Seveda je bila kupna vrednost te vsote večja od 400 evrov, kolikor bi bila njena menjalna vrednost v času, ko je marka prenehala obstajati, vendar pa oceno o tem prepuščam strokovnjakom. Vsekakor sem na kongresih v tujini nekajkrat prenočeval v šotoru in se prehranjeval s pariško in kumaricami iz tedanjih šparov. V tistem času je delež plač v strukturi odhodkov zdravstvenih zavodov obsegal kakih 35 odstotkov, kar 65 odstotkov pa so znašali materialni stroški, in to kljub temu da so bili takrat dragi materiali, zdravila in oprema šele na začetku svoje rasti. V zahodnih državah je bilo to razmerje že takrat obrnjeno.

Tik pred prvo zdravniško stavko leta 1996 je bilo razmerje med plačami in drugimi stroški že na strani plač: 53,5:46,5 odstotka. Po štirinajstih letih, ko so zdravniki med vsemi zaposlenimi v državi največkrat stavkali, znaša to razmerje 61:39 odstotkov. Neto plača zdravnika v četrtem letu specializacije v ljubljanskem UKC znaša 1500 evrov, plača deset let po specializaciji pa 2100 evrov. Za primerjavo, neto plača teh dveh zdravnikov v dunajskem kliničnem centru (AKH) znaša 1200 oziroma 3000 evrov.

Rast plač zdravstvenih delavcev je povzročila, da so se sredstva za materialne stroške v petnajstih letih zmanjšala kar za dobrih 8 odstotkov. Ob tem smo po številu zdravnikov ostali na dnu EU. Obtoževanja, da država o tem ves čas sploh ni imela pojma, ne držijo: obeh ciljev - boljših plač in več zdravstvenih delavcev - preprosto ni bilo mogoče doseči. Z dodatnimi 500 ali celo 2000 zdravniki, kolikor naj bi jih potrebovali po mnenju Fidesa in Zdravniške zbornice, in z dodatnimi tisoči medicinskih sester bi plače zajedle tako velik del sredstev za zdravstveno dejavnost, da bi jih zmanjkalo za bolnike. Ni se treba čuditi, da je prevladala odločitev za plače: navsezadnje se vsakdo raje pogaja o svoji višji plači kot o plačah za tiste, ki jih ni. Plače zdravnikov so dosegle in celo presegle plače drugih najbolje plačanih delavcev v javnem sektorju. Mislim, da je to prav: zdravniki sodijo na vrh poklicev v javnem sektorju.

Fides je v zadnjem času ublažil retoriko o zdravnikih kot revežih, vendar s plačami še ni zadovoljen, saj si bo prizadeval, da bodo zdravniške plače trikrat višje od povprečne plače v javnem sektorju. Neulovljivi predsednik sicer ne pove, ali s tem misli na celotno poklicno skupino specialistov ali samo najvišjo skupino v 57. razredu, v katero pa po petnajstih letih specializacije pridejo bolj ali manj vsi zdravniki. Konradu Kuštrinu se torej zdi primerno, da bi se plače zdravnikov za redno delo v zadnji tretjini delovne dobe izenačile s plačami članov vlade. To kaže na popolno nepripravljenost, da bi Fides o plačah zdravnikov razmišljal v sklopu vseh plač zaposlenih v javnem sektorju in z njimi delil svojo usodo.

