Nemo pesem sem prvič prebral kot študent. Nanjo sem naletel v nizkonakladni, že tedaj zelo iskani, in danes - si domišljam - bibliofilsko dragoceni antologiji Najnovija beogradska priča (Vladislav Bajac, Bora Đoković, ur., Radionica SIC, Beograd 1981). Tu so si prostor poiskale kratke zgodbe različnih pisateljev, od Vladimirja Pištala, ki danes živi v Ameriki in je leta 2008 za svoj obsežni roman o Nikoli Tesli dobil nagrado beograjskega tednika NIN, pa do Tomislava Z. Longinovića, ki prav tako živi v Ameriki kot univerzitetni profesor, vendar po romanu, napisanem v angleščini, književnih del ne objavlja več.

Knjiga pokončnega formata in lepenkastih strani se ponaša z naslovnico, ki kaže zid, kako prehaja iz bledo rumene v opečnato rdečo. Nikjer ni ljudi. Pretanjeni minimalizem naslovnice namiguje na književni postopek, ki so ga uporabljali avtorji, zastopani v zborniku. To je postopek, spričo katerega se od subjekta ne poznajo več niti sledi v pesku.

Nema pesem pa je pustila sled v moji duši, globoko in dolgotrajno sled, podobno norosti, kakršno povzroča vino z otoka Biševa.

Potem ko sem antologijo dve leti po izidu kupil v Beogradu, sem jo zaradi Neme pesmi povsod nosil s seboj, malo priročno čitanko. Z mano je bila na poletnih potepanjih po otokih Brač, Hvar in Korčula, Vis in Lastovo, z mano je šla na "mljetovanje", kot smo mladi Jugoslovani rekli pustolovskemu kampiranju na čarobnem in osvobajajoče slabo oskrbovanem otoku Mljetu, z mano je štopala ob "jadranski magistrali" do Boke Kotorske, v nekdaj kraljevsko Cetinje in na vselej serpentinasti Lovčen, in mi delala družbo na težavnem potovanju do skrajne jugovzhodne meje Jugoslavije, do Ade Bojane na črnogorsko-albanski meji.

"Spoznaj svojo domovino, da bi jo bolj ljubil!"

Že mogoče, da so si zgornji nasvet izmislili socialistični strokovnjaki dežele, ki je ni, ampak v jugoslovanski mladosti sem ga vzel resno. V tem ne vidim nobene pomote niti danes, ko rinem že proti petdesetim. Idejo zlahka posvoji vsak, ki mu ni vseeno, kje živi, naj bo v socializmu ali kapitalizmu, v Evropi ali Ameriki.

Molk je več vreden od tišine

David Albahari je uporabil literarno fantastiko in realizem, da je napisal zgodbo, v kateri razdrobljeni koščki človeškega stanja dosežejo vrhunsko, četudi krhko ravnotežje. To se zgodi redko, zelo redko. Iz Neme pesmi žari sporočilo zrelega spoznanja: molk je več vreden od tišine. Tišina pomeni odsotnost zvoka, medtem ko je molk tam, kjer bi beseda lahko bila, pa ni.

Novembra 1985, mesec pred štiriindvajsetim rojstnim dnem, sem prišel v Zagreb. Za Imena smrti, knjigo pesmi, objavljeno spomladi tega leta v Ljubljani, sem dobil sedam sekretara SKOJ, jugoslovansko nagrado za mlade športnike in umetnike. Med nagrajenci je bila tudi Monika Seleš, kasnejša ameriška teniška igralka svetovne slave. Za književnost sva bila dva: Mihajlo Pantić, danes eden vodilnih srbskih pisateljev in kritikov, je priznanje dobil za knjigo kratkih zgodb Hronika sobe in knjigo kritičnih spisov, Iskušenja sažetosti.

Domov sem odnesel nagrado, težko zlato jabolko z vgravirano letnico, in darilo, knjigo Pantićevih zgodb, z vijoličnimi črkami na beli naslovnici in avtorjevim lastnoročnim posvetilom v notrini.

