Kako se imenuje jezik, v katerem pišete?

To je vprašanje, ki se ga pogosto polašča politika, moj odgovor pa ni niti lingvističen, saj nisem jezikoslovec, ampak obrtnik, ki uporablja jezik, in pogojno tudi filozof: jezik kot hiša duha je vsekakor eden, to je hrvaški, bosanski, srbski in črnogorski jezik. Radoslava Katičića, izvrstnega lingvista, sem leta 1993 na Dunaju, kjer je predaval, vprašal tako kot vi zdaj mene: "Lepo prosim, gospod Katičić, v katerem jeziku pišem?" In mi je pojasnil razliko med sistemom in standardom: sistem je vsem našim jezikom skupen, proizvajamo pa različne standarde. Standardiziranje jezika pa se je, kot veste, v resnici začelo z razsvetljenstvom, z racionalizmom, ko nam je uspelo izgraditi skupni jezik…

… ki je bil potreben za nastanek nacije.

Točno. Vsekakor jaz nimam pravice določati, kako se imenuje moj jezik, ker je ta starejši od mene, je višji, širši in globlji, jezik je pametnejši od ljudi, ki ga govorijo. Jezik poraja mene, ne jaz njega. Kolega Katičić mi je takrat odgovoril, da je po njegovem moj jezik bosanski in to je tudi moj odgovor vam. (smeh) Seveda lahko moje knjige berejo v Beogradu, Zagrebu in Titogradu, ker gre za isti sistem, toda ime jezika je veliko bolj usmerjeno na standard kot na sistem.

Napisali ste tudi knjigo z naslovom O jeziku in strahu. Kje se ta dva srečata?

Srečata se v dejstvu, da oba proizvajata kulturo. Jezik je najbolj učinkovit instrument, s katerim skušamo izraziti svoje strahove. Seveda je treba razlikovati med metafizičnimi in vsakdanjimi strahovi, ki jih proizvajajo, da bi lahko z ljudmi manipulirali: strah pred kadilci, pred muslimani, pred prašičjo gripo. Metafizični strahovi so nekaj drugega, sam trdno verjamem, da se ljudje z njimi že rodimo, na primer s strahom pred smrtjo, pred nesmiselnostjo, nerazumljivim. Rodimo se s slutnjo ali s spominom na nek povsem drug svet, na povsem druge forme obstoja, in iz tega spomina ali slutnje izhajajo naši metafizični strahovi. Ti strahovi nas odpirajo k nečemu povsem drugemu, to pa velja tudi za jezik, tudi on nas odpira k nečemu drugemu. Živimo v iluziji, da jezik obvladujemo, a v resnici jezik govori nas. Z eno platjo je absolutno posamezen, individualen, odprt k osebnemu, na drugi strani pa nas nekam pelje.

Mislite, da so ti metafizični strahovi lastnost vseh kultur?

Mislim, da so, razlikujejo pa se načini, kako skušamo te strahove artikulirati. V nekaterih kulturah vizualno, likovno prevladuje nad jezikovnim, v drugih prevladuje ritualno, ples, gib, glasba. Po tem se kulture razlikujejo, sicer pa so ti strahovi po mojem genski. Dokler smo ljudje, jih imamo.

In kako se nanje odzivamo? Z religijo, močjo, ljubeznijo?

Mislim, da moč pri tem ne pomaga.

Ne pomaga, a se je zelo pogosto poslužujejo, da bi z njo kompenzirali ta strah.

Drži! Ste opazili, da ljudje, ki želijo moč ali jo imajo, v resnici le prevajajo metafizične strahove v tuzemne?

Ki jih nato vsilijo še drugim...

... in tako se kopičita dve vrsti strahov. Nekateri si pomagajo z religijo, drugi spet z jezikom. Pomagajo tudi sanje o raju, ki nimajo vedno zveze z religijo, včasih gre za racionalistični, razsvetljenski sen o Rousseaujevem "plemenitem divjaku". Strah in sen o raju sta izvor kulture. Ta sen je sen o stanju ujemanja s samim seboj, o stanju, v katerem bomo sami sebi enaki, brez razcepa.

