V zrak so leteli majhne preproge, mleko in sokovi. Neki starec je ujel liter mleka in zmagoslavno zapustil skupino. Otroci so na levi in desni strani tovornjaka iskali špranje v prikolici, da bi naskrivaj izvlekli kakšen sok. Nekomu je uspelo s tovornjaka povleči cel paket majhnih, tridecilitrskih sokov. Nemudoma je objel paket, s celotnim telesom ga je zavaroval pred številnimi rokami, ki so mu hotele izruvati kakšen tetrapak.

Ko se je šoferju tovornjaka zazdelo, da je bilo razdeljenega dovolj materiala, je nenapovedano pognal tovornjak naprej. Skoraj vse navzoče je presenetil, razen sivolasega starca, ki se je v zadnjem trenutku oklenil zadnjega roba prikolice. Starec ni še ničesar prejel in ni bil pripravljen odnehati. Z zadnjimi močmi se je oklepal roba prikolice in upanja, da bo vendarle kaj dobil. Drveči tovornjak ga je vlekel za seboj še najmanj tristo metrov, nato pa ustavil. Eden izmed razkladalcev je starcu stisnil v roko liter mleka.

Kje je žena?

Ko visokorasli Mohamed Kabir, 63-letni oče petih otrok, prispe v šotorišče na avtocesti v okraju Naušera, pove, da že nekaj tednov išče ženo. Pogreša jo od 28. julija, od tistega prvega dne, ko je Pakistan zajel največji poplavni val v zgodovini samostojne države. Skupaj s tremi izmed svojih otrok - vsi so mladoletni - je gospod Kabir iz Čarsade najprej sledil toku reke Kabul, nato pa Indu vse do mesta Dera Ismail Kan, ki leži kakšnih 300 kilometrov južneje. V obupanem, povsem iracionalnem poskusu je starec, ki si pri hoji pomaga s palico, po ogromnih, nepreglednih rekah iskal truplo svoje žene. "Vse je uničeno," opiše Kabir trenutno stanje svojega doma. "Ženo je odneslo. Nisem natančno vedel, kateri reki naj sledim." Možnosti, da jo najde, so praktično nične, saj jo je lahko naplavilo kjerkoli ob strugah podivjanih rek, vse tja do juga države.

Gospod Kabir - tako kot vsi drugi razseljenci iz okrajev Čarsada in Naušera - je bil med prvimi žrtvami poplavnega razdejanja, ki od konca julija pretresa Pakistan. Po prvih obsežnih monsunskih padavinah, ki so se v zadnjih julijskih dneh razbesnele na severozahodnu države, je začetni poplavni val prizadel številne okraje v provinci Hajber-Pahtunhva, poleg Čarsade in Naušere tudi Svat in Pešavar. Po podatkih, ki jih je zbral Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), naj bi bilo samo v tej provinci prizadetih nekaj manj kot pet milijonov ljudi. Ko so se vode na severu države začele umikati, je začela poplavljati reka Ind v osrednji pakistanski provinci Pandžab, kjer naj bi bilo prizadetih približno osem milijonov ljudi. Iz Pandžaba se je poplavni val reke Ind nato "preselil" še v južno provinco Sind, kjer naj bi bilo prizadetih nekaj več kot milijon ljudi.

Pakistanske oblasti ocenjujejo, da je bilo v poplavah prizadetih okoli dvajset milijonov ljudi. Okoli dva tisoč ljudi je izgubilo življenje. Ker v številnih vaseh na jugu države še vedno poplavlja, končne ocene še ni mogoče podati.

Gotovina na roko

Šotorišče na avtocesti, namenjeno je razseljencem iz bližnjih vasi, komajda zagotavlja golo preživetje. Vročina neusmiljeno udriha po 75 šotorskih platnih, v katerih je nastanjenih približno petsto ljudi. Sanitarij ni. Čiste pitne vode je komajda dovolj, modre cisterne, katerih polnjenje zagotavljajo lokalne oblasti, stojijo tik ob prašnem traku, na katerem so postavljeni šotori. Notranja pasova avtoceste sta na odsekih s šotorišči zaprta za promet, da avtomobili ne drvijo mimo tik ob šotorih. Dostavna pasova na obeh straneh avtoceste sta rezervirana za živino, ki so jo razseljenci pripeljali s seboj. Krave se tako pasejo na zunanjih robovih avtoceste. Ker avtocesta povezuje Pešavar, prestolnico province Hajber-Pahtunhva, in glavno mesto Islamabad, so se razseljenci odločili vztrajati prav v tem šotorišču, saj se mnogi, ki pripeljejo mimo po avtocesti, ustavljajo ob šotorišču in ljudem izročajo denarno pomoč. Ker državljani ne zaupajo vladi, prizadetim družinam raje izročajo gotovino na roko.

