Prekmurci so se povzpeli na prvo mesto po uporabi pomirjeval, antidepresivov, antipsihotikov, hipnotikov in anksiolitikov na tisoč prebivalcev, potrdi Ivan Tibaut na zavodu za zdravstveno zavarovanje. Morda še sreča, saj ta mirijo slo po samomorih, kjer so Prekmurci spet med vodilnimi. Martina Horvat s kolegicami iz patronažne službe na terenu opaža vse več malodušja, vdajanja alkoholu. Slika pokrajine skriva globoke temne odtenke, saj se je pri nacionalnem preverjanju znanja izkazalo tudi, da v obubožani pokrajini otroci dosegajo slabše rezultate od vrstnikov v osnovnih šolah drugod po državi. Kako naj jim bodo starši v oporo in jih motivirajo, ko ves čas razmišljajo le, ali bi poplačali položnice ali jedli? A če ne bo izobrazbe, bodo obsojeni na slaba ali nikakršna dela tudi njihovi potomci. Na to je opozorila tudi varuhinja človekovih pravic, Prekmurka Zdenka Čebašek Travnik. Pa v šolah še ni slutiti ukrepov ministrstva za šolstvo, ki bi zasukali ta trend.

Po paket poslali kar babico

Naslovnice zdaj polnijo ljudje iz Vegrada in Preventa. Ljudem v vrstah pred Rdečim križem in Karitas so se priključili novi obrazi. Tudi ti morajo in poskušajo verjeti obljubam države, da njihov položaj ni brezizhoden. Čez leto bodo lahko povedali, ali se od obljub lahko najedo. In opazovali, kdo zaseda njihova mesta na naslovnicah.

Jožica Sakovič, samohranilka s tremi hčerami, je lani tik pred pričetkom šole trepetala za svojo službo v Muri.

"Osemnajstega pride plača, tridesetega je že ni več," pripoveduje Jožica, ki je bila med tistimi srečnimi, ki so delo v Muri ohranili. Zbledeli so spomini na leta, ko je še ne polnoletna na avtobusu srečala svojo profesorico in sta v pogovoru ugotovili, da je njena plača šivilje višja od profesorske. V brigadi, ki šiva program "moški Boss", jih je po stečaju Murinih družb od 35 ostalo 30 zaposlenih. "Od 50 do 120 evrov dobimo dodatkov, da je za minimalno plačo, ki se je z lanskih 480 dvignila na sedanjih 560 evrov neto. Dela imamo ogromno, v juliju smo delali kar tri sobote, zdaj skoraj vsako drugo. To nadurno delo ni plačano kot pri doktorjih, 'zadržijo' ga in kadar ni naročil, ostanemo kak dan doma," pojasni. Stroji v tovarni zadrdrajo pet pred šesto in se ugasnejo pet pred drugo. "Zato tudi ne morem na avtobus. Sicer pa delavskih avtobusov že leta ni več."

Pred štirimi leti je vzela kredit in kupila rabljen avto, da se lahko vozi v službo. Zdaj jo je vsakič strah mesečne položnice za 144 evrov. Še tri leta ga bo morala odplačevati. Panika je vsakič, ko se avto pokvari in ne ve, kje vzeti denar za popravilo. Njen limit na banki je 1200 evrov, večinoma je do tri četrt porabljen. V vasi je bilo pred stečajem še šest zaposlenih v Muri, zdaj je edina. Njene kolegice so po izgubi službe v glavnem ostale doma, saj delovnih mest skorajda ni, ugotavlja. Nekaj jih je šlo v Wolford, a so nekatere že dobile odpoved, nekaj se jih je upokojilo, nekaj jih je na javnih delih, kar pa traja le eno leto.

