V zdravstvu pa je rezerve ogromno. Prepričan sem, da je največja rezerva pri investicijah: pa ne, da bi zmanjšali število investicij, le treba bi jih bilo voditi bolj racionalno. Poglejte samo nove investicije v zdravstvo v Ljubljani; kakšno marmorno fasado ima nova nevrološka klinika, da ne govorimo o opremi, ki se jo kupuje marsikje zelo po domače, zakon o javnih naročilih se krši v preveč javnih zdravstvenih zavodih in vlada na tem področju ne naredi nič. Zato se je večina sindikatov javnega sektorja strinjala z gospodom Posedijem, ko je vlado spraševal, kam bo dala ta denar, ki se mu bodo javni uslužbenci odpovedali. Konec koncev: kam je vlada dala denar, ki ga je javni sektor privarčeval v šestih letih zamrznjenih plač in po dveh podpisih aneksov, ki so zamaknili odpravo plačnih nesorazmerij?

Če drži podatek, ki sem ga slišal na televiziji, da so v javnem sektorju zaposlili 2900 novih ljudi v enem letu, se moramo vprašati, kaj se dogaja. Državna uprava se bohoti na lokalnem in državnem nivoju kot maligno tkivo z metastazami. Pri tem je predsednik vlade povedal, da bi rad vitko državno upravo, da bi lahko delo opravljalo tudi pol manj ljudi, česar sicer ne verjamem, vsekakor pa bi lahko bila državna uprava precej manjša. Dvomim, da potrebujemo vse tiste urade in agencije, ki jih imamo, pri tem pa sam zastopam poklicno skupino, kjer manjka vsaj 500 zdravnikov, kar je skoraj za en klinični center. Razumem, da hočejo biti zaposleni v državni in javni upravi dobro plačani, ampak tukaj je treba zgodbo enkrat končati: za pošteno in dobro delo pošteno plačilo.

Toda rešitev, na katere smo kazali v pogajanjih z vlado, ni nihče jemal resno. Gospod Ščernjavič je imel nič koliko predavanj tem državnim uradnikom iz vlade, zgodilo se ni nič. Rečejo sicer, "ja, saj imate prav", potem pa se nič ne premakne. Mislim, da bi se morali predvsem obnašati kot dobri gospodarji, pa prav globoki rezi sploh ne bi bili potrebni. V zdravstvu pride tako na enega zdravnika 11 drugih zaposlenih, takšna ekonomija je nevzdržna.