A očitno ne več dolgo. Dve ulici stran naj bi v letu dni začeli zidati novega velikana, stolpnico z imenom 15 Penn Plaza. Visoka bo visoka 363 metrov ali le osemnajst metrov manj od Empire State Buildinga (če ne štejemo 62 metrov visokega antenskega stolpa). Po mnenju njegovega lastnika, Anthonyja Malkina, bi gradnja tako visoke stolpnice v takšni bližini pomenila skorajda prostorski zločin, saj bi posebej z zahoda za vedno spremenila ali celo zakrila pogled na stavbo, ki so jo arhitekti in javnost leta 2007 razglasili za najbolj priljubljen izdelek ameriške arhitekture sploh.

Omejiti dovoljeno višino gradnje

To je tako, je rekel Malkin, kot če bi ob Kip Svobode postavili naftno ploščad ali če bi dali v Parizu nebotičnik sezidati pred Eifflov stolp. "Gre za napad na mesto in njegovo ikonografijo," je Malkin stopnjeval besedni boj za newyorško nebo in tudi zahteval, naj mesto občutno omeji dovoljeno višino gradnje kar sedemnajst ulic okoli stolpnice, po kateri je plezal King Kong.

Njegove besede so dišale po idealih in romantiki, izpeljanih iz zgodovine zgradbe, ki na svojem koncu Manhattna že osemdeset let tako očitno izstopa od okolice. Empire State Building so začeli graditi, ko se je center mestnega življenja že preselil višje, nad 42. ulico. Stolpnica je denimo našla dom na mestu, kjer je bil nekoč hotel Waldorf Astoria, ki so ga zaradi slabega prometa preselili na bolj severno lokacijo. Stolpnico so začeli graditi leta 1930, kljub opozorilom, da je ideja o uspešnem trženju poslovnih prostorov v nezanimivi četrti podobno utopična, kot je bila ideja snovalcev zgradbe, da bo stolp na vrhu Empire State Buildinga služil kot privez za cepeline, ki bodo prileteli iz Evrope.

Stolpnico so končali v vsega enajstih mesecih in hitro se je usedla v srca Newyorčanov in Američanov, čeprav so se uresničile napovedi, da bo prinesla le finančne težave, ker so najemnine za poslovne prostore prenizke, da bi pokrile stroške. S težavami pri iskanju najemnikov se je stavba ubadala še donedavna.

No, če je Malkin res igral na struno romantike in zgodovine (v resnici mu verjetno še najmanj diši konkurenca za najemnike), Manhattan za to ni najbolj primerno mesto. V njegovi zgodovini so pod rušilnimi kroglami in v imenu večjega dobička padale zgodovinske zgradbe, kot so bile stara postaja Pennsylvanija, broadwajska gledališča, hotel Astor na Times Squaru ali znamenita zgradba podjetja šivalnih strojev Singer na Wall Streetu. Da bi zdaj ustavili gradnjo nove stolpnice ali celo vseh visokih zgradb v okolici zaradi pogleda, se res ni zdelo najbolj smiselno. Kot je v javni polemiki dejala predsednica mestnega sveta Christine Quinn, "smo v New Yorku, ne v Dolini smrti. Nismo na mestu, ki bo za vedno zamrznjeno v trenutku časa."

In tudi nikoli ni bilo. Spremembe panorame Manhattna so živahne, odkar so v drugi polovici 19. stoletja iznašli dvigalo in jeklene konstrukcije, ki so omogočali gradnjo v prej neslutene višine. Začelo se je na jugu, kjer je finančni center privabljal največja podjetja in je povpraševanje po poslovnih prostorih daleč presegalo ponudbo - edina rešitev pa je bila gradnja v višino, ki jo je včasih spodbujal tudi ego investitorjev, kar je konec dvajsetega let pripeljalo do velike tekme za status najvišje stavbe med poslopji Chrysler, Bank of Manhattan in Empire State Buildingom, ki jo je dobil slednji.

In Malkinovim idejam navkljub se panorama Manhattna še vedno nenehno spreminja. Od desetih najvišjih zgradb v mestu so bile štiri zgrajene v zadnjih devetih letih. Ko bodo dokončani vsi nebotičniki, ki so jih že začeli graditi, pa bo v vodilni deseterici ostalo le pet sedanjih zgradb. Ravno v teh dneh se je vanjo uvrstila še nedokončana stanovanjska zgradba Beekman, ki morda ni všeč vsem v njeni okolici in pomeni opazen dodatek ob pogledu z Brooklynskega mostu. Največje novosti se obetajo na jugu, na območju Svetovnega trgovinskega centra, kjer sta stolpnici Svetovnega trgovinskega centra dvakrat temeljito spremenili newyorško panoramo - ko so ju sezidali in ko sta se porušili. Tam bo zdaj zrasel 451 metrov visok nebotičnik z imenom WTC1 (bolj simboličnemu poimenovanju Stolp svobode so se odrekli, ker naj bi s tem predstavljal izziv za teroriste) in s to stavbo bo Empire State Building spet izgubil primat najvišjega v mestu.

