Tomaž Bukovec

Kdaj se je rodila slovenska vojska? Kdo je zaslužen, da se je proces osamosvojitve Slovenije odvijal učinkovito? Je vprašanje zaslug res treba še naprej meriti s tem, na kateri strani političnega zemljevida so danes ključni akterji? Bi se lahko osamosvojitvena zgodba razpletla tudi drugače? Na vsa ta vprašanja bo skušal Nedeljski dnevnik odgovoriti v naslednjih tednih, ko bomo objavili nekatere ekskluzivne podatke o rojstvu in življenju Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ).

Državni pomen MSNZ

"Da se večkrat ponovljena neresnica čez čas spremeni v resnico, je mogoče videti na letošnjem žepnem koledarčku, ki ga je izdal Vojaški vikariat Slovenske vojske, saj je na njem ob 17. maju zapisano: Jošt, ZVVS in MSNZ kot začetek Manevrske strukture narodne zaščite. Sprva sem vse skupaj vzel bolj za šalo, toda vsak naslednji dan sem vse bolj spoznaval, da gre za prilaščanje datuma upora Teritorialne obrambe RS k razorožitvi. Ker se to vsak dan nadaljuje in je šlo že predaleč, bom to tudi dokazal," nam je pred časom napisal Jože Kuzman, pripadnik Teritorialne obrambe od leta 1969. Manevrska struktura narodne zaščite ali MSNZ je bil tajni projekt, ki je potekal leta 1990, in od takrat mineva 20 let. Od odvzema orožja, od upora nekaterih štabov in kasnejšega organiziranja vzporednih vojaških enot MSNZ ob enotah TO. Čigave vojske? Poveljnika MSNZ Toneta Krkoviča, takratne politične oblasti ali duše slovenske oborožene sile, ki se je rodila že med drugo svetovno vojno, dobila potrditev leta 1968 v ustanovitvi teritorialne obrambe in polet v MSNZ leta 1990. Kar so potrdili še amandmaji k ustavi Republike Slovenije septembra 1990, s katerim je skupščina odpravila veljavnost nekaterih zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo. In so v amandmaju XCVII. povsem jasno in nedvoumno zapisali, da RS ureja teritorialno obrambo in kar je najpomembnejše: "Predsedstvo RS imenuje in razrešuje komandanta Teritorialne obrambe Republike Slovenije." Tudi proslavljanje obletnice MSNZ je nedvoumen odgovor na vprašanje, čigava je MSNZ. Odgovor, ki je vodil od proslave v Ivančni Gorici kot spomin na sestanek 7. septembra 1990 na Pristavi nad Stično, spomladanskega posveta o MSNZ v vojašnici generala Rudolfa Maistra v Mariboru do osrednje proslave, ki bo 26. septembra v organizaciji veteranov MSNZ in policijske veteranske organizacije SEVER slavnostnim govornikom predsednikom države dr. Danilo Tĕrkom. Kot proslava najpomembnejšega datuma v ustanavljanju Slovenske vojske, ko so politiki sprejeli najpomembnejši politični akt, ki je bil zavarovan s projektom MSNZ.

