Med njimi je bil danes 34-letni rojeni Celjan Ninoslav Brkić, ki je življenje posvetil vrnitvi v domačo deželo. Kot organizator izbrisanih iz zahodne Bosne in Hercegovine na skupni poti do poprave krivic skozi birokratske labirinte, ki tudi z novim zakonom niso nič bolj prijazni, je Brkić pripovedoval o upanju: "V našem krogu izbrisanih in pregnanih ne gledamo na to, ali je nekdo Musliman, Hrvat, Srb ali kaj drugega. Zbrali smo se, da bi si pomagali, se tolažili in upali, da bodo nekoč naše zgodbe prišle v javnost. Da bo Evropa spoznala, kakšne postopke je izvajala Slovenija, in da se ne bi še kdaj zgodilo kaj takšnega."

Izbrisali so vso družino

"Ko sem bil star petnajst let, so nas izbrisali. Vso družino. Očeta, mamo, brata, mene. Iz naših življenj so izbrisali našo hišo, stanovanje, službo v Cinkarni Celje, mojo šolo, prijatelje, prvo punco in novo gorsko kolo, ki mi ga je kupil ati. Vse to je ostalo v Sloveniji."

Ninoslav Brkić je sedel v senci za restavracijo na Adi ob sotočju rek Une in Sane, ki se poljubljata na mestu, kjer leži mesto Bosanski Novi, in pripovedoval o svojem življenju. Pred njim je stal kozarec mineralne, škatlico cigaret je potisnil na sredino mize, sončna očala visoko nad potno čelo. Iz zvočnikov je prepevala Severina, na drugi strani reke se je začenjala Hrvaška. Bosanski Novi je bil kot obmejno mesto med vojno ena najtemnejših točk balkanske zgodovine. Brkić, ki je osebnost in pogled na svet zgradil ob Savinji, prezgodaj odrasel pa je tako rekoč v vojnem izgnanstvu, je bil videti starejši, kot je v resnici.

"Zgodaj spomladi 1992 smo z očetom odšli na obisk v Bosno," je pripovedoval s pojočim savinjskim naglasom. "Ko smo se hoteli vrniti domov, nas niso več spustili čez slovensko mejo. Vrniti smo se morali v Bosanski Novi, kjer je oče gradil vikend. Njemu so sicer dovolili vstop v Slovenijo, zgolj toliko, da je pobral nekaj naših stvari in da bi skušal organizirati prodajo stanovanja. V mesecu dni smo dogradili vikend in se vselili. Potem se je začela vojna."

Gospod Brkić je iz visokega kupa dokumentov, ki jih je prinesel s seboj, izvlekel nekaj papirjev. Eden od njih je bil slovenski rojstni list, drugi je bil oblikovan kot potrdilo o identiteti. Rubrika "državljanstvo" ni bila prazna. V njej je bilo vtisnjeno: -------------.

"Poglejte, to naj bi bilo moje državljanstvo," se je pogladil po čelu. Pogovori z izbrisanimi imajo vedno nadrealistično dimenzijo. Robovi zgodb se z vsakim novim poskusom razumevanja njihovega položaja še nekoliko razmaknejo. Brkić je v kasnejših poskusih, da bi si uredil status v Sloveniji, pridobil vrsto potrdil, ki jim tudi sam ni nikoli zaupal. Opisoval je srečanja s slovenskimi uradniki, ki so mu na okencih odkrito povedali, da lahko pri izpolnjevanju obrazcev izbere eno, drugo ali tretjo opcijo, vendar se jim zdi, da nobena ne bo prava, saj je njegov položaj preveč nedefiniran.

Zagotovo pa velja, da leta 1992 v Bosni Ninoslav Brkić uradno sploh ni obstajal. "Papirjev iz Slovenije nisem mogel dobiti, stari potni list moje matere, v katerem sva bila vpisana z bratom, ni bil več veljaven, v Bosni pa sploh niso vedeli, kdo sem." Brkićevi so zato odšli na urad za begunce, kjer so dobili begunske izkaznice. "Na njih je pisalo: begunec iz Slovenije."

