Čeprav je bilo ob koncu pripravljalnega obdobja, v katerem so slovenski košarkarji prijateljske tekme večkrat izgubili kot dobili, mu dobrovoljni nasmešek ni hotel izginiti z obraza. Kljub nekaterim kritikam je ostal miren in ljubezniv.

"Saj je pred velikim tekmovanjem vselej bilo tako. Slovenska košarkarska javnost si želi uspehov, zato do podrobnosti secira in analizira tudi pripravljalne tekme, čeprav na njih trenerji šele iščemo pravo formo in udarno pripravljenost. Meni kot selektorju je v takih trenutkih pomembno, da se v moje moštvo ne naseli nemir in da se na kritike ne oziramo," je razložil, preden je sedel v letalo.

Če bi prebiral vse možne spletne forume, bi bil zamorjen in slabe volje. Manjšina mu je sicer ploskala, večina pa po stari nergaški navadi ugotavljala, da slovensko moštvo nima ne svežine ne uigranosti za odmevnejši izid na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Veliko je bilo tudi osebnih žalitev in zbadanj, recimo, kako bo slaščičar lahko vodil vrhunske košarkarje. A s prebojem med osem najboljših ekip na svetu so zlobne besede izpuhtele in se umaknile valu hvalnic in odobravanju.

Gostinska tradicija

Zgodba o uspehu ima korenine v času, ko se je sredi prejšnjega stoletja oče Memija Bečirovića z juga tedanje Jugoslavije preselil v Slovenijo. Začel je s slaščičarsko dejavnostjo, njegov sin Memi (njegovo pravo ime je Mehmed) pa je v rodni Slovenski Bistrici gostinsko dejavnost še razširil. Tako se še danes mnogi radi spominjajo njegovih odličnih pic. Družina Bečirović je še vedno vpeta v gostinsko dejavnost in prav letos je bila v Murski Soboti otvoritev kavarne in slaščičarne, katere lastnik je Sani Bečirović. Zvezdnik slovenske košarke s tem nadaljuje družinsko tradicijo, saj ima za seboj tudi uspešno opravljeno gostinsko šolo. Še od prej ima svojo kavarno na Ptuju, zdaj se lahko gostje pri njem posladkajo tudi v prekmurski prestolnici.

Prve trenerske korake je danes 49-letni Memi začel na Štajerskem z vodenjem mlajših kategorij. Konec devetdesetih let je članski krst dočakal na klopi prvoligaša Maribora, a bil istočasno tudi selektor mlajših reprezentanc Slovenije. Vrhunec dela z mladimi je zanj evropsko prvenstvo do 18 let v Nemčiji, kjer je Slovenija pod Bečirovićevo taktirko osvojila srebrno kolajno, potem ko je za skromni dve točki izgubila finalno tekmo proti Hrvatom. Junak pri Slovencih je bil že takrat Erazem Lorbek (32 točk v finalu, sicer MVP prvenstva), odličen je bil tudi Aleksander Vujačič (15 točk), danes z dvema šampionskima prstanoma zvezdnik prvakov lige NBA LA Lakers (tretjega mu bo morda nadela njegova lepa teniška izbranka Marija Šarapova). Takrat so bili med slovenskimi talenti pod Memijevo taktirko še Domen Lorbek, Saša Zagorac, Jure Močnik, v drugih ekipah pa danes zvezdniški asi, kot so Marc Gasol (Španija), Sofoklis Schortsanitis (Grčija), Roko Leni Ukić, Marko Tomas (oba Hrvaška)...

Po članski trenerski cesti je Memi Bečirović precej vijugal. Maribor Branik, Maribor Satex, Rimini, Rogla, Elektra, Helios (pokalni in državni prvak Slovenije), Union Olimpija (tudi mlado Olimpijino moštvo), Azovmaš iz Ukrajine (pokalni in državni prvak) in belgijski Oostende. Ko je še služboval v Belgiji, ga je takratni predsednik Košarkarske zveze Slovenije Dušan Šešok povabil, naj prevzame selektorstvo državne reprezentance, potem ko se je od nje po četrtem mestu na evropskem prvenstvu 2009 poslovil Jure Zdovc.

"Niti za hip nisem premišljeval. Vodenje slovenske članske reprezentance je ogromna čast, hkrati pa vrhunec kariere za vsakega trenerja," še danes rad pove. Hkrati so takoj začela zoreti semena dvoma. Kako bo reprezentanca lahko delovala, če je eden od igralcev v njej Sani Bečirović, selektorjev sin? Bo imel fant pretirano protekcijo? Memi je dilemo že v startu skušal razbiti: "Vem, da naju s Sanijem čaka močan pritisk javnosti. A jaz bom razmišljal kot selektor in ne kot oče. Ko smo se pogovarjali za trenersko mesto, sem povedal, da bodo na svetovnem prvenstvu igrali najbolje pripravljeni košarkarji, ne glede na to, ali bo med njimi moj sin ali ne."