Zgodba o dežurstvih

Zdravniki so v stari državi pred drugimi "sotrpini" v javnem sektorju imeli prednost, če jo lahko tako imenujemo: morali so zagotavljati neprekinjeno 24-urno zdravstveno službo. V času, ko je država na vse kriplje preganjala vse druge oblike nadurnega dela, je dežurstvo pomenilo dodatni vir prihodka. Dežurstvo je bilo vse do Virantove plačne reforme slabše plačano kot redno delo, saj je - tudi med mnogimi zdravniki - prevladovalo mnenje, da je delo v povprečju manj intenzivno. Kakšni argumenti so bili na mizi v mandatu prejšnje vlade, da se je cena dežurstva povzpela v nebo, si ne znam predstavljati. Poznam številne zdravnike, ki priznavajo, da je vrednost dežurnega dela danes precenjena. Povsem svež podatek iz Avstrije: plačilo za 16-urno dežurstvo na delavnik znaša v AKH 150 evrov, za 24-urno dežurstvo na nedeljo pa 300 evrov neto in je za vse zdravnike enako. V nekaterih bolnišnicah v Avstriji prva štiri dežurstva v mesecu sploh ne plačajo; podobno pravilo velja tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Plačilo specializantu v četrtem letu za 16-urno dežurstvo znaša v ljubljanskem UKC 330 evrov, za 24-urno nedeljsko dežurstvo pa 650 evrov neto. Do najvišjega 57. razreda naraste na 540 evrov za 17-urno dežurstvo oziroma 1060 evrov neto za 24-urno nedeljsko dežurstvo. Dokler Fides ne bo predložil drugačnih podatkov, bom trdil, da je dežurstvo v Sloveniji daleč najbolje plačano v vsej Evropi!

Zdravnik iz manjše slovenske bolnišnice mi je rekel: "Ob misli na ljudi, ki prejemajo minimalno plačo, zardevam od sramu, saj za nedeljsko dežurstvo prejmem dvakrat več kot oni za ves mesec. Za isto delo sem pred dvajsetimi leti prejemal 40 evrov." Moj sogovornik je v 55. plačnem razredu; v njegovi bolnišnici je 37 od skupaj 84 zdravnikov v najvišjem, to je 57. plačnem razredu (predsednik Fidesa trdi, da v tem razredu ni še noben slovenski zdravnik).

V Sloveniji smo zaradi evropske direktive že pred leti uveljavili določilo o zgornji meji tedenske delovne obveznosti: 48 ur. To smo kot bodoča nova članica morali storiti pred vstopom v EU. Stare članice to določilo uresničujejo počasi. Zdravniki v AKH so po pogodbi obvezani dežurati do šestkrat mesečno, tedenski limit pa je 75 ur. Po 55. letu jim ni treba dežurati več kot štirikrat. Našemu zdravniku po 50. letu starosti ni treba dežurati.

Zgodba o visokem standardu dela v dežurstvu

Nobenega dvoma ni, da je na število dežurnih mest v posamezni zdravstveni ustanovi vplivalo zaznavanje zdravnikov, v kolikšni meri prispeva plačilo za dežuranje k njihovemu osebnemu proračunu. Zaradi nizkih plač v preteklosti se je že pred desetletji vzpostavilo razmeroma visoko število dežurnih mest. Kdo je dežural, je bilo odvisno od višine plačila: kadar je bilo plačilo nizko, so večji del posla opravili mlajši zdravniki, z zadnjimi dobrimi plačili pa v enaki meri dežurajo tudi starejši specialisti. V mnogih zahodnih državah je dežurstvo prepuščeno specializantom in mlajšim specialistom, starejši pa so v pripravljenosti na svojih domovih. V primerih, da je breme pretežno razporejeno na specializante, je število dežurnih mest večje, saj je cena njihovega dela nizka, poleg tega pa se za dežurstvo smatra, da je ena najboljših oblik, kako v kratkem času pridobiti kar največ praktičnih izkušenj.

Za primer spet navedimo Avstrijo: skoraj natanko polovico ur dežurnega dela v AKH opravijo specialisti, ki začnejo dežurati že nekaj tednov po začetku specializacije, in ker je cena dežurstva za vse enaka, specializantom pripade polovica denarja za dežurstva. V Sloveniji začne specializant dežurati šele po enem do treh letih in celo v UKC, kjer imajo daleč največje število specializantov, ti opravijo le 25 odstotkov vseh dežurnih ur in "poberejo" le 17 odstotkov denarja za dežurstva. Ob tem ne bi bilo pošteno trditi, da so naši specializanti v prvem letu manj usposobljeni za dežuranje kot avstrijski.

