Glasbeniki nasprotujejo spremembam medijskega zakona, ki določa, da bodo morale radijske postaje s slovensko glasbo zapolniti 15-odstotne kvote v dnevnem času. Kako na to gledate založniki?

Producenti smo kot lobi prešibki, da bi lahko učinkovito vplivali na kulturno ministrstvo pri pripravi zakonodaje. Seveda pa podpiramo glasbenike, ki jih kot založba tudi zastopamo, da je kvote treba določiti. Mislim, da so kvote več kot potrebne v tako majhni državi, kot je Slovenija. Naše mnenje pa se malce razlikuje od mnenja glasbenikov. Na kvote ne gledamo tako, da bi se morala slovenska glasba na vsak način predvajati, da bi se s tem povečali tudi prihodki za imetnike pravic. Predvajanje slovenske glasbe mora imeti smisel in učinek pri njeni popularizaciji. Samo predvajanje in popularizacija ni eno in isto.

Menite, da je ukrep, da se mora slovenska glasba vrteti v dnevnem času, ustrezna rešitev za popularizacijo domačih izdelkov?

Zagotovo je bolje imeti petnajst odstotkov podnevi kot dvajset odstotkov ponoči. Pomembno pa se mi zdi razlikovati med tistimi mediji, ki morajo dosegati višje kvote, in tistimi, ki so neodvisni od države, zaradi česar bi jim morali pustiti več svobode. Kvoto bi morali povečati za Radiotelevizijo Slovenija. Ker se financira iz proračuna oziroma davkoplačevalskega denarja, bi morala biti kvota višja od obstoječih 40 odstotkov. Teoretično bi morali imeti stoodstotno kvoto, saj gre za slovensko nacionalno radiotelevizijo. Ker pa se mora tudi RTVS boriti za poslušalce na trgu, jim moramo polovico takšne kvote oprostiti.

S kvotami omejujemo predvsem komercialne radijske postaje. Njihovi lastniki plačujejo stroške, obenem pa morajo prodati svoj programski prostor. Če takšen lastnik meni, da tega s slovensko glasbo ne more narediti, potem mu moramo dati možnost. Kvoto, ki trenutno znaša dvajset odstotkov, bi bilo smiselno razdeliti na dnevni in nočni čas. Glasbeniki bi dobili večjo pozornost dnevnih poslušalcev, količina prispevkov za slovenske avtorje bi bila enaka, radijske postaje pa bi razbremenili.

Zanimivo je, da se radijske postaje pritožujejo nad kvotami, češ da jih omejujejo v poslu. Ko pa pogledamo njihove grafe poslovanja, vidimo, da se jim je promet, odkar obstajajo kvote, povečal. Za podjetje, ki mu promet raste, težko rečemo, da kvote slabo vplivajo na njegovo poslovanje. Trdim, da so jih kvote najverjetneje prisilile v to, da so se začeli več ukvarjati z repertoarjem, ki ga ponujajo.

Kaj imate založniki od predvajanja skladb na radijskih postajah?

Kot lastniki posnetkov iz naslova javnega predvajanja prejemamo nadomestila prek Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije. Založba Menart je sicer licenčni partner Sonyja, je največja slovenska založba, veliko pokrivamo hrvaško glasbeno sceno, tako da nam v tej masi nihanja kvot ne pomenijo veliko. Predvajanje se preliva iz enega v drug naslov. Kljub vsemu pa nas kot producenta zanima, da se popularizira glasba lastne produkcije, saj gre za slovenski izvor.

Večkrat razmišljam, zakaj država ne nameni glasbi toliko sredstev kot domači filmski industriji. Zakaj ima film drugačno mesto v primerjavi z drugimi zvrstmi kulture?! Popularna glasba ni prepoznana kot vrednota, s katero bi bilo vredno upravljati.

Kaj pomenijo kvote za slovenske izvajalce pod vašim okriljem?

