Liga prvakov je v zadnjih dveh letih izgubila nekaj svojega čara, a to je cena, ki jo je predsednik Mednarodne nogometne zveze (UEFA) Michel Platini, v želji po večji demokratičnosti tekmovanja, plačal brez dodatnega pomisleka. S spremembo kvalifikacij je namreč poskrbel, da v glavni del tekmovanja le stežka pridejo štirje klubi iz iste države, vedno več pa je prvakov prvenstev, ki so širši javnosti slabo poznani. Tako se bodo na največjem odru v novi sezoni lahko predstavili tudi nogometni palčki, kot so Žilina, Bursaspor, Cluj, Köbenhavn in Hapoel. Vrnitev h koreninam in večja enakopravnost med državnimi prvenstvi pa nikakor nista prizadeli elite najbogatejših evropskih klubov. Brezpredmetno je razpravljati, kdo je favorit, saj je prvaka še enkrat več mogoče iskati le med najboljšimi angleškimi, španskimi in italijanskimi predstavniki. Žreb skupin je za razliko od lanske sezone vse velikane razporedil precej enakomerno - izstopa le skupina G z Milanom in Realom -, zato bo imelo prvo mesto v posamezni skupini tokrat še toliko večji pomen. Pričakovati je namreč, da bodo nosilci skupin po šestih tekmah ostali na vrhu v svoji skupini in če se bo kateremu zalomilo ter bo končal na drugem mestu, ga pri žrebu parov osmine finala ne čaka nič dobrega.

Igranje v ligi prvakov je tudi zelo donosen posel. V lanski sezoni si je 32 klubov razdelilo kar 746 milijonov evrov, od česar je največ (48,759.000 evrov) pristalo v žepu prvaka Interja iz Milana, pri čemer je samo s finalno zmago dobil devet milijonov evrov. Nekaj manj (44,862.000 evrov) je zaslužil finalist Bayern München, prav vsak udeleženec pa je minimalno pospravil 7,1 milijona evrov. Od te vsote je osnovni bonus znašal 3,8 milijona evrov, dodatnih 3,3 milijona evrov pa je klub zaslužil s šestimi tekmami, ki je vsaka prinesla minimalno 550.000 evrov. Znesek se je še povečal ob vsaki zmagi, ki je bila vredna 800.000 evrov, in remiju, ki je bil ocenjen na 400.000 evrov.