Ker se je že takrat zavedala težkih časov, ki prihajajo, je še pred stečajem Mure naredila tečaj za varnostnico. Ponujala se ji je služba v enem od trgovskih centrov, a za določen čas šestih mesecev. Raje se je odločila za varno mesto v Muri, ki ga je tedaj še lahko ohranila. "Bila sem vesela, ker sem delo ohranila, hkrati pa mi je bilo hudo za sodelavke, ki so morale oditi," opiše svoje mešane občutke. Kako bo, če tudi Mura & partnerji ne bi zdržala, si ne upa niti pomisliti, saj je že zdaj v družini težko. Najstarejša hči je tik pred diplomo in honorarno dela v gostilni, mlajša dela prek študentskega servisa po dvanajst ur dnevno na blagajni enega od velikih trgovskih centrov v Ljubljani. Tako si sami zaslužita za študijsko gradivo in bivanje. Na mamino skromno plačo, ki jo pojedo položnice za nujne reči, ne moreta prav veliko računati. "Šefico bo morala prositi, če ji da kak dan prostega, da bo lahko šla še na dva izpita, ki sta ji ostala." Za najmlajšo je bilo za osnovne šolske potrebščine treba odšteti 120 evrov. Povsem ženski družini, v kateri je še babica, je jasno, da se bodo morale zanesti predvsem na lastno delo in iznajdljivost. A mama Jožica je svojim trem hčeram še pred leti izbila iz glave idejo, da bi se katera usmerila v tekstilno industrijo.

Po pakete Rdečega križa, ki so jih lani pripravili za ogrožene iz Mure in Pomurke, je šla babica, Jožici je bilo preveč nerodno. In babica se je tedaj naposlušala jeze razžaljenih delavcev, ki s prihodki ne morejo preživeti. Obsojeni so bili na izgubo službe, tistih, ki so zakuhali propad podjetij in imeli za odgovorna dela silno visoke plače, ni bilo v vrsti za podarjeni živež. Šli so pač na druga dobro plačana in odgovorna mesta v podjetja, ki bodo morda tudi propadla. In se komu od njih kaj zgodi? So se pa razširile govorice, kako so Murine delavke enega svojih bivših direktorjev nagnale iz gostilne, kamor se je prišel posladkat.

Tudi tašče ni več

Lani jeseni nam je svojo zgodbo zaupala tudi družina Dušana in Lidije. Lidija, zaposlena v Muri, je bila polovično invalidsko upokojena, Dušan je zadnja leta delal le še priložnostno, saj so pred tem v komunalnem podjetju ugotavljali presežke zaposlenih. Žalostno je kazal svojo delavsko knjižico, v kateri je bolj malo dalj časa trajajočih služb, nekajmesečnih je kar mrgolelo. Zaradi minimalne plače, ki jo je prejemala Lidija, in otroških dodatkov je družina za četrt avtomobilskega rezervoarja presegla cenzus za pridobitev socialne pomoči. Cenzusi so taki, da si z minimalno plačo bogat in tričlanska družina pomoči ne potrebuje. Na njihovi parceli je bil nakupljen material za pokritje strehe, ki jo je preluknjala toča, a niso imeli denarja, da bi plačali mojstra, ki bi jim streho položil. Jedli so pri tastu in tašči, ki živita na istem dvorišču, in priznala sta: "Preživimo, ker imajo naši starši penzije!"

Ko sem jih te dni poklicala, da bi povedali, kako so se znašli v tem hudem letu, je bil odgovor na oni strani sila žalosten: služb ni in prav zdaj kličemo duhovnika, ker je tašča na smrtni postelji.

Tudi v družini Zvonka, ki je izgubil službo v Pomurki, in Vesne, povsem potrte zaradi negotove prihodnosti v Muri, je bilo leto zelo težko. Zvonko je dobil službo preko javnih del, za eno leto. A nesreča nikoli ne počiva. Prav na dan, ko sem poklicala, da bi jih znova obiskala in bi povedali, kako jim gre, je Vesna jokala v telefon, da se je Zvonko hudo poškodoval in ga peljejo z rešilcem v bolnišnico.