V času sedanje polemike ob znižanju dodatkov za dežurstva Fides trdi, da število dežurnih mest določata zdravstvena politika in stroka (stroka so seveda zdravniki) in da je krivično, da se posameznega zdravnika razglaša za pohlepneža, če opravlja delo, ki mu je zaukazano. V isti sapi pa pristavlja, da tako obsežno delo v dežurstvu v Sloveniji pomeni visok standard, ki se bo znižal, če bo prišlo do zmanjšanja števila dežurnih mest. Podatki kažejo, da je v marsikateri bogatejši državi z dobrim zdravstvom dežurstvo organizirano znatno bolj skromno. Ali so v teh državah v zmoti? Nelogično bo, če bomo v državi, ki ima najmanj zdravnikov v EU, vztrajali pri enakem številu dežurnih mest tudi sedaj, ko so zdravniki umaknili soglasja za delo preko polnega delovnega časa. V tem primeru se bo poslabšal standard dela v dopoldanskem času, ker bo zaradi dežurstev bolnikom na voljo manj zdravnikov kot doslej.

Zgodba o užaljenosti in prikrivanju posledic

Polemika med vlado in Fidesom je bila doslej v znatni meri sprenevedava in jalova. Na eni strani Fides trdi, da mu ne gre za denar, temveč da obsoja enostransko ukrepanje vlade, s katerim so bili zdravniki postavljeni pred izvršeno dejstvo. V tem ima prav. Ampak vseeno mu gre najprej za denar, saj zahteva, da se vzpostavi prejšnje stanje. Obenem je globoko užaljen in obtožuje vlado, da ruši dostojanstvo zdravnikov in jih v očeh javnosti prikazuje kot pohlepneže. Prav zato ne bo odstopil od svoje zahteve.

To je kazanje s prstom na napačnega krivca. Kaj pa so zdravniki lahko pričakovali? Ali je sedanja reakcija javnosti kakorkoli drugačna od primerov iz preteklosti, ko so nad svojimi plačami jadikovali drugi nosilci najbolje plačanih poklicev v državi? Kuštrin delavcem s 500 evri neto plače sporoča nekako takole: "Poglejte, kaj nam delajo: naše plače so samo štirikrat in z dežurstvi samo šestkrat višje od vaših, zdaj pa nam nameravajo vzeti polovico vaše plače. Vlada je kriva, da smo se odločili, da bomo za ta denar delali samo toliko, kolikor moramo, in boste dlje čakali na našo pomoč ali pa boste morali plačati za pregled pri zasebnemu zdravniku."

Tudi vladna stran je nespretna, zlasti s trditvami, da se državljanom ne bo zgodilo nič hudega. Zlasti se vsi zaklinjajo, da bo poskrbljeno za urgentno ogrožene bolnike. Kakor da bi bil to ne vem kakšen dosežek! Upam si trditi, da se tudi z razpolovljenim številom zdravnikov obravnava najbolj ogroženih bolnikov ne bi poslabšala. Vendar je to minimalni standard: nobena država v nobenih okoliščinah ne dopusti, da ji na pragu zdravstvene ustanove umirajo bolniki.

Kar vsi zamolčujejo, je resničen podatek o tem, koliko zdravnikov manj bo delalo v rednem delovnem času. Če se bodo uresničila pesimistična predvidevanja, da se predstojniki ne bodo pretirano trudili z opuščanjem nepotrebnih dežurnih mest, ker tudi sami dežurajo, se bo zlasti v bolnišnicah veliko zdravnikov preselilo v nočno delo. Standard v dežurstvu bo torej enak, dopoldne pa bistveno slabši. Vrhunski zdravniki bodo delali ponoči, dopoldne pa počivali.