Mihajlo Pantić-Mika: radostilo me je, da sem že takoj, ko sva se spoznala in prepoznala, za novega prijatelja lahko začel uporabljati vzdevek. Skupaj sva se odobravajoče hahljala ob urbani legendi o Mirku Iliću, nagrajencu v enem od minulih let in današnjem karikaturistu za The New York Times, ki je pripomnil, da bi "raje dobil sedem sekretark SKOJ", in skupaj sva presunjeno umolknila ob spoznanju, da poznava geslo za vse nas, ki pojemo v pustinji: nemo pesem!

Pantić je kot jugoslovanski generacijski vrstnik v Nemi pesmi namreč odkrival iste metafizične vrtince, v kakršne sem se med branjem spuščal sam, kot beograjski pisatelj in kritik pa je Albaharija tudi osebno poznal. O njem in njegovem delu je Mika kasneje pisal v več žanrih, dobro in pogosto.

Sam sem Albaharija osebno spoznal le nekaj mesecev prej - v Ameriki. Oba sva gostovala v študentski hišici Tomislava Z. Longinovića-Tome in njegove žene Ksenije Bilbija v Iowa Cityju. Mlada Beograjčana sta delala vsak svoj doktorat iz primerjalne in španske književnosti na tamkajšnji univerzi. Kot sveži ljubljanski diplomiranec nisem tisto dolgo, vroče poletje 1985 počel drugega, kot da sem se potepal med Atlantikom in Pacifikom.

Bilo je nepozabno.

Mnoge stvari sem doživel prvič. Tudi Albaharija, ki sem ga z navdušenjem, strastjo in rastočim spoštovanjem bral v Ljubljani, sem "v živo" prvič srečal šele tam, na univerzitetnem kampusu, potopljenem v koruzno morje na ameriškem srednjem zahodu.

Takrat Albahari v Ameriki ni imel prepoznavnega imena, objavljenih knjig in slave, četudi omejene na resno književnost.

Danes je drugače. Albaharijeve knjige v več kot petnajstih jezikih objavljajo pomembni založniki na obeh straneh Atlantika, literarni kritiki pa visoko vrednotijo poetiko, ki z liričnimi okruški izrisuje okrušena življenja, kakršna je pritisk totalitarnih ideologij in zgodovinskega naključja pahnil iz tečajev. Časopis Boston Globe je na primer navdušujoče zapisal, da Albaharijeva stilistično izbrušena proza predstavlja "novico, ki ostane novica".

Kdo je David Albahari?

Judovsko-srbski pisatelj se je rodil leta 1948 v Peći (Kosovo, tedanja Jugoslavija), nato je živel v Beogradu in Zemunu, zdaj pa živi v Kanadi. Objavil je zbirke kratkih zgodb Porodično vreme (1973), Obične priče (1978), Opis smrti (1982), Fras u šupi (1984), Jednostavnost (1988), Pelerina (1993), Neobične priče (1999), Najlepše priče (2001), Drugi jezik (2003), Senke (2007), Svake noči u drugom gradu (2008); romane Sudija Dimitrijević (1978), Cink (1988), Kratka knjiga (1993), Snežni čovek (1995), Mamac (1996), Mrak (1997), Gec i Majer (1998), Svetski putnik (2001), Pijavice (2006), Marke (2006), Ludwig (2007) in Brat (2008); knjige esejev Prepisivanje sveta (1997), Teret (2004) in Diaspora i druge stvari (2008).

Za Opis smrti je dobil nagrado Iva Andrića, za Mamac je prejel nagrado beograjskega tednika NIN in mednarodno nagrado balkanica, skupaj s prevajalcema Miryano in Klausom Wittmannom pa tudi nagrado Brücke Berlin. V slovenskem prevodu sta na voljo zbirka izbranih zgodb Besede so nekaj drugega (2007) in roman Vaba (2008).

