A zdaj se na srečo počutim bolje. Pomaga mi, da hodim na terapijo. Veliko stvari mi pomaga," o svojem počutju pripoveduje naš 28-letni sogovornik, katerega podatke hranimo v uredništvu. Samomor nikoli ni rešitev težav in nikoli ne sme biti prikazan tako, opozarjajo strokovnjaki, ki se borijo za zmanjšanje števila samomorov. Podoba, ki jo ima to dejanje v javnosti, po njihovem močno vpliva na vedenje najbolj ogroženih ljudi.

Našemu sogovorniku se je že pred leti zdelo, da ima duševne težave, zato je obiskal zdravnika. "Jaz sem sanjač. Ampak opazil sem, da življenje ni takšno, kakršno bi moralo biti. Vse sem videl črno." Imel je tudi težave s koncentracijo. Predlagali so mu zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje. "Tam sem bil dva meseca in pol. Najhuje pa je bilo to, da je bilo po prihodu domov še huje, kot da zdravljenje sploh ni pomagalo," se spominja.

Najbolj je našemu sogovorniku pomagala pozitivna oseba, na katero je takrat naletel. "To, da nekomu nekaj poveš, o čem razmišljaš, posamezniku, ali pa v terapiji, to pomaga. Takrat ti odleže. Učinek je večji od učinka zdravil," opisuje svojo izkušnjo. Poglobil se je med drugim tudi v astrologijo in ugotovil, da za vse težave pravzaprav ni kriv sam. Še vedno ima slabe dneve, na njegovo počutje na primer vplivata luna in vreme. "Včasih sem zelo negativno nastrojen. Včeraj sem na primer ves dan spal. Ampak zdaj vem, da bo minilo."

Napačne predstave so škodljive

Čeprav gre našemu sogovorniku mnogo bolje in je našel načine in ljudi, ki mu pomagajo, ko mu gre slabo, pa odklanja spremljanje poročanja o samomorih. "Sploh nisem mogel o tem brati, gledati in poslušati, ne v časopisih, po televiziji, niti na forumih. Tudi terapevt mi je predlagal, naj se tega izogibam," pojasnjuje.

Podoba samomora močno vpliva predvsem na najbolj ogrožene ljudi, pravi predsednik društva Ozara Slovenija mag. Bogdan Dobnik, in trenutna podoba samomora v javnosti je neustrezna: "Preveč je mitov in stereotipov, kamor se stekajo vse stvari, ki jih ljudje ne razumejo. To je zato, ker se ljudje bojimo razpravljati in razmišljati o tem oziroma o smrti na splošno." Pomembnih spoznanj, ki bi ljudem pri tem pomagala, je precej in v javnosti bi se morala razširiti. Eno takih je na primer dejstvo, da je samomorilsko ogroženost mogoče premagati. "Če se znajdeš v takšnem položaju, ni nič narobe. Prav je, da se o tem s kom pogovoriš ali si poiščeš strokovno pomoč." Prav tako se je treba zavedati, dodaja Dobnik, da je samomor kot tak mogoče preprečiti. "Ljudje, ki imajo težave, se ravno zaradi stigme ne lotijo iskanja pomoči."

Priporočila za medije

Ključno vlogo pri oblikovanju podobe samomora v javnosti in javnega mnenja nasploh imajo po mnenju Dobnika mediji, zato so strokovnjaki, nevladne organizacije ter novinarji in uredniki pripravili smernice poročanja o samomorih. V njih na primer opozarjajo na ustrezno jezikovno izražanje, na neprimeren slikovni material in opisovanje poteka dogodka ali kraja, kjer se je zgodil, na neprimernost prikazovanja samomora kot rešitve. Priporočljivo pa je izražati skrb, sočutje do oseb in njihovih bližnjih, podajati splošne informacije o samomorilnosti in možni pomoči, osvetljevati ozadje, kjer se po navadi skriva tudi kakšna duševna motnja, in podobno.

Neprimerno poročanje medijev lahko po besedah Dobnika ljudi, ki razmišljajo o samomoru, spodbuja k dejanju: "Če samomor prikažemo kot upravičen v nekem položaju človeka, lahko to postane vzorec izhoda iz težav." Opozarja, da je takšno posnemanje znano že iz zgodovine in navaja primer Goethejevega romana Trpljenje mladega Wertherja. "Takrat so mladi, celo enako oblečeni, posnemali zgodbo in delali samomore na enaki način, tako da so knjigo ponekod celo prepovedali. Ljudje z depresijo in mladi so na primer na takšne stvari še posebno občutljivi."

Celovit boj proti samomoru

Število samomorov se v zadnjih letih pri nas po besedah doc. dr. Saške Roškar z Inštituta za varovanje zdravja zmanjšuje, čeprav je lanska številka (448) nekoliko višja od leta prej (408). Porast so zabeležili v severovzhodni in obalni regiji. Sicer pa bo boj za manjše število samomorov pri nas odslej bolj sistematičen, saj je zapisan tudi v uradnih dokumentih - v nacionalnem programu duševnega zdravja. To je po besedah Roškarjeve zelo pomembno. "Do zdaj so se aktivnosti v preprečevanju samomora vrstile v posameznih regijah po državi, zdaj pa se bodo med seboj povezale. Država bo tudi obvezana določene vsebine iz programa redno izvajati in ne bodo prepuščene navdušenju posameznikov, ki jih to področje zanima. Vsako ministrstvo bo imelo določene odgovornosti za to področje in jih bo dolžno izvajati."

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011-2016 bo predvidoma sprejeta še letos, so zatrdili na ministrstvu za zdravje. Posebej v akcijskem načrtu o preprečevanju samomora Nadja Čobal z ministrstva med drugim izpostavlja: vključevanje vsebin o prepoznavanju in preprečevanju poskusov samomorov v izobraževanju, celostno obravnavo oseb z duševnimi motnjami na primarni ravni v lokalni skupnosti, aplikacijo programa e-depresije in drugih tematik duševnega zdravja v programih e-zdravja in širitev dejavnosti "klic v sili", povečanje programov nevladnih organizacij in spodbujanje prostovoljnega dela v lokalnih okoljih ter druge dejavnosti.