Popularnim slovenskim glasbenikom, ki sodelujejo z našo založbo, te kvote prav tako ne pomenijo nič. Kvote so pomembnejše za neaktivne izvajalce. To so tisti, ki so v preteklosti ustvarili svoj opus in ta opus zdaj miruje. Problem je v tem, da so takšni glasbeniki svoje izdelke ustvarili še pri založbah iz bivše Jugoslavije. Te založbe se v Sloveniji ne trudijo več popularizirati njihove glasbe, zato so odvisni od večjih kvot. To pa je na koncu slabo za ves slovenski repertoar, ker je tekoča produkcija premajhna, da bi narod imel slovensko glasbo za vir zabave. Nova generacija mora zato spoznati glasbo Privška, Sepeta, Robežnika… Če bo spoznala njih, obstaja velika verjetnost, da bo sprejela tudi nove glasbenike. Če Slovenci nimamo železnega repertoarja, je to slaba popotnica za nove skupine. Glasba ne sestoji samo iz trenutnega hita. Vsaka stvar mora imeti osnovo, ki zagotavlja prepoznavnost slovenske glasbe.

Alenka Godec je posnela album s priredbami slovenskih zimzelenih popevk in zadela v polno...

To je potrditev, da lahko slovenska glasba preseže tujo.

Slišati je, da v Sloveniji primanjkuje kvalitetne glasbe, da bi lahko z njo zapolnili višje kvote...

Na seznamih skladb radijskih postaj, ki delajo tudi ankete o poslušanosti, se na primer pojavi skladba, ki so jo lansirali tuji mediji z močnim industrijskim zagonom. Skladba je spopularizirana, kvaliteta pa je katastrofalno slaba. Tak primer je skladba Alejandro pevke Lady Gaga. Težko najdem v Sloveniji takšen zmazek od skladbe.

Kdo je pri vaši založbi največ vreden glasbenik?

Jan Plestenjak. Glede na njegov dolgoletni staž, pozicijo na trgu in vse, kar je doslej dosegel, je že ikona slovenske glasbe. Tu so še skupini Tabu in Društvo mrtvih pesnikov, Alya...

Omenjeni glasbeniki zasedajo najvišja mesta na domačih glasbenih lestvicah...

Da, ravno zato te kvote ne bodo vplivale na trendovske izvajalce. Vplivale pa bodo na širino glasbe. Če znižamo kvote, še posebej na nacionalnem radiu, bo ravno ta medij v želji, biti všečen trenutni populaciji, odrezal repertoar zimzelenih skladb. Tako lahko postane podoben komercialnim radiem. Plačujemo pa ga za to, da daje širino in da je v bistvu drugačen. Zlata doba slovenske glasbe ne sme ugasniti.

Če že govorite o širini… Vaše partnersko podjetje na Hrvaškem promovira tudi pankerski bend Hladno pivo, raperje Bolesna braća in Eda Maajko. V Sloveniji pa se na primer niste mogli dogovoriti za sodelovanje s kultnimi Nieti.

Bend Hladno pivo je eden največjih komercialnih projektov Menarta. Prodaja je fenomenalna, sponzorska sredstva so velika, tega, kar so naredili s koncertom na zagrebškem Jarunu, pa pri nas še nismo videli. Če bi šli z Nieti do našega monopolista pijač, mislim, da niti do sestanka ne bi prišli.

Zakaj je hrvaški trg tako poseben?

Bistvena razlika je, da hrvaški trg združuje dvajset milijonov potrošnikov, slovenski pa samo dva milijona. Njihova glasba se predvaja v Srbiji, BiH, Sloveniji, Makedoniji… Delati produkcijo za dvajset milijonov ljudi je nekaj povsem drugega kot pri nas. Tudi hrvaška zavest je nekaj povsem drugega kot naša. Hrvati nosijo drese svoje reprezentance, tudi ko ni svetovnega prvenstva, pri nas pa ga še med prvenstvom malokdo obleče.