V Vzhodnem divanu govorite tudi o znanju, ki ga poseduje telo, o vednosti, ki mu je inherentna?

Na to vsekakor prisegam. Ljudje naše, zahodne kulture strašno grešijo, ko zanemarjajo telo, s telesom lahko in moramo misliti, se učiti. Da bi bil človek zares celovito bitje, mora biti homo loquens, bitje, ki govori, homo faber, bitje z mislečim telesom, in homo ludens, bitje igre. Ne morete plesati z razumom, ne razumete plesa, dokler ga ne zaplešete s telesom.

Kaj pa popolni hendikep, kaj je s telesom tetraplegikov, kjer je povezava med duhom in občutenim telesom skorajda pretrgana?

Tudi oni imajo svoje doživljanje telesa in tudi njihovo telo živi in čuti na svoj način.

Četudi sami tega življenja ne čutijo?

To telo vendarle živi. Poglejte, dolgo sem delal v gledališču, z igralci, in vem, o čem govorim: igralec, ki ima neumno telo, je slab igralec.

(smeh) Neumno telo? Ki ima na vrhu pametno glavo?

Da, kajti če ne mislite s telesom, ne morete misliti odra, tako kot nogometaš ne more misliti z razumom, ampak misli z nogo. Na fakulteti sem nagovarjal študente, naj se priučijo kakšne obrti, da bi se naučili misliti z roko. Tudi jaz, ko pišem, v resnici mislim z roko, glava mi služi le zato, da ostane vrstica ravna! (smeh) Mislijo roka, pero in papir!

Vi še vedno pišete na roko?

Samo na roko. Kaj bi bilo, če bi pisal na računalnik, kdo bi takrat mislil, ne vem. Pisanje je namreč forma in formo mislimo s telesom. Verjemite, strašen greh je, in to greh proti sebi in drugim, če pozabite svoje telo, kot ga pozablja ta kultura.

Toda ta kultura si domišlja, da je do telesa veliko prijaznejša kot muslimanska, ki ga skriva, zapira za zidove, četudi vemo, da je na zahodu to osvobajanje telesa v veliki meri njegova profanizacija in eksploatacija.

Naj vam navedem nekaj dokazov, da vzhodne kulture - budistična, hinduistična, islamska - do telesa gojijo veliko bolj zaupljiv odnos kot na zahodu: v nobeni izmed teh kultur telo ni grešno, nasprotno, kot musliman ste dolžni ljubiti svoje telo, dolžni ste ga negovati, dolžni ste uživati v telesu svojega partnerja.

Nas je torej zatrlo krščanstvo?

Ni le krščanstvo odgovorno za instrumentalizacijo telesa v zahodni kulturi. Res je, da mu je pripisalo greh, a ga še ni instrumentaliziralo, to je naredil šele racionalizem, ta je telo spremenil v instrument, ki naj služi razumu, racionalizem je spoznanje vezal izključno na razum. In pozabil telo.

No, tudi Tomaž Akvinski ni ravno pogosto mislil nanj…

(smeh) … ne, res ne. A šele razsvetljenstvo je vse oblike spoznanja zvedlo na racionalno. Razum je lepa stvar, dobra stvar, a ko postane idol, ni nič boljši od drugih idolov. S telesom si pridobite znanja, ki si jih z razumom ne morete, in to pomembna znanja. Preberete lahko na desetine tisočev priročnikov o vzgonu in plavanju, a dokler ne boste skočili v vodo, ne boste znali plavati. Tudi ljubezni ne morete dojeti brez telesa, telo nas odpira drugemu, prvo in najpomembnejšo obliko ljubezni spoznamo s telesom, v otroštvu. Kasneje jo lahko poduhovimo, a brez telesa se drugemu ne moremo odpreti in ne moremo spoznati, kako prelepo je to odpiranje.