Zgodovina slovenske narodove vojske

Zgodovina slovenske vojske se ni začela leta 1990, niti 1968, ampak že med drugo svetovno vojno z ustanovitvijo OF in oboroženim uporom slovenskega naroda proti okupatorju. Zanimivo je, da je v nekdanji Jugoslaviji nad Slovenijo pogosto visel sum, da so Slovenci skoraj vsi po vrsti okuženi z nacionalističnim, če ne celo separatističnim bacilom, in tako so določeni očitki na ta račun padali že sredi vojne. Tako je Ivo Ribar - Lola po obisku v Bazi 20 leta 1943 Titu poročal, da v Sloveniji poveličujejo Osvobodilno fronto in podcenjujejo vlogo partije, da blagrujejo slovenstvo in malo govorijo o jugoslovanstvu. Del te zgodovine izjemno lepo opisuje Bogdan Osolnik v svoji knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas. Bistvo OF je bilo sodelovanje različnih političnih struj in tudi politični poveljnik glavnega štaba slovenske vojske je imel do konca leta 1942 tri namestnike, člane ustanovnih skupin OF, krščanskih socialistov, sokolov in komunistov. Danes je težko ugotoviti, kje in kdaj je prišlo do nekaterih odločilnih napak, zagotovo pa za vse težave in napake ne moremo obtoževati le bivše Jugoslavije in Tita. Ena največjih napak Narodnoosvobodilne vojske je bil pojav "vojvodstva" (celo z različnimi hitrimi usmrtitvami) med nekaterimi poveljniki partizanskih enot, ki so povzročili, da so se ljudje v nekaterih krajih odvrnili od partizanov. Partijska konferenca na Cinku v Kočevskem rogu, julija 1942, je ta pojav ostro obsodila, žal pa je bilo v določenih krajih že prepozno. Druga pomembna prelomnica pa je bila Dolomitska izjava, ki so jo predstavniki ustanovnih skupin OF podpisali v Dolomitih, spomladi 1943. V njej so se sporazumeli o enotnosti OF in tem, da se njeni aktivisti ne borijo za strankarsko opredelitev, ampak za osvoboditev slovenskega naroda. Žal pa so kasnejši dogodki pokazali, da je izjava kot taka postavila temelje monopolu partije v povojnem obdobju.

Še pred prihodom Ribarja pa so v Slovenijo konec 1942 prispeli Titovi oficirji na čelu z Arsom Jovanovičem. Ta je takoj ukinil funkcijo treh namestnikov političnega komisarja. Imel je vrsto pripomb na politično delovanje v Sloveniji, s svojimi pogledi pa je prišel navzkriž s tedanjim slovenskim partizanskim vodstvom. To je njegovo vedenje ocenilo kot preveč naduto in se predvsem ni strinjalo s tem, da bi Arsa Jovanović začasno prevzel poveljstvo Glavnega štaba Slovenije. Že tedaj se je v izvršnem odboru OF vnela razprava o tem, kdo lahko imenuje poveljnika slovenske nacionalne vojske, vrhovni štab ali slovensko politično vodstvo. O tem je Kardelj pisal Titu in mu predlagal, kar se je tudi uresničilo, odpoklic Jovanovića. Kar preprosto pomeni, da so slovenski oboroženi boj proti okupatorju do konca 1945 vodili Slovenci in slovenska vojska. V času zaključnih bojev pa se je zaradi obsežnosti operacij marsikaj spremenilo in je tudi slovenska narodna vojska izgubila svoj značaj, vrhovni štab pa je ukinil slovenske enote. Do leta 1968 oziroma do ustanovitve teritorialne obrambe.

Teritorialna obramba Slovenije

Ustanovitev TO Slovenije je leta 1998 posebej za Dnevnik opisal prvi poveljnik, danes že pokojni Bojan Polak - Stjenka, ki je bil najprej imenovan za načelnika, potem pa za poveljnika TO Slovenije. Ustanovitev je posredno in neposredno izzvala sovjetska zasedba Češkoslovaške leta 1968, ko je obstajala resna nevarnost, da sile varšavskega pakta napadejo tudi Jugoslavijo. "TO smo najprej ustanovili v Sloveniji, kasneje pa so te enote ustanovili tudi v drugih republikah, vendar niso nikoli prerasle v tako silo kot pri nas. Osnova so bile tako imenovane teritorialne čete, ki so bile sestavljene iz slabše oboroženih starejših obveznikov, tedaj predvidenih bolj za stražarsko službo," se je spominjal Polak. Zanimivo je, da so že takrat obstajale konceptualne razlike v pogledih na teritorialno obrambo v Sloveniji in jugoslovanski federaciji. "Vsi smo sicer izhajali iz bojazni pred napadom z vzhoda, vendar smo Slovenci že od vsega začetka govorili o splošnem ljudskem odporu in ne obrambi. Pojem obramba zajema le oborožen odpor, splošni ljudski odpor pa je vključeval civilni, pasivni in oboroženi odpor. Zelo pomembna razlika je bila tudi v tem, da si je JLA predstavljala TO kot silo drugorazrednih (po starosti in sposobnostih) vojakov, mi pa smo želeli formirati operativne in hitre enote, dobro oborožene in z mladimi borci, ki sicer ne bi sodelovale v začetnih operacijah, bi pa nosile vso težo oboroženega odpora ob morebitni okupaciji. Predvsem pa naj bi bila TO oborožena hrbtenica odpora celotnega prebivalstva," je pripovedoval.