Opravimo izračun na papirju. Če predpostavimo, da bo vsak od 2000 zdravnikov, ki dežurajo v slovenskih bolnišnicah, ob uresničitvi grožnje Fidesa delal vsak mesec 16 ur manj v dopoldanskem času, bo v dopoldanskem času na delovnih mestih 180 zdravnikov manj. To se bo pokazalo v zmanjšanem številu obravnav za ležeče bolnike, na primer operacij, in v zmanjšani dostopnosti do ambulantnih pregledov. Denimo, da polovica od manjkajočih zdravnikov ne bo delala v ambulanti: v tem primeru bo vsak dan delovalo 90 specialističnih ambulant manj in vsak dan bo pregledanih kakih 2000 bolnikov manj. Že danes bolniki v nekaterih primerih čakajo po pol leta ali več, da pridejo na vrsto za prvi pregled. Da 90 ambulant manj ne bo imelo posledic? Nedvomno se bo čakanje na preglede v ambulantah podaljšalo. Pred opravljenim prvim pregledom za mnoge bolnike ne vemo, kako nujni so. Nekateri od njih bodo prišli na vrsto prepozno. Razen, če ne bodo plačali: zasebni zdravniki in samoplačniške ambulante bodo še naprej na voljo.

Povsem neodgovorno je, da javnosti ni prikazan izračun od bolnišnice do bolnišnice, koliko ambulant manj bo na voljo državljanom in koliko manj operacij in preiskav bo opravljenih. Tako pa se bodo problemi "odkrivali" od dne do dne. No, na prvi dan novih razmer so se novinarji obračali na bolnike, ki so se vračali domov po opravljenem pregledu. Res pronicljivo! V naslednjih dneh bomo najbrž videli bolnike, ki jim novinarji molijo mikrofone pod nos v bolniških posteljah po uspešni operaciji na srcu. Kar bi bilo res treba izvedeti, je število bolnikov, ki bodo dobili obvestilo, da je njihov pregled ali operacija preložena. Tistih v bolnišnicah sploh ne bo.

Nič nimam proti temu, če se zdravniki vztrajno borijo za boljše dohodke, veliko pa imam proti njihovemu patetičnemu ogorčenju nad dejstvom, da javnost ni na njihovi strani, in obtoževanju, da gre za trajno kampanjo proti ugledu zdravnikov. Ankete vztrajno kažejo, da ljudje med vsemi poklici najbolj zaupajo svojemu izbranemu zdravniku, vendar to ne pomeni, da se bodo strinjali z vsako njihovo zahtevo. V času ekonomske in socialne krize, ki pretresa državo in ki terja, da državljani zategnemo pasove, bi bil edini primeren odgovor zdravnikov, ki bi ga javnost podprla, če bi dokazali, da država od njih zahteva nesorazmerno večje odrekanje kot od drugih državljanov. Tako pa se ustvarja vtis, da so med vsemi družbenimi skupinami edini, ki se niso pripravljeni odreči ničemur.

Veliko imam tudi proti državi, ki v nenehnem iskanju kompromisov z zdravniki odobri najboljša plačila za dežurstva v Evropi, vztrajno pa preprečuje uvedbo plačila po delu v javnem sektorju in druge bolj produktivne oblike dela preko polnega delovnega časa. Ali je čudno, da zamira zanimanje za raziskovalno delo v UKC, če pa mladi raziskovalec za celoletno delo pri projektu prejme manjše plačilo kot za enkratno nedeljsko dežurstvo? Ali ne bi bilo del denarja za dežurstva bolje nameniti za dodatno delo v popoldanskem času in s tem skrajševati čakanje na preglede in operacije?

Ali je problem mogoče razrešiti?

Nerealno je trditi, da je mogoče v zdravstvenem sistemu, ki ima premalo zdravnikov, odpraviti posledice, ki nastanejo, če dodatno izgine nekaj sto zdravnikov. Posledice bodo, lahko pa se s pametnimi ukrepi omilijo.

