Drugi je gozdni "mali človek", škrat, ki nabira travice, skrbi za pastirčke in male žverce, pravi gozdni dobri duh. Ker Bedanec z "izlovom" pretirava, mu Brincelj uničuje pasti, zato mu Bedanec požge hišo in ga zapre v kletko. Med Brincljem in Bedancem je torej spor, zato se prvi odloči, da ga bo v reševanje predočil Vitrancu, modrecu, ki svoje sodbe izreka v svoji pečini visoko v gorah.

Ko Bedanec stopi pred Vitranca, je ta sicer nesporni vladar gozda ponižen, klobuk je v rokah, glava pa sklonjena, saj se zaveda, da je stopil pred sodnika, do sodnika in sodišč pa ne stopajo ponižno le škrati, pastirčki in drobne živalce, ampak tudi oblastniki. Vitranc je arhetip Sodnika: dolga siva brada in lasje, dolgi koščeni prsti, od katerih predvsem kazalec desne roke avtoritarno dviga takrat, ko izreka svoje sodbe. Vitranc seveda izreče pravično sodbo in Bedanec mora zapustiti njegove gozdove, kar osreči tako Brinclja kot tudi druge male prebivalce gozda, katerih podporo je v svojem boju z močnejšim Bedancem zagotovo imel. Tako gre znana zgodba.

Kaj pa, če bi šla zgodba nekoliko drugače: Brincelj bi se torej odločil, da spor z Bedancem predoči Vitrancu, ki ga sicer ni še nikoli videl, slišal pa je, kako do njega priti. Odpravil bi se na pot, ob tem pa bi se mu drugi mali gozdni prebivalci posmehovali, kako otroško naiven je, če misli, da bo on, mali škrat, lahko kaj dosegel zoper Bedanca, ki je gospodar tega gozda, ki z divjačino oskrbuje tudi samega Vitranca. Ampak Brincelj je trmasto odločen, verjame v Vitrančevo pravičnost, zato odrine na pot do njegove pečine. Kmalu jo zagleda, a bolj ko se ji približuje, bolj sumljivo mu vse skupaj postaja, saj se gora s pečino nekako ne zdi naravna. Ko se ji čisto približa, vidi, da v resnici stoji pred ogromno fotografijo gore s pečino, pred katero že sedita Vitranc in Bedanec in prijateljsko kramljata ob mizi, bogato obloženi z divjačino.

Ko Brincelj predstavi svojo bolečino, ga Vitranc pokroviteljsko potreplja po rami in mu reče: "Posluš Brincelj, ne zdej težit in delat nepotrebne zdrahe po gozdu. Dej se ti lepo svojih rožc pa čajčkov drž, Bedanca pa tud pust, da svoje oprav. Kdo pa misliš, da mi bo meso nosu, če Bedanca izženem!" Brincelj se presenečen in ponižan vrne v gozd, kjer je deležen še dodatnega posmeha malih gozdnih prebivalcev, ker je bil tako naiven.

Iz katere zgodbe je naš sodni sistem, predvsem njegov vrh, torej vrhovno, pa tudi višja sodišča in nenazadnje ustavno sodišče kot dodaten, ustavnopravni vrh sodne oblasti? Odgovor gotovo ni enoznačen; večina od 3500 (številka je približna) učiteljic in učiteljev z višješolsko izobrazbo, ki so se pred dvema letoma in pol podali na sodno pot, ki se je pred nekaj tedni zaključila z nenavadnim sklepom ustavnega sodišča, pa bi danes verjetno rekla, da imamo sodstvo iz druge zgodbe. Konec leta 2007 je namreč vrhovno sodišče enemu izmed učiteljev z višješolsko izobrazbo razsodilo, da je od 1996 dobival 5 odstotkov prenizko plačo ter je upravičen do plačila razlike do zakonite plače. 3500 učiteljic in učiteljev, ki so bili ves čas v identičnem položaju kot ta, o katerem je bilo razsojeno, je bilo seveda prepričanih, da so tudi sami upravičeni do poračuna 5 odstotkov premalo izplačane plače; o enakih zadevah je menda treba soditi enako?!