Kaj pa razmerje med ljubeznijo in strastjo, nagoni?

Narava nam je podarila nagone, da bi pomagala pri spoznavanju tistega, kar je starejše od narave in nagonov. Smejite se! Jaz pa res verjamem, da je ljubezen kozmični princip.

In da je starejša od sveta in nagonov?

Da, a je ne moremo začeti spoznavati brez nagonov. Ena izmed elementarnih človeških lastnosti je strah pred drugim, strah pred odvisnostjo. Od odraščanja naprej se skušamo osamosvojiti, doseči stanje, v katerem ne bomo od nikogar in ničesar odvisni, v katerem bomo suvereni.

Na drugi strani pa bi naredili vse, da bi pripadali.

Tako je, in samo ljubezen nas spominja na to, kako prelepo je biti odvisen od tistega, ki ga ljubite, in s kakšno radostjo mu rečete: Potrebujem te! Ne morem brez tebe!

To nas torej uči telo. Brez ljubezni, brez telesa ne moremo doseči te elementarne, strašno pomembne izkušnje pripadnosti.

In kaj je z ljudmi, ki niso dobili dovolj ljubezni?

Mnogi verjamejo, da racionalna spoznanja zadoščajo, kar je po mojem huda zabloda.

Toda ali se vam ne zdi, da ljudje, ki govorijo o moči racionalnega, pogosto vanj zakrinkavajo marsikaj drugega, strahove, frustracije, neizživeto, pomanjkanje čustev? Ali se pod krinko razuma ne oglaša zgolj manipulativni um?

To se zgodi ravno zaradi hiperracionalnosti, zato, ker ljudje razum zahtevajo tudi tam, kjer ga ne more biti. Vračava se k vprašanju pretiranega racionalizma. Ste opazili, da živimo v času čistih fundamentalizmov, verskih…

… ekonomskih?

… ekonomskih, psevdoliberalnih, sekularnih. Kaj je fundamentalizem? Stanje duha, ki skuša pomanjkanje vere in čustev nadoknaditi z znanjem. To znanje nadomešča čustva, izkušnje in vero.

Toda ali gre res vsaj za znanje? Ali bolj za psevdoznanje, za lažno ustvarjanje vtisa znanja?

Sijajno! Strinjam se z vami, gre za psevdoznanje, ne za pravo znanje, gre za informacijo, ki pa ni pravo znanje. Znanje ni mogoče brez forme. In ne brez analize in sinteze. In to je najlepše videti na univerzah, ki jih uničujemo z bolonjsko reformo, ki znanje zvaja na informacijo.

Informacija pa je hitro lahko podvržena zapadlosti ali manipulaciji.

Informacija da, znanje ne. Znanje namreč pomeni spoznanje na treh ravneh, s pomočjo telesa, s patetičnim bitjem in razumom. Šele takrat imamo pravo znanje, brez vseh teh treh komponent znanje ni popolno. In zato je naš čas čas strahu, v katerem razum skuša proizvesti stanje popolnega nadzora: kontrolirajte svoja čustva, kontrolirajte svoje potrebe, kontrolirajte svoje telo, in nato bo družba kontrolirala vas, bogati bodo kontrolirali družbo, najbolj bogati manj bogate…

V takšnem vzdušju se strahovi širijo kot epidemija in naše družbe padajo iz histerije v histerijo, iz strahu pred muslimani v strah pred boleznimi... Vse je izvor nevarnosti, če se lotite analize le z razumom. A ostal nam je le še ta racionalizem, izgubili smo telo in patetično bitje.

Seveda nas tudi klasična kultura ves čas uči, kako obvladovati čustva, nagone, a nas ne uči, naj jih uničimo, povsem zatremo, potlačimo, ampak naj se jih naučimo izražati na ustrezne načine. In kaj se nam je zgodilo? Kulturo telesa spreminjamo ali v goli šport ali v trgovino. Telo kot blago. Toda telo ni blago, je veliko več! Lahko je tudi blago, a nikakor ne le blago.