Vsekakor bi bilo povsem neprimerno, če bi se še naprej ohranjal sedanji obseg dela v dežurstvu. Zelo verjetno bi ga bilo mogoče na nacionalni ravni zmanjšati vsaj za 10 do 15 odstotkov. Pri tem je treba opraviti primerjavo z drugimi državami s podobno majhnim številom zdravnikov.

Velika rezerva ostajajo dolgi dopusti. Treba jih je izenačiti z dopusti drugih zaposlenih v javnem sektorju, kar bi po nekaterih ocenah prineslo vsaj sto zdravnikov več vsak dan na delovnem mestu.

Ukiniti je treba nekatere olajšave na račun delovnih razmer, ki se še kar naprej ohranjajo, čeprav slabih razmer že dolgo ni več. V nebo vpijoč primer so radiologi, ki imajo pri nas skrajšan delovni čas, daljši dopust in skrajšano delovno dobo, drugod po svetu pa so povsem izenačeni z drugimi zaposlenimi v zdravstvu. Za nameček so radiologi med tistimi specialisti, ki jih najbolj primanjkuje.

V primerjavi z drugimi državami so velika rezerva specializanti. Če bi na primer začeli dežurati vsaj eno leto prej, bi lahko v znatni meri nadomestili izpad ur, ki je nastal zaradi odločitve zdravnikov, da ne bodo delali več kot 8 ur tedensko preko polnega delovnega časa.

Največja rezerva pa je v večji produktivnosti in kakovosti dela. Ta je odvisna od številnih dejavnikov, od katerih bom omenil ključnega: to je večja fleksibilnost pri nagrajevanju opravljenega dela. Dejstvo, da v javnem sistemu obstajajo fiksne plače, ki nikogar ne motivirajo k boljši kakovosti in produktivnosti, je škandalozno. Vse dosedanje vlade, ki so sledile usmeritvam neoliberalnih ekonomistov zlasti takrat, kadar so klestile socialno državo, so spregledovale enega od njihovih pametnih nasvetov: da je tudi v javnem sistemu treba del mase denarja za osebne dohodke nameniti za nagrajevanje tistih, ki delajo več in bolje. Prav narobe je: eden od kriznih ukrepov sedanje vlade je ukinitev že tako smešno majhnega dodatka za delovno uspešnost. Dozdeva se, da se vlade prav trudijo, da bi dokazale neuspešnost javnega v primerjavi z zasebnim sistemom.

Ali bo vlada popustila?

Možnost, da bi država popustila in vrnila zdravnikom tisto, kar jim je vzela, je še vedno v zraku. Če se bo to zgodilo, bo to zavrlo vse bodoče poskuse, kako bi lahko z ustreznim vrednotenjem dela izboljšali organiziranost in povečali produktivnost. Ne gre torej za "borih" 12 milijonov evrov: te bi bilo celo dobro pustiti v masi za osebne dohodke, vendar jih uporabiti tako, da bi državljani imeli več storitev in krajše čakalne dobe.

Spominjam se, ko me je sedanji predsednik vlade nekaj tednov pred zadnjimi volitvami vprašal iskreno začudeno: "Zakaj ste si v tistem času, ko ste pripravljali po mojem mnenju dobro zdravstveno reformo, privoščili spor z zdravniki? Reform ni mogoče delati, če si sprt z zdravniki." Na to sem mu odgovoril: "Nobena velika zdravstvena reforma v svetu še ni potekala brez nasprotovanja zdravnikov. Včasih zaradi njihovega nasprotovanja ne uspe, včasih pa kljub temu. Na srečo."

Nobene potrebe ne čutim, da bi predsedniku danes vprašanje vrnil. Odgovor nanj poznam. Zastavil pa bi mu drugačno: "Ali še imate za cilj ključne reforme zdravstvenega sistema?" Bojim se, da tudi odgovor na to vprašanje že poznam.