Prekletstvo pokojninske reforme

Tudi če dogodki niso bili tako zelo življenje ogrožajoči kot v opisanih primerih, je negotovost ob napovedanih vladnih ukrepih silna. Po 38 letih dela v Muri je Igor ostal brez službe. Dve leti ima pravico do nadomestila z zavoda za zaposlovanje. Njegova smola je, da se lahko upokoji šele 12. januarja prihodnje leto. Če bo prej sprejeta pokojninska reforma v zamišljeni obliki, se mu slabo piše. Čas upokojitve se mu bo zamaknil za 8 mesecev, izračuni pa kažejo, da bi po sedanjih pogojih lahko pridobil pokojnino v višini 590 evrov, če bi se upokojeval po novem, ko bi šteli 34-letno povprečje, pa bi zaradi silno nizkih plač v Muri zadnjih petnajst let dobil za 240 evrov nižjo pokojnino!

"Če bi država vedela, kaj hoče s kmetijstvom, s samopreskrbo s hrano, oblikovanjem krajine, bi bilo potrebnih manj socialnih pomoči," razmišlja kmetovalec Franc Vitez, ki ima v hlevu privezanih petindvajset bikov pitancev. "Zdaj namreč ni želje po obdelovanju zemlje, ker je to težko delo. Po izgubi služb se ljudje raje zanašajo na to, da bodo od socialne dobili 300 evrov, in bo že kako." Zamisli se in doda: "Resnici na ljubo je treba povedati, da je Mura naredila tudi veliko slabega za kmetijstvo. Zaradi Mure se je tri četrtine Goričkega zaraslo. Če sta bila v družini dva zaposlena v Muri, do staršev na kmetih niti pogledali niso, še po zelenjavo se jim ni ljubilo iti, ker so še pred dvajsetimi leti živeli kot 'bubreg v loju'. Ampak ti časi so minili. Jaz sem imel v tem času hišo trikrat pod hipoteko, najemal velike kredite, saj iz akumulacije ni bilo mogoče posodabljati kmetije. Bili smo v večnem strahu, a moraš si upati, da bi uspel."

V njegovi vasi s 121 hišnimi številkami je tako le še pet gospodinjstev, ki se ukvarjajo s kmetovanjem in si plačujejo zavarovanja. Razmere za kmetijstvo so v zadnjih letih res neugodne. Spomniva se na primer prašičerejca, ki je ob začetku leta kupil zdrave pujske v Belgiji (razlog je bil, da je hotel imeti zdrave mladiče, brez okužbe s tedaj grozečo boleznijo modrih ušes) po povsem primerljivi ceni slovenskim, ko bi jih moral čez štiri mesece prodati, pa je imel že za 17.000 evrov izgube. "Ja, drži. Odkupna cena živine je za okoli 30 odstotkov prenizka glede na vhodno ceno surovin. S kooperacijsko rejo pokriješ komaj strošek krme. Dela pa si kmet skoraj ne sme obračunati. Pšenico so letos odkupovali po 120 evrov za tono, kasneje je borza ceno korigirala za 60 odstotkov navzgor. A je v vsem Pomurju takih kmetov, ki bi lahko doma skladiščili pšenico in čakali na ugodno ceno, le za prste ene roke."

Siromak s siromakom kupčuje

Lahko je državi ljudem, ki so v preteklih letih izgubili službe kot grafiki, mesarji in šivilje, svetovati podjetnost in podjetništvo, se priduša nekdanja šivilja Marija. "Saj sem odprla delavnico in šivam prevleke za avtomobile. Ampak brez reklame, ker si je ne morem privoščiti. Od ljudi tu v okolici pa ne morem pričakovati, da bodo lahko odšteli sto evrov, kolikor stane taka prevleka." Sušo v žepih rojakov občutijo številni, ki se skušajo zaposliti v storitveni dejavnosti. Kako naj siromak s siromakom sklepa kupčijo? Ljudje se vse manj oblačijo, otroci so se privadili, da je treba ponositi oblačila starejših bratov in sester, bratrancev in sosedov. Avto vozijo, dokler ne razpade. In tudi trg nepremičnin je v krču.

