Vlada je kot ponavadi ubrala strategijo vnaprejšnjega zaostrovanja in kasnejšega popuščanja, kar je razdražilo reformne nasprotnike in sprožilo val dodatnega upokojevanja. Sindikati in DeSUS na drugi strani ponujajo ohlapne sistemske rešitve, stavijo na davčno reformo in taktiko sprememb gradijo brez dejanskih reformnih premikov. Politični rebus lahko vlada prekine s preglasovanjem v parlamentu, njeni nasprotniki pa z grožnjami s stavko, referendumom in spodbujanjem splošnega družbenega kaosa. Vlada ima več ekonomskih argumentov, toda politično deluje sila nerodno in zaletavo, sindikati in DeSUS so politično bolje organizirani, toda njihovi predlogi nimajo ustreznih ekonomskih temeljev. Vlada verjame v institucionalizirano moč preglasovanja, njeni nasprotniki stavijo na pritisk ulične demokracije in naraščanje družbene entropije. Ker ima vlada poleg pokojninske reforme podobne težave tudi v zdravstvu, pa v šolstvu in javni upravi, postajajo razmere ekonomsko vse bolj problematične in politično neobvladljive.

Neovrgljiva dejstva

Pa vendar so reči relativno jasne. Demografski podatki in projekcije veljajo za najbolj zanesljive političnoekonomske napovedi do daljnega leta 2050. Zato je finančna vzdržnost sedanjega sistema predvidljiva in relativno jasno dokazuje, da po letu 2020 potrebujemo relativno resne spremembe pokojninskega sistema. Dejstvo je, da se trend staranja prebivalstva nadaljuje in da bo število starejših nad 65 let doseglo tretjino vsega prebivalstva do leta 2050. Prav tako vemo, da se bo obremenjenost delovno sposobnih prebivalcev z vzdrževanjem starejših glede na sedanje stanje skoraj potrojila in da se bo pričakovana življenjska doba povišala za nadaljnjih šest do sedem let. Če je bilo razmerje med številom zavarovancev in upokojenci leta 1984 skoraj 3 proti 1, pa je leta 2010 to razmerje le še 1,7 proti 1. Število upokojencev narašča hitreje kot število zavarovancev, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno. Zmanjšanje števila delovno aktivnih prebivalcev v primerjavi z upokojeno populacijo pa v temelju ogroža vire vzajemnega medgeneracijskega financiranja pokojninskega sistema. In tu ni nobene megle in ne pomaga nikakršna čarovnija.

Finančno breme javnega pokojninskega sistema je torej jasno s strani enačbe stroškov, na drugi strani je vse odvisno od velikosti in stopnje rasti BDP na prihodkovni strani. Staranje prebivalstva to enačbo obremenjuje, gospodarska rast razbremenjuje. Vmesni člen tvori pokojninski sistem, kjer tudi obstajajo samo štiri prave spremenljivke - povečanje prispevnih stopenj, podaljšanje pokojninske dobe, izračun pokojninske osnove ter indeksacija samih pokojnin. Svetovna banka je pred domala dvajsetimi leti ponujala tristebrni sistem financiranja, ki je poleg dokladnega javnega sistema ponujal tudi naložbeni sistem in zasebne varčevalne sheme. Izkazalo se je, da z njim ne moremo nadomestiti prvega stebra in njegove solidarnosti, ker sta druga dva stebra dolgoročno preveč tvegana in ne rešujeta temeljne socialne vloge javnega pokojninskega sistema.

Nauki Drnovškove koalicije

Pahorjeva vlada bi se morda lahko kaj naučila iz reforme leta 1999, ki jo je uspešno izpeljal tedanji minister Tone Rop. Tudi takrat so bili reformni argumenti podobni sedanjim. V ospredju je bilo zvišanje pokojninske starosti in pokojninske dobe, spremenili so se način odmere, prispevna stopnja in sistem usklajevanja, dobili smo nekaj dodatnih sprememb pri invalidskem zavarovanju in državnih pokojninah. Toda tedanja Drnovškova koalicija je bolje razumela postopek sprememb kot sedanja Pahorjeva vlada. Reforma ni imela nobenih nepotrebnih časovnih zank in pogajalskih pritiskov. Vpeta je bila v vrsto strokovnih in političnih posvetov, reforma je dobila politično legitimnost in pogajalci, zlasti vlada in sindikati, so s tem izgubili osrednji veter medsebojnih nasprotovanj. Reforma je nedvomno uspela. Razmerje med zaposlenimi in upokojenci se je stabiliziralo, razmerje neto pokojnin in plač se je s 75 odstotkov zmanjšalo na 65, pokojninska doba se je povečala, strošek pokojnin pa je vse do leta 2008 v razmerju do BDP padal. Reforma je omogočila finančno vzdržnost in ustrezno pravičnost sistema. Toda sistem je v razmerju med plačami in pokojninami, pa tudi pri absolutnih vrednosti najnižjih pokojnin, prišel do skrajnih vzdržnih meja.