Da so bili tisti izbrisani, stalni prebivalci republike Slovenije, ki so iz kakršnegakoli razloga zapustili državo in se zaradi brisanja iz evidenc stalnih prebivalcev po 26. februarju 1992 niso več mogli vrniti v Slovenijo, primorani iskati mednarodno zaščito, je, kot je poročala organizacija Amnesty International Slovenije, potrdil tudi že visoki komisariat za begunce (UNHCR). Raziskovalka izbrisa Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta ob tem pravi, da je očitno, da je bila Slovenija tisti čas "refugee-producing country", ena od tistih temačnih držav, ki jih mednarodne humanitarne organizacije obravnavajo kot vir beguncev.

Ninoslav je pripovedoval o tem, kaj je v najstniških letih doživel med vojno. Potem nas je prosil, naj njegovih izkušenj ne zapišemo, saj so zanj in za njegovo družino preveč travmatične. Po vojni so se člani družine Brkić začeli ukvarjati z vprašanjem, kako se vrniti v Slovenijo. Ker je bil izbris, ki je imel podlago v trdi nacionalistični liniji državnega vodstva, na uradniški ravni precej iracionalna, predvsem pa kaotična poteza, se je sredi devetdesetih izkazalo, da je Ninoslavov mlajši brat status stalnega prebivalca ves čas ohranil, torej, da so ga uradniki "pozabili" izbrisati. Vendar leta 1992 tega ni mogel vedeti, saj je bil ob poskusu vrnitve v Slovenijo njegov potni list del potnega lista njune matere. Mlajši brat se je nato preselil nazaj v Slovenijo, v Celje, kjer z družino živi še danes.

Ninoslav je s staršema, ki sta v Sloveniji pustila najboljša delovna leta in ustvarjeno premoženje in ki so jima slovenske oblasti z izbrisom strle srce, ostal v Bosanskem Novem in iskal pot, po kateri bi se lahko vrnil, kot pravi, domov. Ena od možnih poti se je Bosni približala pred dobrima dvema letoma. "Prišli so prav sem, v to restavracijo," je Ninoslav z roko pokazal za hrbet.

Izbrisani in pregnani

V restavracijo na Adi v Novem Gradu oziroma Bosanski Novi se je leta 2008 iz Ljubljane odpravila skupina raziskovalcev Mirovnega inštituta in aktivistov iniciative CIIA, med katerimi je bila tudi dr. Jelka Zorn.

"Aleksandar Todorović in Irfan Beširević sta poskrbela, da so bili ljudje, izbrisani iz tega mesta, pred našim prihodom obveščeni o sestanku z nami. Če se prav spomnim, so ljudi na sestanek pozvali po radiu. Z nami so bili poleg Acota in Irfana še Sara Pistotnik, Nisveta Lovec in fotografa Dražena Perić in Dare Čekeliš. Ko smo prispeli v mesto, v gostišče, ki leži ob sotočju rek, se je izkazalo, da nas tam čaka vsaj štirideset ljudi," se spominja raziskovalka izbrisa. Predstavnica CIIA Nisveta Lovec se spominja, da jih je bilo sto štirideset, Brkić pa, da jih je bilo približno dvesto petdeset. V vsakem primeru je treba k vsakemu izbrisanemu prišteti še člane njihovih družin. "Povedali smo jim, da nas zanimajo njihove izkušnje in zgodbe. Vedeli smo, da so med njimi ljudje, ki se po izbrisu niso mogli več vrniti v Slovenijo. Oni pa so v nas videli zgolj prišleke iz Slovenije in na nas so stresli jezo, ki so jo vsa leta nosili v sebi."

Zornova pravi, da izbrisanih in pregnanih sprva ni zanimalo, ali imajo pred seboj predstavnike vlade ali aktiviste iz nevladnih organizacij. "Bili so jezni, njihova čustva so prišla na plano. Povedali smo jim, da smo tudi mi jezni zaradi tega, kar se jim je zgodilo."

Namen sestanka je bil dvojen: aktivisti iniciative CIIA so predvsem želeli vzpodbuditi bosanske izbrisane, da bi se organizirali in se za svoje pravice borili skupaj, saj iz lastnih izkušenj vedo, da je kolektivni boj uspešnejši kot individualni. Raziskovalke Mirovnega inštituta pa so imele nalogo prisluhniti in zapisati posamezne zgodbe, da v arhivu preživetih izkušenj ne bi manjkale zgodbe tistih, ki se v Slovenijo niso mogli več vrniti. Podobno kot v Sloveniji se je tudi v BiH izkazalo, da ljudje o krivici, ki se jim je zgodila, hočejo govoriti.