Tako kot je Albahari dobil potrditev za lastna iskanja v ugotovitvi Danila Kiša, da proza nastaja tam, kjer se končuje sporočilo, so tudi mladi pisatelji v osemdesetih letih 20. stoletja širom po nekdanji Jugoslaviji črpali navdih in vzpodbudo iz Albaharijevih zgodb. Albahari je namreč nazorno pokazal, kakšno slogovno gibkost lahko doseže pisatelj, ko se skuša izogniti običajem realistične pripovedi, pri tem pa iz pripovedi prenaša poudarek na dvomečega pripovedovalca.

Albahari ni igral mentorske vloge samo kot avtor posnemanja vrednih zgodb, ampak tudi v vsakdanjem književnem življenju, ki poteka med pisatelji in posredniškimi ustanovami, časopisi, revijami in založbami. Deloval je namreč kot urednik za prozo pri - tedaj po vsej izobraženi Jugoslaviji znamenitem - beograjskem štirinajstdnevniku Književna reć. Kot urednik je znal nevsiljivo negovati mlade pisatelje, ki so se pod njegovim plaščem mojstrili v uporabi asketske zgoščenosti, pa tudi - če ne predvsem - v uporabi literarnih sredstev za preiskavo nastajanja literature in opazovanja "pisatelja, ki piše o pisatelju, ki piše o tem, kako ne more pisati".

Mihajlu Pantiću, Svetislavu Basari, Nemanji Mitroviću, Vladimirju Pištalu, Đorđu Pisarevu, Mirjani Pavlović in drugim mladim srbskim književnikom je prav Albahari osvetlil pot do točke, na kateri je postalo možno ugovarjati prevladujočemu okusu in se istočasno znebiti morečih obvez do tradicionalne zaloge smisla, v kateri odmevajo hajduške pesmi in domoljubne epske trombe.

Za kaj takega pa je pisatelj moral v zgodbo pripustiti tako večno modrost aleksandrinske knjižnice kot tudi aforizme z mestnih ulic; odpreti se je bilo treba tako za včerajšnje stihe "temnih pesnikov" kot tudi za izdelke današnje popularne kulture.

Reševanje sarajevskih Judov

V kratkih zgodbah Albahari občuteno priklicuje moderno mestno izkustvo, precejeno skozi slike običajnega življenja. Hkrati pa tke meditacijo o nemoči besed in neizrekljivosti slehernega, ne le urbanega izkustva. Njegove zgodbe ne razglašajo ideoloških resnic, pač pa umetniško izpisujejo resnico "neme pesmi", nedosegljive popolnosti, v kateri besede niso več premalo, ampak so že odveč.

Nič čudnega, da so ga budni varuhi javne morale in ideološke pravovernosti v Jugoslaviji često kritizirali, še zlasti pa generacijo, ki je zrasla v njegovi zaščitniški senci, to pa zaradi menda patološkega bega od družbene odgovornosti.

Pomanjkanje zanimanja za konvencionalne literarne žanre se je v očeh komisarjev državne kulture namreč prekrilo s pomanjkanjem zanimanja za konvencionalne politične spore.

Albahari se je odrekel vlogi antikomunističnega disidenta, a zato še ni podlegel zapeljivim sirenam državne ali režimske književnosti. Namesto da bi ga zanimale zlorabe totalitarne oblasti in aktualno stanje naroda, se je raje posvetil branju Thomasa Pynchona in poslušanju Boba Marleyja, iščoč "dopuščanje biti" v tistih literarnih in rokerskih ritmih, ki utripajo onstran izključevalnega nacionalnega okvira.

Uživajoč spoštovanje med kritiki in popularnost med bralci je Albahari redno objavljal kratke zgodbe in prevajal iz sodobne ameriške književnosti.

Potem so prišla devetdeseta leta.

Zame in za mojo jugoslovansko generacijo bi to morala biti "najboljša leta našega življenja". Dobili smo regionalni potop, veliko poplavo in uničenje civilizacije, v kateri smo preživeli mladost.