Pomurska banka, danes NLB, velja za domačo banko. Direktorica Zorica Kerec je povedala, da je kljub krizi in težavam v Pomurju delež neplačnikov še vedno nižji od povprečja v NLB in znaša okoli en odstotek. "Verjetno se bo delež neplačnikov jeseni povečal, kajti izteka se leto od Murinega stečaja, ko bo večina upravičena le še do socialne pomoči." Z moratoriji, reprogramiranjem kredita, zamenjavo kredita s kreditom iz jamstvene sheme RS poskušajo pomagati. Svari pa občane pred najemanjem kreditov na sivem trgu in oderuškimi obrestmi ter posamezniki, ki se na terenu ponujajo kot posredniki, ki za plačilo uredijo kredite. "Stranka za najem kredita pri banki ne potrebuje posrednika, ker ta zaradi zaupnosti podatkov zanjo ne more opraviti nobene zadeve, bančni uslužbenec bo brezplačno svetoval in naredil izračune." Svetuje torej previdnost in podpisovanje pogodb v občanu razumljivem in ne v tujem jeziku.

Ker so ob nizkih prejemkih mnogi postali tudi kreditno nesposobni, saj bi jim po odbitem kreditu na računu moral ostati najmanj znesek minimalne plače, je težko pričakovati podjetniški čudež. Ko vprašam, komu je uspelo, brezposelni povedo, da je kateri od sotrpinov začel peči kruh za sosede, da neka šivilja peče krasno pecivo in torte (in si verjetno želi, da bi bil vsak dan praznik), drugi nabirajo gobe in jih po nizki ceni prodajajo okoličanom. Ena je začela kuhati marmelade. Nekaj jih je kupilo kure in prodajajo jajca sosedom.

Težko bo tudi v šolah. Lani med šolskim letom ni bilo mogoče vlagati novih prošenj za subvencioniranje šolske prehrane. Na osnovni šoli II v Murski Soboti je ravnateljica Suzana Utroša zaskrbljeno ugotavljala, da od 460 otrok 120 učencev prejema subvencijo za šolsko prehrano. Po propadu Mure jo skrbi, da bo takih še veliko več, hkrati pa bo več tudi težav pri plačevanju. Že nekaj časa ni več praksa, da bi del otroških dodatkov s centra za socialno delo nakazovali neposredno šolam. Starši bodo najprej poplačali položnice, če bo kaj ostalo, pa tudi šolsko prehrano. Novi pravilnik, je pojasnila tamkajšnja socialna delavka Angelca Osterc, omogoča vlaganje prošenj za subvencionirano prehrano tudi med letom, če se spremeni finančno stanje v družini. Osterčeva opaža, da se precej staršev navidezno prikaže za samohranilce, ker tako lažje preživijo. To spravlja v obup in jezo poštene, ki ostanejo brez subvencij in socialnih pomoči.

Absurdna statistika

Res lepa zgodba o uspehu je zgodba nekdanjega Murinega krojača Štefana Titana, ki je leta 1992 spoznal, da s tedaj zelo solidno Murino plačo (tedaj je bila preračunano okoli tisoč mark) ne more prehraniti štirih otrok. V garaži je na dva krat treh metrih postavil delavnico. Danes je Titan moda družinsko podjetje z dvajsetimi zaposlenimi, nazadnje je sponzorsko oblekel vso košarkarsko reprezentanco za odhod na svetovno prvenstvo v Turčijo. "Čez dvajset let bodo s svečo iskali sposobne krojače, pa jih ne bodo našli," pravi. S svojo blagovno znamko Titanium by Titan je pojem med igralci, estradniki. Moška obleka iz njegove delavnice je šla celo do Donalda Trumpa, saj je oblekel očeta njegove slovenske žene Melanije. Vznemirja ga dejstvo, da nekatera tekstilna podjetja ob javnih natečajih postavijo dumpinške cene. "Ta dela lahko izvedejo le, če jih predajo podizvajalcem, teh pa potem ne plačajo," je jasen Titan.