Ko govorite o vsesplošnem, vse bolj globalnem nadzoru, je zanimivo, da tudi v vašem romanu Vzhodni divan, ki opisuje Bagdad v osmem stoletju, vlada pravcati totalitarni nadzor, emir straže nadzira vse, ljudi, mesta zločinov, celo idejo zločina, ki jo nato aplicira na konkretne ljudi - po eni strani spominja na komunistične metode, po drugi na Sadama Huseina in na koncu na to, kar so do vrhunca prignali Američani. Zakaj ste, takrat, v osemdesetih letih, ko ste pisali ta svoj prvi roman, izbrali Bagdad?

Bagdad sem izbral, ker sta me zanimala čas in prostor, v katerem je v islamski kulturi prvič izbruhnil spor med mistiko in racionalizmom.

Prva islamska shizma?

Da. Prvič se je pojavil globok sum, dvom do mistikov. Veseli me, da ste opazili, da moj glavni policist v resnici proizvede vse, zločin, zločinca… To je ta vera v razum, ta želja po popolnem nadzoru nad vsem, hkrati pa ta njegova ujetost: ima ženo…

… in tudi prijateljico…

… a ne eni ne drugi se ni zmožen odpreti, ker ga hromi strah. Nihče drug se ne boji, le on, četudi le on sme zapirati in ubijati ljudi brez kazni. Razum namreč ne more v celoti kontrolirati človeka, ko pa v kulturi obvelja kot zveličaven, takrat se pojavijo totalitarizmi. In najbolj učinkovit totalitarizem je proizvedel ravno racionalizem, fašizem in boljševizem sta otroka razsvetljenstva. S čimer nočem razveljaviti razsvetljenstva v celoti, racionalizem je sijajen, dokler ob njem enakopravno obstajajo čustva, telesnost in vse tisto, kar se razumu izmika.

Z današnjega vidika je vseeno strašljivo, da nekatera mesta doživljajo tako posebne usode, Bagdad, Jeruzalem, Meka, Rim. So to nekakšne posebne točke?

O tem govori prav vaš sonarodnjak, Marko Pogačnik, o tej pritajeni dinamiki tal. Zdi se mi, da je v tem neka resnica, da imajo nekateri kraji svojo naravo, da proizvajajo svoj smisel, nekatera so ljudje že davno prepoznali kot sveta in tam gradili svetišča, cerkve in mesta okoli njih. Nekdanje Mesto miru, kasnejši Bagdad, je iz časa sumerskih kraljev tri tisoč let pred našim štetjem. Je mesto, ki so ga nenehno rušili in se je vedno znova spet dvignilo iz ruševin, na svetu je le malo mest, ki so jih tolikokrat in tako temeljito porušili, in vendar je vedno znova vzniknil, enkrat kot simbol razkošja, miru, drugič kot simbol kulture, duha, tretjič trpljenja, uničenja…

Bi lahko rekli, da je bil tudi z ameriškim napadom izbran kot simbol - sovraštva do muslimanov?

Ob vsem spoštovanju do ZDA ne moremo prezreti dveh dejstev. Prvo dejstvo je, da so že drugič zažgali bagdadsko knjižnico. Prvič se je to zgodilo, ko je Bagdad v 13. stoletju osvojil Hulagu kan, drugič, ko sta prišla Bush kan in Blair kan. Drugo dejstvo, ki si ga sicer nikakor nočemo priznati, pa je, da zahodna kultura od napada na Irak naglo propada, izgublja podobnost sama s seboj, odmika se od lastnih načel. Današnje družbe so veliko bolj podobne srednjeveškim evropskim družbam kot pa tistim, ki so nastale po drugi svetovni vojni. In zato imate prav, Bagdad se peklensko znova vzpostavlja kot simbol.

Tak simbol je bilo tudi uničenje neke druge knjižnice, sarajevske, ki je zdaj obnovljena. Je, tako kot mostarski Stari most, še "starejša"?