"Tako se je pred vsakim od nas nabrala cela vrsta ljudi," se spominja Zornova. "Zgodbe so bile pretresljive. Spominjam se deklice, ki je bila skoraj že polnoletna, pa še vedno brez papirjev, tako v Sloveniji kot v Bosni. Kmalu po rojstvu je šla s starši v Bosno, od tam pa se nikoli več niso mogli vrniti domov v Slovenijo. Potnega lista še vedno nima in ne more potovati, kar je zanjo, ker je športnica, izredno frustrirajoče. Leta 1992 se je ljudem zgodilo, da so se njihovi kratkotrajni obiski sorodnikov v Novem Gradu spremenili v trajno begunsko izkušnjo. Enostavno jih niso več pustili čez slovensko mejo."

Zornova pravi, da so se v Bosanskem Novem raziskovalci izbrisa prvič srečali z izrazom "begunec iz Slovenije". "Ker je bilo to vojno območje, mnogi niso mogli ostati niti na domovih sorodnikov v okolici Novega grada, ampak so bili ponovno pregnani," pripoveduje. "Ljudje so še danes brez zdravstvenega zavarovanja, brez zaposlitve, brez pokojnine, ki bi jim pripadala glede na delovno dobo v Sloveniji. Bili so begunci iz Slovenije in iz Bosne hkrati." Naša sogovornica pravi, da so izbrisani iz Bosne in Hercegovine danes zelo zavzeti za to, da bi se njihove zadeve uredile. "Eni bi se vrnili v Slovenijo, drugi ne, vsi pa si želijo, da bi se popravila krivica, ki jim je bila storjena."

Ninoslav Brkić se je tistega dne s kolegi odločil po zgledu CIIA ustanoviti skupino CIIPA. "Civilna iniciativa izbrisanih in pregnanih aktivistov," je razložil dinamični akronim. "Bili smo izbrisani in poleg tega še pregnani. To je dvojno hudo," si je že četrtič z obema rokama močno otrl čelo.

"Mislim, da je ime kar ustrezno," je v Ljubljani rekla Jelka Zorn. "Res so bili pregnani. Da bi se vrnili domov, v Slovenijo, ni bilo mogoče." Zornova in Kogovškova se strinjata, da je položaj izbrisanih v Bosni in Hercegovini ter drugih nekdanjih republikah še danes slabo raziskan. Mirovni inštitut in CIIA sta se raziskovanja lotila s terenskim delom, z iskanjem izbrisanih in njihovih zgodb od vrat do vrat, od Hrvaške preko Bosne in Srbije do Črne gore in Makedonije. Nekatere pripovedi, ki so bile zbrane na teh potovanjih, so predstavljene v knjigi Brazgotine izbrisa, ki je izšla februarja letos.

"Po dostopnih virih je bila imigracija v Slovenijo iz zahodne Bosne izrazitejša kot iz drugih delov republike," je Zornova komentirala dejstvo, da se je zgolj v enem manjšem mestu znašlo toliko izbrisanih. Ninoslav Brkić je v zadnjih letih, kot pravi, zbral pet velikih kupov dokumentov izbrisanih iz njegove regije, s katerimi se namerava podati v labirinte novega zakona.

Krogla ne sprašuje, kdo si

"Ko smo bili prvič v Bosanskem Novem, so prisotni izbrisani podpisali izjavo, da bodo ustanovili društvo," se je za domačo kuhinjsko mizo v ljubljanski Šiški spominjala predstavnica CIIA Nisveta Lovec. "Pogovarjali smo se z vsemi, predvsem pa z Ninoslavom, ki je pokazal največje zanimanje za skupno delovanje." Nisveta Lovec pravi, da je potencial izbrisanih v zahodni Bosni velik, saj gre za relativno mlade ljudi, ki so morali Slovenijo zapustiti, ko so bili še čisto majhni.