Albahari, veliki zagovornik estetske samozadostnosti in družbene ravnodušnosti, ni po naključju postal predsednik zveze judovskih skupnosti v Jugoslaviji ravno v prelomnem letu 1991. V vojnah za jugoslovansko nasledstvo je natančno in hvalevredno zaznal skrajni politični položaj, ki je terjal tudi spremembo etične drže.

Načelo državljanske neposlušnosti, non serviam, bi bilo nevzdržno, načelo "enake ravnodušnosti" do vseh vojskujočih se skupin pa bi bilo sprevrženo. Albahari ni okleval: sodeloval je zlasti pri reševanju sarajevskih Judov iz srbskega vojaškega obroča in se vključil v organizacijo zračnega mostu s prekomorskimi deželami. V drugi polovici devetdesetih let je še sam spakiral kovčke in z družino poiskal zavetje pod javorovim listom.

Človek "vse svoje nosi s seboj"

Živi v Kanadi, v zvezni državi Alberta, v mestu Calgary. Ni politični emigrant, ampak je le zamenjal kraj bivališča. Še vedno piše v srbski materinščini, v enem od jezikov "jugoslovanske Atlantide". Še naprej piše dobro. Vendar piše drugače.

Njegova "kanadska" proza namreč kaže nek znaten premik perspektive. Albahari je prepoznal neposredno nujnost pričevanja, to pa šele na podlagi ločenosti od pokrajin z nedavnimi krvavimi spori, v katerih oživljajo spomini na nacistično okupacijo in genocid. V kanadskih prozah tako namesto razglabljanj o razliki med resničnim in namišljenim pred bralčeve oči prodre premislek o neobrzdanih silnicah zgodovine.

Namesto mnogoterih besed za isto (ali nobeno) stvar se mora zdaj pripovedovalec soočati z vprašanji mnogoterih identitet, eksila in diaspore, se pravi, z bistvenimi vprašanji moderne condition humaine. Prikazuje jih v bivanjsko nujnem tonu in ozaveščenem slogu, pri tem pa zavrača poenotenje v imenu Naroda, Države ali Ideje ter ohranja prikrito vero v enkratnost in nenadomestljivost sleherne osebe.

Albahari je v "jugoslovanski dobi" podvrgel jezik plodnemu preizkusu vzdržljivosti, da bi izrazil to, kar se izrazu upira, hkrati pa je srbščino prignal do zavidljivih višin slogovne gnetljivosti. Oblikovno domiselno in estetsko prepričljivo se je igral z besedami, ki so nekaj drugega.

V "kanadski dobi" pa besede res so nekaj drugega, namreč nekaj drugega od igre. Jezik dobi status življenjske odločitve. Igra se preobrazi v usodo, jezik pa postane edini nadomestek doma.

Usoda emigrantov, nomadov in eksilantov potrjuje, da človek ne glede na prekoračene meje in prečkane poldnevnike "vse svoje nosi s seboj".

Sam nosim s seboj Nemo pesem Davida Albaharija, v notranjem ušesu pa varujem njen zaključni odmev:

"In tako se je pripetilo, da je nekega popoldneva, sončnega in toplega kljub poznemu letnemu času, s sedeža v zadnjem delu avtobusa uzrla gručico ljudi na nesmiselnem umetnem hribčku ob hotelu Jugoslavija. Ostra bolečina ji je oplazila srce. Vstala je in se prerinila do izhodnih vrat. Ko je izstopila, jo je objel oster veter. Postajališče je bilo na drugi strani hotela, napotila se je nazaj in se brzdala, da ni stekla. Ko je prečkala drugo križišče, jih je lahko razločneje videla. Bilo jih je šest, štirje moški in svetlolasi dekleti. Na hribčku so stali na videz vsak zase, ampak Kate je prepoznala obrazec. Šla je mimo enega od moških, v njegovih očeh ni videla ničesar. Še korak, dva in znašla se je na svojem mestu. Takrat je zaslišala tišino. In začela je peti nemo pesem."*

* Albahari, David: Besede so nekaj drugega, prevedla Sonja Polanc, Center za slovensko književnost/Aleph, Ljubljana 2006