Nekatere lokacije v mestu so celo tako zelo privlačne za gradnjo v višino, da se na njih ne trguje le z zemljišči, ampak - z zrakom. Ko je leta 1915 zavarovalniško podjetje na jugu Manhattna postavilo štiridesetnadstropno zgradbo tik ob pločniku in vsej okolici pokradlo sonce, se je mesto odločilo, da bo v prostorskih načrtih začelo omejevati velikost gradnje. Mesto tako za posamezna območja določa razmerje med kvadraturo zemljišča in največjo dovoljeno kvadraturo poslopja na njem. Če denimo to razmerje znaša deset, lahko lastnik zemljišče popolnoma pozida z desetnadstropno stavbo ali pa raje pozida le četrtino zemljišča s štiridesetnadstropno stavbo (kar se pogosto bolj splača). Mesto teh omejitev ne postavlja povsod in v enakem razmerju, vendar so vseeno pripeljale do zanimivega pojava - trgovanja s pravicami do gradnje v višino oziroma, kot jim pravijo, s pravicami do zraka.

Trgovanje z zrakom

"Trgovanje s pravicami do zraka se je začelo leta 1961, ko so uzakonili možnost, da se dve sosednji zemljišči združita in eno pridobi neizkoriščene pravice drugega do gradnje v višino. Recimo, da imava vsak svojo parcelo v četrti, ki je znana po visokih stanovanjskih zgradbah. Če imate vi tam le petnadstropno zgradbo, imate znatne neizkoriščene zračne pravice. In če bom jaz zdaj gradil stanovanjsko poslopje na parceli, ki je sosednja vaši, vam za te pravice odštejem denar, da bom lahko na vrh svoje stavbe postavil dodatna poslopja, ki so tudi največ vredna. Zaradi tega je tudi trgovanja s temi pravicami več pri višjih stavbah," pravi Samuel L. Lindenbaum, svetovalec in eden vodilnih newyorških strokovnjakov za vprašanje nepremičnin in uporabe zemljišč.

Pravice do zraka niso edina pot do dovoljenja za gradnjo v višino. Ponekod ta ni omejena ali pa se investitor z mestom dogovori, da v zameno za pravice zgradi šolo, park ali bolnišnico. Je pa trgovanje s pravicami do zraka vseeno zelo razširjeno, cene pa včasih astronomske in dosežejo tudi več deset odstotkov vrednosti celotne gradnje. Pred finančno krizo so se po podatkih Lindenbauma zračne pravice prodajale tudi po 700 dolarjev za kvadratni čevelj (7500 dolarjev za kvadratni meter), ker so investitorji računali, da bodo na koncu iztržili dvakrat več. Rekordne cene stanovanj, ki so ponavadi najdražja na vrhu zgradb, so namreč znašale tudi po 15.000 dolarjev za kvadratni meter.

Nakup zračnih pravic pa tudi pomeni, da si kupec zagotovi, da sosed ne bo sezidal visoke zgradbe, ki bi zakrila pogled. "Sicer pa za to obstaja še ena možnost - da kupiš pravico do svetlobe in zraka. To pomeni, da nisi pridobil pravic za dodatno gradnjo v višino, vendar tudi, da sosed ne bo zidal v višino," je za Dnevnik povedal Lindenbaum, ki je sicer tudi svetovalec podjetja, ki načrtuje Penn Plazo, a o tem projektu ni želel govoriti.

Je pa bilo njegovo svetovanje očitno uspešno. Prošnje lastnika Empire State Buildinga namreč niso uslišane in mesto je gradnji Penn Plaze nedavno prižgalo zeleno luč. Veliko se je sicer govorilo, da gre tudi za majhno maščevanje, ker naj bi se Malkin zameril nekaterim članom mestnega sveta. Empire State Building je namreč znan po tem, da njegov vrh vsak dan sveti v barvah, ki imajo določeno simboliko. Pred časom so na Malkina naslovili prošnjo, naj na stoti rojstni dan Matere Tereze 26. avgusta stavba sveti v beli in modri, barvah misijonark ljubezni. Malkin je zahtevo zavrnil brez pojasnila, kar ni bilo po okusu nekaterih svetnikov, ki so idejo podprli.

No, da bi Empire State dobil konkurenco zgolj zaradi neuslišanih barv na stolpnici, pa je malo verjetno. Ob vseh hišah, ki so v zgodovini Manhattna padale, da so lahko na njihovem mestu zrasle še višje, je žrtvovanje enega pogleda za še eno visoko stolpnico precej razumljiva odločitev.