Ob vseh tegobah, ki tarejo Pomurje, direktor Pomurske gospodarske zbornice Robert Grah kljub vsemu meni, da stvari niso tako črne, kot se zdi na prvi pogled. Zakon o Pomurski regiji ocenjuje pozitivno, ker je povezal gospodarske subjekte. Prva dva razpisa sta pokazala, da je gospodarstvo ob 50-odstotni lastni udeležbi sposobno absorbirati nepovratna sredstva. Na prvem razpisu so razdelili 7,2, na drugem 1,3 milijona evrov. Posledično naj bi v obdobju dveh let pridobili 420 novih zaposlitev.

Prikimal je, da so statistični kazalci lahko absurdni. Kmalu po propadu Mure so se namreč začele širiti "vesele" novice, da je plača v regiji višja, da torej živimo bolje. Le kdo? Ker so iz statistike izvzeli skoraj 3000 duš, ki so prejemale minimalno plačo, se je povprečna plača navidezno dvignila. Ampak statistika je, da vsi jemo segedinsko zelje, le da eden zajema meso, drugi pa zelje. Povprečna bruto plača v regiji zaostaja za državno: leta 2008 je znašala 1158 evrov, povprečna slovenska pa 1391 evrov. Lani so v Pomurju prejemali v povprečju 1238 evrov bruto, medtem ko je slovenska povprečna bruto plača znašala 1438 evrov. Podatek o kriznem letu 2010, iz katerega bodo "odstranjene" minimalne plače zdaj stečajnih brezposelnih, bo gotovo pokazal nenaden dvig plač v Pomurju in približevanje plač slovenskim. Spet se bo našel kdo, ki bo to imenoval zgodba o uspehu.

Robert Grah z optimizmom pričakuje 1. maj 2011, ko bo avstrijski trg odprt brez omejitev. Tam bo našlo trg precej pomurskih firm, a se bo zaradi višjih plač odlilo in izgubilo veliko kvalificirane delovne sile, ki jo bo težko nadomestiti. "Regija še vedno nima dovolj delovne sile s tehničnim poklicem. Kljub temu da je pri današnjem šolanju možen prehod od zidarja do doktorja medicine."

Na zavodu za zaposlovanje v Murski Soboti je Branka Kuzma Smolič optimistična, saj se je januarska rekordna, 21,1-odstotna brezposelnost do junija v Pomurju znižala na 18,4 odstotka. Ob stečaju je iz Pomurke na zavod prišlo 241 oseb, na zavodu jih je še vedno 105. Zaposlilo se jih je 60, nekaj se jih je upokojilo, nekateri so na javnih delih, usposabljanjih na delovnih mestih. Iz Mure je ob stečaju med brezposelne prešlo 2593 oseb, do konca julija jih je 1047 dobilo zaposlitev, večinoma v še delujočih podjetjih Mure. Brez službe je ostalo še 1076 stečajnikov iz Murinih družb. Ob koncu junija so se zlili z množico 9664 brezposelnih v Pomurju.

Slišimo aplavz in vzdihe olajšanja? Podatki v prvem polletju so ohrabrujoči, a se na zavodu zavedajo, da nas čaka še veliko let z visoko brezposelnostjo. Hudo je, ker so skromna denarna nadomestila za brezposelnost omejena. Nekaterim so potekla že junija in julija. Večina Murinih in Pomurkinih delavcev je imela nad 25 let delovne dobe ter eno leto pravico do nadomestila, izteče se jim torej oktobra oziroma novembra. Takrat bo kriza v Prekmurju res pokazala zobe. In dvig uporabe predpisanih psihofarmakov je pri tem še najmanjše zlo.