Po ocenah, ki jih je podala OCHA, je bilo v provinci Hajber-Pahtunhva poškodovanih ali uničenih več kot 172.000 domov. Od tega naj bi plazovi in nanosi blata izbrisali več kot 12.000 domov. Skupno naj bi brez domov ostalo okoli 85.000 ljudi. Začasna zatočišča so našli v zgradbah javnih ustanov, predvsem šolah, in šotoriščih. Po vsej bivši Severozahodni obmejni provinci je bilo vzpostavljenih približno sto začasnih šotorišč. V Pešavarju so v šestih šotoriščih naselili približno šest tisoč razseljencev. V okraju Naušera zahodno od Pešavarja je bilo postavljenih 32 šotorišč za okoli dva tisoč petsto ljudi, v dolini Svat pet šotorišč za nekaj več kot dva tisoč ljudi. Levji delež državljanov, ki so v poplavah izgubili domove, je prevzela Čarsada, kjer je v 93 šotoriščih naseljenih 25.000 ljudi.

"Od vlade nismo dobili nič. Vse je zagotovila nevladna organizacija," pove Asad Kan, domačin iz vasice Džangi, ki si je začasno zatočišče poiskal v šotorišču na avtocesti. Njegova razširjena družina šteje petdeset članov, vsi so poplave preživeli brez hujših poškodb. Hiša, v kateri je živela vsa petdesetčlanska družina, je skorajda povsem uničena, pokonci stojijo le še stene dveh sob. Izmed 25 krav jim je uspelo rešiti le štiri. "Težko nam je. Nič nam ni ostalo."

Med Asadovim pripovedovanjem se ob avtocesti ustavi avtomobil, odprejo se vrata in iz njega stopi človek, ki želi podariti pomoč. Asadu in še enemu razseljencu, ki sedi poleg nas, potisne v roko bankovec za tisoč rupij, približno osem evrov.

V boj za krožnik riža

Okoli enih popoldne, ko sonce najbolj neusmiljeno žge, se iz šotorov na avtocesti začnejo prikazovati otroci, vsak držeč v rokah majhno posodo ali krožnik. Med njimi sta tudi dva, ki imata v rokah majhno plastično vrečko. V skupini se približujejo enemu izmed večjih šotorov, pod katerim se v dveh ogromnih kotlih pripravlja kosilo. Tega dne je na meniju zgolj kuhan riž, brez dodatkov. Kljub bornemu obroku se otroci z vsemi močmi prerivajo okrog kotla, ki ga nadzira prostovoljec. Ko je hrana razdeljena, se otroci ponovno začnejo pomikati proti šotorom, v katerih se tiščijo s svojimi družinami. Njihovi starši bodo zaradi svetega meseca ramadana počakali do sončnega zahoda na večerni obrok.

Ker skoraj vsa humanitarna pomoč prihaja od lokalnih ljudi in nevladnih organizacij, so ljudje besni na svojo vlado. "Vaščani so se rešili sami s čolni. Vsa pomoč, ki jo trenutno prejemamo, prihaja od navadnih ljudi, tako domačinov kot tudi tistih, ki prihajajo iz Islamabada, Lahoreja," razlaga Mudasir Kan iz Šabre, vasi v okraju Naušera. Njegova dvajsetčlanska razširjena družina že 25 dni životari pod šotori na avtocesti. "Vse je odneslo. Voda je prišla do strehe naše pritlične hiše. Krave so nam poginile. Imel sem trideset krav, osemindvajset jih je poginilo, dve smo odpeljali na drug pašnik." Ob tolikšni izgubi si Mudasir ne zna predstavljati, kako se bo lahko, brez konkretne finančne pomoči, ponovno postavil na noge in zaživel tako kot pred poplavo.