Reforma 2010 naj bi ponudila popravke prav pri finančni vzdržnosti, pravičnejši odmeri in primernosti pokojnin, pri čemer bi ohranili solidarnost in hkrati povečali preglednost sistema. Očitno je temelj sedanjega spora pri zviševanju upokojenske starosti in kaznovanju odloga upokojitve, hkrati pa mnogi nasprotujejo tudi načinu odmere in sistemu usklajevanja pokojnin. Sindikati in DeSUS nimajo prav, ko nasprotujejo povišanju starostne dobe in sistemu indeksacije, sporen pa je tudi predlog novih virov financiranja in povečanja prispevne stopnje. Vlada greši, ker ni dovolj jasno definirala prehodnih obdobij, lahko bi opustila maluse ali se v celoti odrekla spodbujanju odloga na račun postopnega in preglednega poviševanja starostne dobe.

V razpravah o sedanji reformi je ostalo veliko skritega. Vlada premalo poudarja izločitev drugih socialnih transferjev in čiščenje pokojninskega sistema. Večina je spregledala pomembne spremembe pri obveznem dodatnem zavarovanju, pa tudi davčne spodbude in ločitev kolektivnega in individualnega zavarovanja. Predvsem pa so razlagalci reforme ljudem slabo pojasnili, da gre pri tem za popravek obstoječe ureditve, ki postopoma prerašča v nov pokojninski sistem. Ta bo uveljavljal jasnejšo odvisnost med vplačili in izplačili, med solidarnostjo in dejanskimi zavarovalnimi premijami. Pri tem je vseeno, ali bo obveljal točkovni sistem ali sistem navideznih pokojninskih računov. Pomembneje je, da bodo zavarovanci razumeli, kako sistem deluje, kaj in koliko so vplačali in koliko dobili, da bo evidenca vplačil jasnejša in solidarnost preglednejša.

Fiskalno vzdržen pokojninski sistem ni nujno tudi socialno mogoč in še manj politično zaželen in legitimen. Politiki, pokojninske institucije in stroka morajo ljudem pojasniti, da je višina pokojnin v edino delujočem in varnem dokladnem sistemu odvisna predvsem od sposobnosti in pripravljenosti vsakokratne aktivne generacije zaposlenih, da plačuje za upokojence. Potrebujemo sistem, ki bo uravnotežil predvsem finančno vzdržnost pokojninskega sistema s finančno vzdržnostjo upokojenske generacije. Potrebujemo spremembe, ki bodo prepričale starejše delavce, da je daljše delo koristno ne samo zaradi socialne varnosti, temveč tudi njihovih kognitivnih sposobnosti in celo kakovosti življenja. Pred leti so me fascinirale izkušnje Nove Zelandije in Skandinavije, kjer so desetletje pred nami glede ekonomske in socialne vključenosti starajoče se populacije.

Veliko demagogije in manipulacij

Morda bodo tudi delodajalci spoznali, da lahko starejši delavci predstavljajo pomemben del socialnega kapitala na podjetniški ravni in da potrebujemo spremembe na trgu dela, da bi bolje razumeli socialni ustroj starajoče se družbe. Starostna diskriminacija ima več obrazov, paradoksalno je lahko eden izmed njih tudi zgodnje upokojevanje. Spremembe v strukturi ponudbe in povpraševanja starejših delavcev so torej nekaj, kar zahteva posebne spodbude države in prilagajanje podjetij. Namesto družinam prijaznega podjetja bodo jutri podjetja pridobivala standarde kakovosti z vidika zaposlovanja in prilagajanja starejšim. Ko bomo razumeli, da je pokojninska reforma del širših družbenih sprememb starajoče se družbe, bodo tudi sindikati lahko na čelu teh sprememb in ne na okopih obrambe tradicionalnega industrializma devetnajstega stoletja. Teza, da podaljšanje delovne dobe onemogoča zaposlovanje mladih, ne drži. Gre za povsem različne vidike ponudbe in povpraševanja po delu, za različno kakovost človeškega kapitala. Problem zato ni prerazdelitev zaposlovanja med mladimi in starimi, temveč več delovnih mest za ene in druge, za njihovo skupno delo.

V sedanji razpravi je veliko demagogije in manipulacij. Sindikati vztrajajo pri tezi, da bodo zaposleni delavci delali dlje in za nižje pokojnine. Zahtevajo, da se ohrani stari sistem in da država poišče dodatne vire financiranja. Toda pokojnina je pravica iz dela in ni drugih poti kot obremenitev delovnih razmerij. Torej je edini izhod povečanje prispevne stopnje, ki v končni fazi pomeni povečanje bruto plač in stroškov podjetij, kar najverjetneje v sedanjih razmerah povzroči povečanje brezposelnosti ali pa inflacijo. V obeh primerih se v naslednjem krogu znajdemo v labirintu novih nerešljivih problemov, manjših virov in nižjih realnih pokojnin.

Povišanje starostne dobe upokojevanja je edini enostaven, relativno nevtralen in sprejemljiv predlog reforme. Vladni predlogi so s tega vidika vzdržni, sindikati pa so pri tem povsem izgubili kompas. Toda reforma bi vendarle morala jasneje in bolj preprosto pokazati na postopno generacijsko podaljševanje delovne dobe, spodbude za njeno prostovoljno podaljšanje in priznati sistem olajšav za zgodnejše upokojevanje tistih, ki delajo v posebnih razmerah in potrebujejo zgodnejše upokojevanje. Gre torej za sistem postopnih korakov, z morebitnimi bonusi in brez nepotrebnih malusov. Morda je to most, ki bi lahko premagal sedanja nasprotja socialnih partnerjev in ne bi ogrozil medgeneracijske, socialne in politične kohezivnosti slovenske družbe.