Vaš cinizem lahko prenesem, ker v vašem glasu čutim bolečino. Stari most je slabo obnovljen, Hajrudin ga ni naredil iz betona, malte in klinov, ampak so bili kamniti bloki zloženi tako, da je vzajemni pritisk z ene in druge strani zagotavljal njegovo trdnost. Enako je s knjižnico. Dobri ljudje so nam podarili zelo veliko knjig, to, kar je zgorelo, pa so bili rokopisi, čudoviti rokopisi, tuji in domači unikati. Ne pozabite, da je bila Bosna Sibirija osmanskega cesarstva, sem so izganjali mistike, alkimiste in druge, ki so na Bližnjem vzhodu padli v nemilost.

Vse to je izginilo za vedno, in to je bolečina, ki sem jo občutil tudi, ko je izginila moja osebna knjižnica, ki sem jo imel od otroštva, v kateri so bile knjige, ki sem jih prebiral vse življenje, v njih sem vpisoval pripombe, podčrtaval... Tako je tudi s knjižnicami, v njih so sledi časa tisočletne kulture. Bojim se, da bo po uničenju sarajevske knjižnice še lažje proizvajati psevdomite, ki bodo spodbujali sovraštvo, gnev, poenostavitve. In to me strašno boli.

Kaj čaka Bosno?

Če bodo na oblasti ostali daytonisti, vse najslabše. Verjamem, da je Bosna kraj, kjer so semena vseh stvari, tam se je začelo in končalo 20. stoletje. Zdaj tam spet nastaja nekaj groznega.

Še bolj groznega, kot je bila vojna?

Veliko bolj groznega! Po vojni je v Bosni stanje še slabše in bolj nevarno in bolj brez smisla kot med vojno. Vojna je temeljila na sovraštvu, to, kar se dogaja zdaj, pa je proizvodnja nesmiselnosti iz gole ravnodušnosti. Niti sovraštva ni več, le ravnodušnost, ki uničuje smisel.

Vzhodni divan je nastajal v osemdesetih, že ob izidu leta 1989 se je nekaterim zdel preroški, po izbruhu jugoslovanske vojne pa še toliko bolj. Je bil vzpon Miloševićevega totalitarizma tisti, ki vas je navdihoval?

Včasih se zgodi, da leta po tem, ko smo nekaj napisali, ugotovimo, da je besedilo v sebi nosilo nekakšno preroško sporočilo. Vzhodni divan je nastal v začetku osemdesetih let, vi pa veste, kakšno ozračje je takrat zavladalo. Prej sva govorila o knjigi O jeziku in strahu iz leta 1987. V njej opisujem, kako so mnogi tedanji jugoslovanski pisatelji verjeli, da iz ran njihovih literarnih likov tečejo barve njihovih nacionalnih zastav, ne pa kri. To sem takrat opazil in se zgrozil. In opažal sem strah pred osebnostjo, pred samoto, lepoto. Prijatelj, ki je to knjigo bral leta 1996, je bil zgrožen, tako natančno se mu je zdelo, da opisuje to, kar so nekateri pisatelji počeli kasneje. Tudi mene je te preroškosti na neki način groza.

Vzhodni divan nedvoumno naslavlja tudi Goethejev Zahodno-vzhodni divan, ki mu ga je navdihnil sufijski pesnik Hafiz, čigar poezijo so v tistem času prevedli v nemščino. Stopate torej po dvojnih sledeh, v neki drugi knjigi je slutiti Kiša, vaše pisanje je palimpsest. Kaj vam pomenijo te literarne reference?

Knjige bivajo v kozmosu smislov, knjige ne obstajajo posamezno, ločeno. Tisti trenutek, ko ste začeli pisati, ste priznali svojo željo po tem, da bi imeli sogovornika. Knjige se dopisujejo, se dopolnjujejo, v kozmosu smislov knjige med samo odzvanjajo tudi takrat, ko se avtorji tega ne zavedajo. Včasih se šele naknadno ovem referenc, včasih pa jih seveda namenoma vstavim v tekst, tako kot je namig na Goetheja jasen že iz naslova Vzhodni divan. Ta namig pa je ključen za branje romana, ne le zato, ker posredno napeljuje na Hafiza, ki mi je, tako kot drugi islamski mistiki, Hajam, Attar in Haladž, zelo pomemben, ampak tudi zato, ker mi je izjemno pomemben tudi Goethe.

