Plaz razprav, ki ne ponehajo vse od padca komunističnega režima, se je znova usul ta mesec, potem ko je v drugi polovici julija umrl 79-letni Milan Paumer, eden od treh ubežnikov iz petčlanske skupine bratov Mašin (Citard, 80; Josef, 78), ki se jim je uspelo prebiti na Zahod, potem ko je dvema članoma tajne druščine spodletelo, saj so ju na begu komunistične oblasti zajele in usmrtile.

Umori razoroženih

Leta 1952 so oropali blagajnika Josefa Rosickyja, ki je v torbi nosil denar za plače zaposlenih, ga zvezali in usmrtili. Zagotovo brata Mašin in tovariši niso ropali in ubijali samo zato, ker so bili na begu, ko je psihično stanje ubežnika precej razrvano. Dve leti preden so zapustili Češkoslovaško, so v nizu akcij, v katerih je umrlo šest ljudi, nekaj pa je bilo ranjenih, začeli zbirati denar, ki bi jim omogočil zaživeti v zahodnem svetu, in orožje, potrebno za preboj.

Po daljših fizičnih pripravah, ki so spominjale na atletske treninge, so 13. septembra 1951 napadli policijsko postajo pri mestu Humec, da bi prišli do orožja. Pri tem so zvezali dežurnega miličnika Oldricha Kašika, ga razorožili in likvidirali. Dva tedna pozneje so na policijski postaji pri mestu Čelakovice razorožili miličnika Jaroslava Hoznatka, ga zvezali in zabodli, da na sodišču ne bi pričal proti njim.

S svojim ravnanjem so tako prvič prišli navzkriž z listino o ravnanju v oboroženih spopadih, sprejeto daljnega leta 1929, ki izrecno prepoveduje, v kakršnikoli obliki boja, usmrtitev razoroženih in onesposobljenih ujetnikov, še posebej na tako grozovit način.

Najbolj pa jih bremeni zločin 2. avgusta 1952, ko so oblečeni v uniforme ljudske milice zaustavili avto, v katerem je blagajnik nekega podjetja iz banke vozil denar za plače zaposlenih. Vsoto 900.000 kron so si z orožjem v rokah prisvojili, nesrečnega in razoroženega blagajnika pa ustrelili. Paumer je sicer pozneje trdil, da se je Rosicky upiral in se med ruvanjem z Jozefom Mašinom ponesreči sam ustrelil v trebuh.

Z denarnim plenom so člani skupine ravnali nadvse razsipno. Kupovali so stvari, ki niso imele nič skupnega s pripravami na beg. V najboljših trgovinah so se oblekli in obuli po zadnji modi, eden od njih je del svojega denarja celo vložil v družinsko hišo, v katero je dal napeljati vodovod in kupil tedaj zelo moderen, a težko dosegljiv zložljivi kavč. Vsi so si seveda kupili motorje, kar so bile tedaj sanje vsakega mladeniča. Potrebovali naj bi jih za beg, če bi jih odkrila policija.

Češkoslovaško so zapustili oktobra 1953. Brez težav so prečkali mejo z Vzhodno Nemčijo, ki je zaradi blokovske delitve tedaj niti ni bilo. A so nemški komunistični agenti hitro odkrili, kje so ubežniki. V duhu politike socialistične solidarnosti so se oblasti Nemške demokratične republike zavezale, da bodo sprožile obsežno akcijo njihovega zajetja. Sodelovalo je več kot 20.000 pripadnikov Volkspolizei in specialnih vojaških enot.

"Brez obračuna s komunizmom"

Težko je zanikati junaški boj bratov Mašin in njunih tovarišev na ozemlju NDR. Spopadli so se z veliko močnejšim nasprotnikom in umrli so trije do zob oboroženi Nemci. Kljub vsemu se je bratoma Mašin, sinovoma predvojnega češkega generala, ki so ga usmrtili nacisti zaradi odpora proti okupaciji, in Paumerju uspelo prebiti iz obroča v Zahodno Nemčijo ter nadaljevati pot v ZDA, kjer so takoj vstopili v ameriško vojsko.

Druga dva prijatelja nista imela sreče. V pregonu so ju ranili, zajeli in vrnili na Češkoslovaško, kjer ju je čakala za tiste čase in takratni sistem običajna kazen.

Brata Mašin sta bila po prihodu v ZDA pet let pri marincih, nakar sta se gmotno osamosvojila in postala ugledna ter relativno bogata poslovneža. Že vrsto let iz ZDA sporočata, da se v postkomunistično Češko nočeta vrniti niti za hip. Kot pravita zato, ker novemu režimu niti po žametni revoluciji ni uspelo obračunati s komunizmom; navsezadnje je Vaclav Havel dopustil nadaljnji obstoj Komunistične stranke, v državi pa še vedno sodijo isti sodniki, ki so razsojali v času komunističnega enoumja.

Zaradi takih prepričanj se nista udeležila pogreba svojega "vojnega tovariša" Milana Paumerja, se ga je pa udeležila celotna češka vlada, ki je celo prekinila sejo, da bi lahko ministri izkazali spoštovanje pokojnemu antikomunistu, ki se je za razliko od bratov Mašin po zlomu režima vrnil v domovino. Na pogrebu je premier Petr Nečas prisotne nagovoril z besedami, da se proti suženjstvu človek lahko in sme boriti z vsemi sredstvi, v nasprotnem primeru bi bil namreč postavljen pod vprašaj tudi sam odpor.

Zadržani Havel

Predsednika vlade je pri njegovem poudarjanju junaštva bratov Mašin, Paumerja in usmrčenih soborcev podprl predsednik senata Premisl Sobotka, ki je dejal: "Režim, ki je dal pobiti na stotine nedolžnih, ki je dal zapreti na stotisoče nasprotnikov, ki je svoje ljudi izganjal iz domovine in uničil državo, si je zaslužil, da se proti njegovi diktaturi uporabi tudi orožje."

Dosedanji predsedniki Češke republike se Paumerjevega pogreba niso udeležili, ostro pa so nasprotovali tudi odlikovanju članov "Mašinove skupine". Tudi odklonilno stališče Vaclava Havla, najbolj znanega češkega disidenta in borca proti komunizmu, ne preseneča, če vemo, da je v disidentskem boju proti enoumnemu komunističnemu režimu prvi predsednik demokratične Češkoslovaške in Češke pripadal struji odpora, ki se je zavzemala za boj z vsemi, predvsem intelektualnimi sredstvi, razen z orožjem. Havel je tem svojim načelom ostal zvest vse do zmage revolucije, ki se je tudi zato imenovala žametna.

Havla in njegove somišljenike je primer bratov Mašin in tovarišev samo oviral v obsodbi veliko hujših zločinov, ki so jih zagrešili vodilni akterji brezobzirnega komunističnega mehanizma, med katere, absurdno, ne spadajo žrtve akcij skupine bratov Citarda in Josefa Mašina.