Takrat je spet vzklil spomin na evropsko košarkarsko prvenstvo 2001 v Turčiji. Memi Bečirović je bil tam pomočnik selektorja Borisa Zrinskega, Sani mlad, obetaven reprezentant. Slovenija je bila takrat še v obdobju nezrelosti, saj se kot že vrsto let poprej ni mogla prebiti iz predtekmovalne skupine v zaključne boje, pa čeravno so bili v ekipi ob Saniju Bečiroviću še Rašo Nesterović, Arriel McDonald, Beno Udrih, Marko Milič, Marko Tušek, Boris Gorenc, Matjaž Smodiš, Jaka Lakovič, Goran Jagodnik, Ivica Jurković in Marijan Kraljević. Po imenih sanjsko moštvo, po izkušnjah in vodenju še precej zeleno. Odnosi v ekipi so bili slabi in Memi je zagrozil, da bo Sanija potegnil iz reprezentance ter da jo bosta družno mahnila domov. Predčasen izpad iz tekmovanja je preprečil, da bi se grožnja uresničila.

Košarica Bena Udriha

Novo preizkušnjo je Memi Bečirović, zdaj že kot glavni reprezentančni šef, doživel letos poleti. Beno Udrih, za katerim je odlična sezona v Sacramentu, je želel glavno vlogo v moštvu. Kmalu po začetku priprav je prišlo do sestanka, po katerem so javnost obvestili, da Udrih zapušča moštvo, ker da mu selektor ne more zagotoviti položaja v prvi peterki. "Beno je hotel biti vodilni organizator igre, a takšne zahteve nisem mogel sprejeti, podobno kot je ne bom sprejel od nikogar drugega. Odnosi v reprezentanci morajo biti čisti. Selektor je tisti, ki odloča, kdo in koliko časa bo igral ter kakšno vlogo bo imel. V nasprotnem primeru bi lahko vsak dan prišel kdo k meni s svojimi zahtevami. Udriha so sicer tudi drugi igralci prepričevali, naj ostane. Zagotovo bi imel dovolj vidno vlogo na igrišču. A to je stvar preteklosti, zdaj razmišljam le o igralcih, ki jih imam na voljo," je bil jasen Bečirović.

Javnosti njegova poteza ni bila všeč, saj je po Erazmu Lorbku, ki se je reprezentanci uradno odrekel zaradi preutrujenosti, izpadel še en zvezdnik svetovnega formata. Takoj so se pojavila ugibanja, da je do tega prišlo, ker želi Memi več prostora nameniti svojemu sinu. "Bedarija. Med tekmo pošljem v igro košarkarja, ki bo opravil določeno taktično zamisel. Takrat niti slučajno ne pomislim, ali je kje na klopi moj sin. V ospredju sta igra in rezultat. Sani je samo eden med dvanajsterico asov."

Po uspešnih tekmah na letošnjem svetovnem prvenstvu se nihče več ni ukvarjal z relacijo oče-sin. Niti enkrat ni kazalo, da bi Memi silil Sanija v ospredje, Bečirović mlajši pa se je z nesebično igro povsem podredil kolektivu. Na splošno veselje navijačev.

Nedokončana zgodba za Memija Bečirovića je trenersko mesto Uniona Olimpije. Na tem položaju je zdržal le od poletja 2007 do prvih dni januarja 2008. Vmes je v evroligi namahal Olympiacos in CSKA, nato pa padel v serijo porazov v evroligi in ligi NLB. Hkrati se je v odnosih z Olimpijinim direktorjem Janezom Rajgljem vse bolj iskrilo, zato je odstopil. "Prepričan sem, da bom nekoč spet Olimpijin trener. V najtrofejnejšem slovenskem klubu še nisem rekel zadnje besede," pravi Memi Bečirović, ki zase trdi, da je rojen zmagovalec, ki najbolj uživa, ko sedi na svojem posestvu v Slovenski Bistrici. Odnese si stol k potoku, ki teče ob hiši, in posluša naravo. Če ne gre drugače, pa si zavrti starogradske pesmi.

V sredo pozno zvečer je Memi svoj stol ob potoku nedvomno pogrešal. Turki so njegove fante razbili in jim odnesli misel na kolajno. Njihov šef Bogdan Tanjević je znova dokazal, da je stari lisjak, saj je taktično speljal Slovence v napačno smer. Pred tekmo je razlagal, da se bodo Turki branili s consko obrambo, na katero so se nato Bečirovićevi fantje vneto pripravljali, na tekmi pa so gostitelji večinoma igrali s posamično obrambo.

A je tudi boj od petega do osmega mesta na svetu imeniten dosežek. Naključni opazovalec bi se sicer muzal. Slovence je na tej četrtfinalni tekmi vodil Mehmed, Turke Bogdan. "Od boga dani" je "slavljenega, hvaljenega" (Mehmed je turška različica arabskega imena Mohamed) prekosil, a mu zaslug za zgodovinski uspeh slovenske reprezentančne košarke vseeno ni mogel odvzeti.