Zasidran sem v obeh kulturah, obe sta moji. In zakaj Vzhodni divan (divan pomeni knjiga, op.p.)? Hafiz je napisal Divan, Goethe Zahodno-vzhodni divan, vzpostavil je torej pogovor preko meje, stik med vzhodom in zahodom. Jaz torej ponujam le Vzhodni divan, v katerem pa skušam povedati, da ni bistvena meja med vzhodom in zahodom, ampak tista meja znotraj vsake kulture, ki ločuje ortodoksne ljudi od heterodoksnih, ki heterodoksne izganja in iz njih dela manjšino. Tako kot se obnašate do svoje manjšine, se obnašate do sebe in do sveta.

In tako kot se Slovenija obnaša do Romov in tujih delavcev, se potem obnaša tudi do svojih ljudi.

Verjamem, če tako pravite.

In kakšen bi bil Zahodni divan, če bi ga vi pisali?

Ne vem, ali bi ga pisal s pomočjo Platona ali Aristofana.

Aristofana? S komedijo torej?

Da, zares, s komedijo. Sicer pa tudi Platon piše filozofski mim. Ena mojih obsesij je ta dialoška tradicija v zahodni kulturi. Gotovo ste opazili, da na začetku evropske teorije obstajata dve definiciji smešnega, prva je Aristotelova, ki pravi, da je komično pomanjkanje, ki ne povzroča škode in ne boli. Nasproti temu stoji Platonova tradicija, ki pravi, da je komično to, kar istočasno prinaša užitek in bolečino. Boli, ker nas sili, da spoznamo sebe, in prinaša užitek, ker odpira možnosti izboljšanja.

Ali ni poleg tega Aristotel smehu pripisoval tudi moč rušenja avtoritete?

Da, le da Platona ni vznemirjala avtoriteta! (smeh)

Ker je bil avtoriteta?

Njega vznemirja samospoznanje. Komično vas prisili, da spoznate lastne napake. Aristofan, Büchner, Čehov, ponekod Moliere - to je veličastna tradicija, ki peklensko boli!

(smeh) Da, ko se nehamo smejati, boli!

In to bi bil moj Zahodni divan: pot do samospoznanja preko smeha. Schopenhauer, eden mojih velikih učiteljev, je nekje krasno zapisal nekako takole: Ljudje smo smešne kreature, ker sebe in sedanjost jemljemo prekleto resno. Edini način, da se tega otresemo, je smeh. Takrat postanemo smešne kreature, ki se smejejo. To pa je veliko več!

Povejte, prosim, kdo je pisar? V vašem romanu neki lik pravi, da je to človek, ki piše, kar mu naročijo, vi pa ste po odhodu iz Bosne v Gradcu tudi postali pisar.

Jaz nikakor nisem bil te vrste pisar! Mestni pisar je inštitucija, ki izvira iz srednjega veka, iz časa, ko ni bilo veliko pismenih ljudi in so imela bogata mesta svoje pisarje, ki so zapisovali sklepe mestih svetov, cehovskih skupščin itn., popisali so vse, kar je bilo pomembno za delovanje mesta. V času ekonomskega razcveta v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so nekatera premožna mesta predvsem v nemškem govornem območju to funkcijo ponovno oživila kot častno funkcijo, ponovno so uvedli poklic mestnega pisarja. Pisar postaneš za določeno obdobje, običajno za leto dni, vabijo pa običajno pisatelje. Mene je predlagal prijatelj Walter Grond in to sem počel pet let. V tem času sem uresničil tudi veliki književni projekt leta 2003, za potrebe Gradca, kulturne prestolnice Evrope, ki se je imenoval Poetika meje.