Republiški štab TO je bil ves čas pod neposrednim poveljstvom slovenskega vodstva, v vojni pa bi poveljstvo nad TO prevzel vrhovni štab JLA.

Republiška vojska

V takratnih vojaških načrtih je bilo predvideno, da bi se ob napredovanju napadalca JLA umaknila iz Slovenije, TO pa bi ostala na slovenskem območju. "Naš cilj je bil, da v vsakem primeru ostanemo doma, in tudi zato smo v konceptu teritorialne obrambe poudarjali močno sodelovanje s prebivalstvom," je pripovedoval Polak. Posebej je poudaril, da je bilo tedaj vsem jasno, da je TO Slovenije slovenska republiška vojska, prvič po letu 1945, in je bilo to dejstvo za vse udeležence močan stimulativni naboj. Že od vsega začetka so poveljevali v slovenskem jeziku, leta 1969 pa je polkovnik Jože Švigelj začel pripravljati slovar slovenskih vojaških povelj. Potem pa se je zapletlo s kupovanjem orožja. "Orožje smo kupovali za slovenski denar, ki so ga prispevali Republika Slovenija in občine, predvsem pa se nismo zadovoljili s stališči JLA, da je TO vojska starih vojakov, oboroženih z mavzericami (M-48)," je opisoval takratne dogodke. "Zamenjali so me zaradi afere z orožjem. Titu smo omenili možnost nakupa orožja v tujini. Odvrnil nam je, naj nabavljamo tam, kjer se kaj dobrega dobi. Tako smo poslali skupino ljudi v Pariz, o tem je bil obveščen GŠ JLA, z nami pa je šel tudi specialist za oborožitev, sicer oficir JLA. Potem pa so dvignili paniko, da Slovenija kupuje orožje v tujini, da o tem nismo nikogar obvestili in da delamo po svoje."

Uvoz tehnične opreme in orožja (57 radijskih postaj, 500 avtomatskih pištol ingram idr.) je potekal prek pooblaščenega vojaškega podjetja - V. P. 1089-30 Beograd in s pristankom zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Kasneje je bila ovržena tudi trditev, da so pri nakupu vojaške opreme pomagali politični emigranti. Dejanski vzrok za večne sume sta bila torej "prirojeni slovenski separatizem" in teritorialna obramba, ki bi se lahko (in se tudi je) v kritičnem trenutku spremenila v slovensko vojsko.

Bojana Polaka je zamenjal general Rudolf Hribernik - Svarun, slovenski TO pa so kasneje poveljevali generali Branko Jerkič, Miha Petrič, Radislav Klanjšček (ki je tragično preminil v helikopterju gazela v Kočevskem rogu), predzadnji poveljnik pa je bil Edvard Pavčič. Slednjega so leta 1989, v začetku zaostritev v odnosih z Beogradom, zamenjali in na njegovo mesto postavili generala Ivana Hočevarja, ki je izdal znani ukaz o razorožitvi TO Slovenije.

Prihodnjič: Razorožitev TO maja 1990 in MSNZ

Viri:

Podlistek o MSNZ, Nedeljski dnevnik, 1995, osebni arhiv avtorja (pogovori z vsemi pokrajinskimi poveljniki MSNZ, 1995, pogovor z Bojanom Polakom, 1998)

Bogdan Osolnik: Z ljubeznijo skozi surovi čas, Goga, 2010

Albin Mikulič: Uporniki z razlogom, Ljubljana, 2005