"Popisovali smo zgodbe izbrisanih mladih družin s predšolskimi otroki, ki so bile prisiljene zapustiti Slovenijo, saj otrok ne bi mogle vpisati v prvi razred. Za takšne družine je bil obstanek v Sloveniji problem, saj so nenadoma ostali brez papirjev in zato brez stanovanja, brez zaposlitve in brez osnove za življenje. Tudi socialne ustanove jim niso mogle pomagati, saj niso mogli dokazovati družinskega statusa. Odpadli so tudi na Rdečem križu in Karitasu, ker niso mogli prikazati, ali dobivajo socialno pomoč ali ne, saj jih ni bilo v nobeni evidenci. Take družine so bile prisiljene zapustiti državo in oditi tja, kjer so imele sorodnike oziroma kjer so pričakovale, da jim bodo lahko pomagali."

Tudi Nisveta pravi, da so se bile izbrisane družine, ki so se zatekle v Bosno in Hercegovino, večinoma prisiljene prijavljati kot begunci iz Slovenije. "Potem so bile begunske izkaznice njihov edini dokument. Nekateri otroci tudi po deset let niso mogli pridobiti rojstnih listov, rojstni list pa je osnova za to, da sploh dokazuješ svoj obstoj. Veliko jih je, preden so pridobili papirje, med vojno tudi umrlo. Krogla ne sprašuje, kdo si."

Potem ko si je večina do danes že uredila dokumente v BiH - nekaterim sicer še vedno ni uspelo -, pa je z novim zakonom, ki je stopil v veljavo 24. julija letos, nastopila nova težava. "Kako bodo dokazovali, kar zahteva zakon, da so se v kasnejših letih poskušali vrniti v Slovenijo in tu živeti?" se sprašuje Nisveta. "Kako bodo zagotovili, da bodo upravne enote v Sloveniji dobile dokaze in pričevanja prič? S čim bodo dokazali, da so ničkolikokrat želeli vstopiti v Slovenijo, pa jih je policija na meji zavrnila? Je to kje zapisano?" Vprašanje je tudi, kako bodo takšne postopke dokazovali izbrisani otroci, ki so bili v času z zakonom opredeljenih rokov večinoma mladoletni.

Nisveta pravi, da bi morale oblasti v Sloveniji izbrisanim stopiti naproti in jim pomagati. "Kako si bodo izbrisani uredili vstopni vizum? Naj zanj zaprosijo na ambasadi? Za začetek bi jim morali dati možnost, da policija že na meji preveri, ali so imeli leta 1992 v Sloveniji stalno prebivališče, in jih spustiti v državo, da si bodo lahko uredili dokumente."

Zagovorniki izbrisanih opozarjajo tudi, da bodo postopki za ljudi s socialnega roba predragi. Upravna taksa za začetek postopka za povrnitev dovoljenja za stalno prebivanje po novem zakonu znaša 74,45 evra. Po podatkih, dostopnih na spletu, povprečne plače v Bosni in Hercegovini letos variirajo okoli 300 evrov, socialne pomoči in pokojnine pa znašajo približno polovico tega zneska.

V Srbiji in drugod položaj socialno ogroženih, med katere sodijo izbrisani, ni nič boljši. Tretjino ali polovico plače odšteti za začetek negotovega postopka je mučno početje. "Izbrisanim v drugih republikah smo svetovali, naj, ko vložijo prošnjo za povrnitev statusa, obvestijo tudi nas, društvo CIIA, da jim bomo lahko pomagali. Z ministrstvom smo se tudi že pogovarjali, da bi bilo za izbrisane, ki bi morali osebno urejati zadeve na upravnih enotah v Sloveniji, vendar tu nimajo sorodnikov, primerno urediti začasna prebivališča za čas urejanja postopkov. Kje bodo sicer živeli, če nimajo denarja za hotel?" se sprašuje Nisveta, ki je bila tudi sama izbrisana.

Z ministrstvom za delo so se predstavniki društva CIIA pogovarjali tudi o tem, da bi izbrisane iz drugih republik pri poskusu pridobitve delovnega dovoljenja obravnavali kot ranljivo skupino, saj je očitno, da manjkajoča leta, za katera jih je država prikrajšala - kar je pred mesecem dni ugotovilo tudi evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu -, za izbrisane pomenijo slabše izhodiščne pogoje na trgu dela.