V modernem pomenu je torej pisar mestni gost, ki razmišlja o mestu, o njem piše, je hkrati notranji in zunanji pogled mesta na samega sebe. V Gradcu so bili na primer zelo presenečeni nad mojo ugotovitvijo, da mesto izredno ljubi zelene površine, parke, da pa ima resne težave s trgi. Očitno ne vedo, kakšen odnos do trga je treba imeti, ves čas jih zatrpavajo, jih zakrivajo, zakrinkavajo, kot bi na trgih občutili nekakšno nelagodje. Iz tega bi lahko napisali pravo malo poetiko mesta, saj mesto lahko berete tudi skozi to, kako se obnaša do trgov, do spomenikov, katero vrsto kipov postavlja...

Trgi so izjemno pomemben javni prostor, tako kot nabrežja reke, parki, v katerih se artikulira socialno bitje mesta. Še ena posebnost Gradca: tako kot ne vedo, kaj bi s trgi, ne vedo, kaj bi z reko.

Prav leta 2003 so nanjo posadili školjko, ki je kombinacija kavarne in forumskega trgca, mar ne?

So, a je povsem izolirana. Mura je lepa, divja, nora reka, a ob njej ne morete sedeti in popiti kave. Mladi ljudje se najlažje spoznavajo na nabrežju rek, mesto mora z reko živeti.

Na misel mi prihaja, da je tudi Plečnik Ljubljanico ukrotil med zidove na podoben način, kot so Avstrijci Muro, deloma gotovo zaradi nevarnosti poplav. Šele v zadnjih desetih letih se je ob Ljubljanico spet naselilo intenzivno javno življenje.

In točno to bi moral narediti Gradec, postaviti ob vodo klopi, igrala, ne samo lokale, kjer se lahko ljudje zadržujejo le, če imajo denar, imeti morajo možnost zgolj posedeti, se pogovarjati, gledati lepe ženske, ki hodijo mimo, jih nagovarjati…

Vi ste eden izmed številnih bosanskih piscev, ki delujejo v diaspori, kakšen je vaš pogled na tisto notranjo bosansko produkcijo in to zunanjo?

Moj položaj ni čisto zunanji, sem nenehno na poti med Bosno in Avstrijo, ves čas sem zunaj-znotraj. Vsekakor pa imate prav, da bo treba, ko bo govor o bosanski književnosti, vzpostaviti dva korpusa. Eden nastaja v Bosni, drugi nastaja zunaj. In oba imata sijajne pisce. Nekateri, ki so se izselili, pišejo še naprej v bošnjaškem jeziku, na primer Miljenko Jergović, drugi ne, na primer Aleksandar Hemon, ta piše v angleščini, a njegov svet je svet iz Bosne, Saša Stanišić je izvrsten pisec, ki piše v nemščini, a je ta njegova nemščina nemščina Bosanca.

Pa vi? Vi ne pišete v nemščini, kajne?

Ne, jaz ne bi mogel pisati literature v nobenem drugem jeziku.

Morda je to stvar generacije, Hemon in Stanišić sta emigrirala zelo mlada.

To gotovo drži, je pa tudi res, da imate pisatelje, ki živijo v jeziku, in ti ga ne morejo zamenjati, in one, ki živijo v svetu, v družbi, ti pa ga lahko. Ena mojih bolečin je Čehov, premalo bi bilo reči, da ga imam rad, to je že bolečina! (smeh) Čehova berem v ruščini in bosanščini in tam vidim, da je zamenjava jezika zamenjava sveta. In tega se je tudi sam zavedal, saj je živel v jeziku. Nekaterim piscem je jezik zares hiša biti. Nabokov je denimo živel med ljudmi, v družbi, zato mu sprememba jezika ni povzročala večjih težav.

