Ob predlaganem 15-odstotnem deležu se samo po sebi poraja vprašanje, ali ni ta zahtevek morda prenizek, kajti dejstvo je, da bo brez posebnih zakonodajnih potez slovenska glasba bolj ali manj izginila iz programov, ne glede na to, ali gre za vrhunsko kakovostno ali popularno glasbo. "Slovenska glasbena industrija in produkcija sta v bistvu uborni v primerjavi s svetovno, zato se v procesu vsesplošne globalizacije logično odmikata na stranski tir, posledično in postopoma pa se s tem zavira tudi domača produkcija, zato neka varovalka mora obstajati," meni dr. Gregor Pompe, docent na Filozofski fakulteti in član Odbora za zaščito resne glasbe. Vendar je tudi dosedanjih 40 odstotkov v bistvu dvoreznih: pod slovensko produkcijo je recimo sodila tudi izvedba Beethovnove simfonije kakšnega slovenskega orkestra, vseeno pa arhiv Radia Slovenija ni imel dovolj posnete slovenske glasbe, da bi program Ars zapolnil tako visoko kvoto. In tako smo včasih slišali tudi tretjerazredne interpretacije namesto prvorazrednih, pa stare posnetke namesto novih, skratka tisto, kar je bilo pač "na zalogi".
Vsaj kar se umetniške glasbe tiče, mora biti zakon jasnejši v delu, kaj sploh je slovenska skladba in kaj slovenska produkcija. Običajno v slovensko glasbeno ustvarjalnost uvrščamo avtorska glasbena dela, ki so nastala v širšem slovenskem prostoru ali pa so jih ustvarili skladatelji, ki so se v njem rodili ali delovali. "Glasba je zaradi narave svojega jezika univerzalna umetniška govorica, ki ponuja razumevanje vsem, ki to želijo. Ne moremo reči slovenski koncert, lahko rečemo le koncert slovenske glasbe," dodaja odgovorna urednica programa Ars Mirjam Bevc Peressutti. Osnutek zakona je namreč do tretjega radijskega programa nacionalne RTV nekoliko bolj prizanesljiv, odvezuje jih namreč obveznih kvot, zato bodo tudi po spremembi zakona v bistvu ohranili enako visok delež slovenske glasbe. "Sprememba bo omogočila kakovostnejši izbor del iz svetovne glasbene zakladnice, pri čemer uredniške izbire ne bo omejevala statistika. Do zdaj smo namreč dosledno upoštevali zakon in v program uvrščali predvsem dela, ki so jih izvajali slovenski izvajalci, pri tem pa smo bili občasno prisiljeni zanemariti kriterij kakovosti - z vidika primerljivosti tujih, svetovno znanih izvedb."
Kakšna bi bila torej realna kvota produkcij za radijski program? Mirjam Bevc Peressutti meni, da je to težko opredeljivo, kajti tak zakonski poseg je v bistvu poseg v ustvarjalno svobodo glasbenih oblikovalcev programa in omejevanje ustvarjalne programske svobode. "Večina kakovostnih glasbenih del v našem kulturnem prostoru je nastala po letu 1920, zato je zakonsko predpisana kvota slovenske glasbe na programu s klasično glasbo že v svojem bistvu v neskladju s programsko umetniško izbiro na področju glasbe vseh slogovnih usmeritev pred modernizmom. Na tak način porušeno sozvočje se programsko odraža predvsem pri glasbi iz baročnega, klasičnega in romantičnega obdobja, torej časa, iz katerega izvira večji del glasbe, ki jo lahko slišite na programu Ars," še pravi Mirjam Bevc Peressutti. Ne zakonsko določena razmerja, ampak povečanje kakovosti produkcije, arhivna snemanja in več sredstev (ne samo programskih) za naročila novih slovenskih glasbenih del so po njenem mnenju dejavniki, ki lahko vplivajo na razvoj slovenske glasbe.
Kako neživljenjski je sedanji zakon, govori recimo anekdota, da si lahko na programu Ars pri doseganju kvote pomagajo tudi s posnetkom Wagnerjeve Valkire v interpretaciji Herberta von Karajana, ki traja štiri ure. Na tem posnetku poje eno izmed valkir tudi slovenska pevka Cvetka Ahlin: njen delež znaša sicer vsega skupaj pet minut, ampak zakon bi to predvajanje priznal za štiri ure "slovenske glasbe". Ali še drugače: ali Vinko Globokar sodi pod rubriko slovenska glasba? Francoska založba Harmonia mundi je njegove Emigrante namreč izdala v seriji Sodobna francoska glasba. Stvar je dejansko bolj kompleksna, kot se zdi, in vsekakor potrebuje jasen sistemski pristop. Nenazadnje, če dobiš državni denar, kar ga (vsaj) nacionalna radiotelevizija dobi, moraš pač izvajati določen delež slovenske produkcije. Zato lahko teh 15 odstotkov razumemo tako kot varovalko kot tudi obvezo, pa morda iz naslova avtorskih pravic še kakšen evro manj najbolj predvajanim in kakšen več tistim, ki si ga prav tako zaslužijo.