Njihov sindikat se je takoj po omenjeni razsodbi obrnil na dr. Zvera, takratnega ministra za šolstvo, in predlagal, da bi se bilo glede na odločitev vrhovnega sodišča smiselno dogovoriti o zunajsodni poravnavi, s katero bi se lahko dogovorili o poračunu premalo izplačanih plač tudi za vse druge učitelje tako, da bi bilo to vzdržno za javne finance, predvsem pa bi se izognili nepotrebnim sodnim postopkom in z njimi povezanim stroškom. Presenetljivo je, da pristojni minister takrat ni pokazal niti najmanjše pripravljenosti za kakršenkoli dogovor. Vztrajal je, da se je vrhovno sodišče zmotilo (!) in da je zakonit način izplačevanja plač prav tisti, za katerega je vrhovno sodišče ugotovilo, da je nezakonit. Zaradi takšnega, v državi, kjer se delitev oblasti in neodvisnost sodstva resno jemljeta, nenavadnega odnosa ministra do judikata vrhovnega sodišča se je začela dve in pol leti trajajoča pot 3500 učiteljic in učiteljev od najnižje do najvišje sodne instance v državi. Pot, na katero so krenili v prepričanju, da jih vsaj na zadnji stopnici, na vrhovnem sodišču, čaka enaka obravnava, kot je je bil deležen njihov kolega leta 2007.

Vendar tokrat vrhovno sodišče ne bo odločalo o nekaj tisoč evrih proračunskega denarja, kot v prvem posamičnem primeru, ampak o nekaj milijonih evrov, kolikor znašajo skupaj zahtevki vseh 3500 učiteljev. Čeprav so sodišča prve stopnje, seveda sledeč judikatu vrhovnega sodišča iz leta 2007, zahtevkom učiteljev večinoma ugodila, sta se pri učiteljih in njihovem sindikatu nelagodje in občutek, da jih na koncu poti čaka neprijetno presenečenje, stopnjevala. Vedno bolj glasen je bil tihi šepet, ki mu sicer ni bilo mogoče natančno določiti izvora, da bodo njihovi zahtevki na tak ali drugačen način zavrnjeni, saj bi preprosto preveč obremenili državni proračun. Bolj ko so se približevali vrhovnemu sodišču, bolj je to dobivalo podobo velike kulise s fotografijo.

Na koncu zgodbe so sodniki vrhovnega sodišča, celo v identičnem senatu kot pri prvi odločitvi, spremenili svojo lastno odločitev iz leta 2007, in sicer z za lase privlečeno obrazložitvijo, da jih v takratnem postopku ni nihče opozoril, da naj bi bila plača učiteljev v resnici določena z odločbami ravnateljev, ne pa z zakonom, kot so mislili takrat. Obrazložitev nove sodbe bi težko prestala test pravne konsistentnosti, saj v njej vrhovni sodniki v resnici prostodušno povedo, da naj pri odločanju leta 2007 ne bi natančno poznali predpisov s področja plač, ker jih nanje ni nihče opozoril. Sodišče, in to celo vrhovno, naj torej pri odločanju ne bi poznalo prava, ki naj bi ga apliciralo na ugotovljeno dejansko stanje, ker ga o njem ni nihče poučil, zato je njegova odločitev sedaj, ko je bilo o pravu končno poučeno s strani ene od strank v sporu, diametralno nasprotna tisti iz leta 2007.

Teoretično je seveda možno tudi to, da se vrhovno sodišče pri odločanju zmoti oziroma spregleda neki predpis in sprejme napačno odločitev, vendar se v konkretni zadevi nikakor ni mogoče izogniti vtisu, da so takšne nove sodbe vrhovnega sodišča nastale izključno zaradi dejstva, da bi vztrajanje vrhovnega sodišča pri prvotni odločitvi državni proračun stalo več kot 20 milijonov evrov. Skrb za proračunska sredstva seveda ni nekaj nepomembnega, vendar bi to morala biti predvsem skrb izvršilne veje oblasti, torej vlade, nikakor pa ne skrb sodišč, kadar odločajo v konkretnih zadevah.