Dober primer tega, o čemer govorim, je tudi Ivo Andrić, ki je izvrstno govoril več jezikov, a pisal je lahko le v svoji inačici zbrkljanega bosanskega jezika. In tega ni mogoče prevesti. Zato vedno trdim, da so denimo nemške izdaje mojih romanov delo moje prevajalke. Moji romani v nemščini živijo od duhovne energije moje prevajalke. Prevajalec je človek, ki se dostojanstveno, aristokratsko umakne v ozadje in dopusti, da njegova duhovnost neopazno teče skozi tekst. Zato je dober prevajalec resnično ustvarjalen.

Z dobesednim prevodom Andrićevega naslova Na Drini ćuprija nikakor ne morete uloviti tega tona legende, predaje, starega. Treba je torej iskati neko ustreznico. In kako boste v drugem jeziku našli ustreznico za Andrićevo prehajanje iz ekavice v ijekavico, na katerem je roman zgrajen? V mojem romanu Nočno vjeće (Nočni shod, op.p.), ki govori o dogodkih v Foči ob izbruhu zadnje vojne, nekdo razlaga teorijo o vrstah moške brade: "brade znanja, brade zvanja (poklica, op.p.) in brade sranja". Kako naj zdaj to komičnost rime prevajalka ujame v nemščini? To ni mogoče, zato je našla drugačno, zelo dobro rešitev: obstajajo brade glave, brade rok in brade zadnjice.

Naj vas za konec vprašam še o ognju, ki v vašem romanu igra tako lepo vlogo. Emir namreč ves čas opazuje ogenj, da bi se otresel strahu, skrbi, morečih misli. Na misel mi je prišlo, da smo poleg vode in čistega zraka izgubili tudi ogenj, le redki ga še imajo možnost opazovati, in še takrat večinoma leži pod čevapčiči.

Povsem smo izgubili kulturni spomin na elemente, nimamo več stika z vodo, reke so obzidane, voda v steklenicah, zrak je zastrupljen in siv. Jaz sem še rasel v kuhinji, kjer je v štedilniku gorel ogenj, kuhinja je bila srce družine, tam smo se morali srečati in skupaj prebiti nekaj ur na dan. To je seveda imelo svoje pomanjkljivosti, mlade strašno moti nenehna navzočnost staršev in njihovi večni nasveti, a prednost je v tem, da se vendar vzpostavljajo vezi. In k temu svoje nedvomno prispeva tudi tiha navzočnost ognja.

Zdaj ognjišča ni več in tudi v kuhinji se ne zadržujemo več, razkropljeni smo po sobah. Tudi vode ni več, je le še v kopalnicah in steklenicah. Le težko boste danes našli človeka, ki bi z užitkom bral Brochovo Vergilovo smrt, ki je v celoti zgrajena na elementih. Zdaj iz mene govori konservativec, ki objokuje lepo, dobro staro kulturo. Preteklost. Ker sem pač v letih, ko je najboljša vest ta, da ni nič novega. (smeh)

A resno mislim, da je za vsako kulturo resen problem, ko izgubi spomin in stik z elementi. Kultura je oblika sveta, kultura, ki se zvede le na ljudi in zunaj ljudi ni ničesar drugega, neha oblikovati svet. Postane prazna. Zato v vseh mojih romanih vlada kakšen element. Tega ne počnem namerno, zdaj ste me z omembo ognja spomnili na drug roman, kjer dominira voda. Elementi pa imajo dva obraza, ustvarjalnega in uničevalnega. Ni čudno, da je Heraklit, ki je veroval, da vse izhaja iz ognja, prvi človek, ki je v zahodni kulturi formuliral pojem svetovnega duha, svetovne logike, notranjega imanentnega zakona sveta.

Zdaj živimo v kulturi, ki nima zakona zunaj sebe, in od tod naš infantilni pojem svobode, ki jo razumemo kot pravico, da delamo, kar hočemo. "Mami, glej, jaz pa stricu lulam v juho!" - to je sodobno razumevanje svobode! A svoboda je nekaj drugega, je način, kako je drugi navzoč v mojem življenju.