Tu govorimo slovensko

"Kdor od izbrisanih je lahko ostal v Sloveniji, je imel kasneje več možnosti za ureditev svojega statusa," je v Bosanskem Novem rekel Ninoslav Brkić. "Imel je več možnosti, da si je našel delo. Kakšne pa so naše možnosti? Zakon, ki ga imamo pred seboj, je kompliciran. Do informacij je težko priti." Ninoslav je dejal, da je uradno obveščanje izbrisanih v Bosni in Hercegovini pomanjkljivo. "Za novi zakon smo izvedeli od CIIA. Slovenskih televizijskih programov pri nas ne lovimo." Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je sicer napovedala, da bodo za obveščanje izbrisanih, ki živijo v nekdanjih republikah, v prihodnjih treh letih, dokler bo zakon veljaven, zadolžena konzularna predstavništva.

"Izbrisani, s katerimi se srečujem, me sprašujejo, ali bi bilo mogoče pred začetkom postopka dobiti vizum za Slovenijo, denimo štirinajstdnevnega, da bi lahko najprej preverili, kakšne so sploh možnosti za življenje," je pripovedoval naš sogovornik.

"Tisti, ki v Sloveniji nimajo sorodnikov in ki toliko let niso mogli nazaj, namreč slabo poznajo razmere. Kako se danes, po osemnajstih letih, v Sloveniji živi? Radi bi torej vedeli, katere postopke naj sprožijo in ali naj sploh vložijo prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje, ki bi jim omogočilo, da bi se vrnili. Nekateri od teh, ki so bili pregnani, ne vedo, kam in kako naj se vrnejo. S tem se politika ni ukvarjala."

Zakon o izbrisanih je bil sicer napisan v duhu predvidevanj, da se bodo v Slovenijo vrnili tisti, ki imajo tu "središče življenjskih interesov". To pa je, potem ko jim je bil status stalnih prebivalcev odvzet v nasprotju z njihovo voljo in ker prav zaradi tega "središča življenjskih interesov" niso mogli praktično udejanjati, izjemno varljiv pojem. Vidni zagovorniki pravic izbrisanih in neuradno tudi predstavniki ministrstva za notranje zadeve so nam zato že večkrat priznali, da se položaj izbrisanih z vsakim novim poskusom normativne ureditve dodatno zapleta. Nekaj naših sogovornikov, poznavalcev razmer, se je v zadnjih mesecih pred sprejemom zakona strinjalo, da bi tudi na podlagi novega zakona - predvsem zaradi novonastajajočih razlik med izbrisanimi, ki imajo, ne po svoji volji, različne izhodiščne položaje - lahko prišlo do novih kršitev človekovih pravic. Večina med njimi pa se je strinjala, da bi bila najbolj pravična poprava storjenih krivic takšna, kot je bil sam izbris: vrnitev statusa avtomatično, za nazaj in za naprej.

"Se je Slovenija kdaj zamislila nad dejstvom, da so izbrisani, ki so bili pregnani, v Sloveniji nekoč imeli svoje življenje?" je vprašal Ninoslav. "Moj oče ni živel v samskem domu in ni bil na začasnem delu. Bili smo pripadniki Republike Slovenije. Govorili smo slovensko, imeli smo slovenske prijatelje in živeli smo kot Slovenci. Zato smo v Sloveniji kupili hišo, imeli smo stanovanje, otroci smo šli v šolo kot vsi drugi. Tega si ne izmišljujemo. Resnica je vse, kar imamo."

Ninoslav je o izbrisanih in pregnanih v Bosni in Hercegovini, o "beguncih iz Slovenije", ki jih je na poti nazaj v Slovenijo združil v skupino, govoril kot o kulturni skupnosti. "Od nas na slovenski meji zahtevajo vizum?!" je vzkliknil. "Kot da smo okuženi. Dovolj je bilo tega! V Slovenijo se ne želimo vrniti zaradi boljšega življenja, ampak zato, ker spadamo v Slovenijo in pripadamo Sloveniji. Če se primerjam s Slovenci v BiH, ki tukaj živijo že od nekdaj, imajo svoja kulturna društva in jih podpira tudi Slovenija, jaz kot izbrisan Slovenec nimam ničesar. Ampak v Sloveniji morate vedeti, da tudi mi izbrisani in pregnani tukaj v Bosni še vedno govorimo slovensko."