Namesto da bi vrhovno sodišče vztrajalo pri svoji odločitvi in s tem tudi vsakokratni oblasti pokazalo, da je njegove odločitve treba spoštovati in jih ni mogoče spreminjati s kakršnimikoli pritiski oziroma "prijaznimi prepričevanji" o tem, koliko bo kaj stalo, se je odločilo udariti po prstih 3500 učiteljev, ki so svoje tožbe vložili izključno zaradi prvotne odločitve istega vrhovnega sodišča, v kateri je le-to nedvoumno odločilo, da so upravičeni do plačila razlike do zakonsko določene plače. Učiteljice in učitelji so se, ne krivi ne dolžni, znašli v popolnoma absurdnem položaju, ki ga je v celoti, s svojimi med seboj diametralno nasprotnimi odločitvami, v kafkovskem slogu, zrežiralo vrhovno sodišče. V državi, v kateri se oblast zares deli na izvršilno, zakonodajno in sodno, bi imeli za neresnega in naivnega ministra, ki bi mislil, da lahko vpliva na vrhovno sodišče, da spremeni svojo že sprejeto odločitev, ker ta pač preveč stane državni proračun. V našem primeru pa so popolni naivneži izpadli učitelji in učiteljice ter njihov sindikat, ki so verjeli, da ko je vrhovno sodišče enkrat nekaj odločilo, je to storilo po tehtnem premisleku, da to sedaj drži in se je treba v skladu s to odločitvijo tudi ravnati.

Po takšni klofuti, dobljeni s strani vrhovnega sodišča, so bile vložene še pritožbe na ustavno sodišče, v katerih so bili podani hudi očitki o tem, da vrhovno sodišče enakih zadev ni obravnavalo na enak način, s čimer je bila kršena ustavno zajamčena pravica do sodnega varstva vsem 3500 učiteljicam in učiteljem, ki so vložili tožbe na podlagi prvotne odločitve vrhovnega sodišča. Ne glede na težo očitkov zoper vrhovno sodišče ter ne glede na število državljank in državljanov, ki jih takšno njegovo ravnanje neposredno zadeva, je ustavno sodišče brez obrazložitve zavrnilo odločanje o pritožbah, kot bi šlo za že na prvi pogled nesmiselne pritožbe. In ponovno so naivni izpadli učiteljice, učitelji in njihov sindikat, ki so menili, da imajo pravico vsaj do vsebinske sodbe z obrazložitvijo o tem, ali jim je bila s strani vrhovnega sodišča kršena pravica do poštenega sojenja ali ne. Molk ustavnega sodišča, ki o tem vprašanju ni želelo razsojati, je vseeno pomenljiv...

In kako je z javnostjo? Se je po takšnem ravnanju najprej vrhovnega, nato pa še ustavnega sodišča solidarizirala z učitelji? Sta bila oba vrhova sodne oblasti deležna kakšne kritike ali vsaj nekoliko privzdignjenih obrvi? Nikakor. Na učiteljice in učitelje, predvsem pa na njihov sindikat, se gleda z nekoliko porogljivim, včasih tudi privoščljivim nasmeškom kot na naivneže brez primere, naivneže, ki so verjeli v kredibilnost in integriteto najprej vrhovnega, nato pa še ustavnega sodišča. Na njih se gleda podobno kot na tiste uboge Čehe, pripadnike nekoč srednjega, danes pa spodnjega razreda, ki v dokumentarcu Češke sanje tečejo proti ogromni kulisi s fotografijo novega trgovskega centra, misleč, da je pravi. Vendar: v državi, kjer tudi samo vrhovno sodišče ne jemlje resno lastnih odločitev, jih pod pritiski spreminja, ustavno sodišče pa ob tem molči, bodo tisti, ki se danes nasmihajo, že jutri tekli nekim svojim "češkim" sanjam naproti.