni znanje kot javna dobrina in kje smo se v Sloveniji glede razpolaganja z javnimi dobrinami konkretno znašli.

Humanistika si bo morala, kot kaže, ne le v visokem šolstvu, pač pa v celotnem izobraževanju ter raziskovalnih in kulturnih dejavnostih, sama izboriti svojo ceno. Drugače se bo zgodilo, da bo plačala dvojno ceno.