Več kot četrtino pakistanske ekonomije obsega poljedelstvo, v katerem je zaposlena približno polovica pakistanske delovne sile. Kolikšna bo končna škoda, ki so jo utrpele kmečke družine, za zdaj še ni mogoče oceniti, a jasno je, da se bo številnim zelo težko pobrati. Uničena so bila polja z rižem, sladkornim trsom in bombažem. Tudi veliko že pobranega pridelka, ki so ga kmetje hranili v svojih shrambah, je uničenega.

Zatočišče na pokopališču

"Hočemo zaustaviti bolezni," pravi dr. Kamran Asgar, ki trenutno kot prostovoljec po štiri ure na dan dežura v zdravniškem šotoru na avtocesti v Naušeri. Kot splošni zdravnik je sicer zaposlen v Pešavarju, a se je odzval klicu humanitarne organizacije Zdravstvena in izobraževalna fundacija za otroke, ki jo v celoti financira mednarodna korporacija, ki proizvaja izdelke za osebno higieno. V Asgarjevi skupini dela dvanajst zdravnikov prostovoljcev, po dva zdravnika imata vsak dan "uradne ure" od 10:00 do 14:00, ko lahko prebivalci šotorišča pridejo na pregled. "Oskrbeli smo že 250 pacientov, predvsem žensk in otrok, moški ne prihajajo. Vse je zastonj." Bolniki ležijo na posteljah, ki so postavljene kar pod šotorom, komajda zavarovani pred žgočim soncem.

"Grozijo nam epidemije bolezni, ki se prenašajo z vodo. Ogromno je kožnih bolezni. Tu so tudi infekcije oči. Akutna diareja. Garje. Veliko ljudi je dehidriranih, ker nimajo zagotovljene dovolj pitne vode," našteje bolezni, s katerimi se najpogosteje srečujejo, čeprav, priznava, ni mogoče jasno ugotoviti, kateri primeri bolezni so dejansko posledica poplav, kateri pa posledica slabih življenjskih razmer, v katerih so mnogi vaščani živeli že pred poplavo. Obstaja tudi nevarnost, da se poveča število primerov malarije, saj so številne vodne zaplate kot nalašč za eksplozijo populacije komarjev, prenašalcev bolezni.

V Naušeri kolere še niso opazili. V soboto, 14. avgusta, je bil v dolini Svat severno od Naušere potrjen prvi primer kolere. Kasneje so se ob smrtnih primerih nekaterih žrtev poplav pojavili sumi okužbe s kolero, ki pa niso bili potrjeni.

Med vožnjo skozi okraj Čarsada se pred nami neusmiljeno razgaljajo podobe nove, popoplavne pakistanske realnosti. Tu in tam je še mogoče opaziti vodne zaplate, prava mala jezera, ki se še niso posušila ali odtekla. Šotorska krila vznikajo na vsakem koraku. Nekateri razseljenci so svoje nove domove poiskali kar v hlevih ob eni izmed glavnih okrajnih cest. Zdaj so v posameznih hlevih, dodatno zaščitenih s šotorskimi krili, nastanjeni ljudje, v drugih pa koze. V kompleksu čarsadske srednje šole je nekaj šotorov postavljenih kar na glavnem šolskem dvorišču, nekaj pa na športnem igrišču. Krave, ki so jih razseljenci privedli s seboj, se pasejo ob drevoredu na vhodu v kompleks. Najbolj obupani so svoje šotore postavili kar na osrednjem čarsadskem pokopališču.

Na eni izmed vpadnic v Čarsado, glavno mesto istoimenskega okraja, naletimo na javno osnovno šolo Farabi, kjer nevladna organizacija Al Khidmat razdeljuje pakete s hrano. Ljudje, ki čakajo na živila, so na robu živčnega zloma. Na vhodnih vratih v šolski kompleks se drenja skupina kakšnih tridesetih ljudi, med njimi vsakih nekaj minut zaorjejo moški, ki se iz šole vračajo obloženi z vrečami živil. Skupina moških, ki se je prebila v notranjost šole, maha s svojimi osebnimi izkaznicami pred prostovoljci, ki so zadolženi za razdeljevanje hrane. Ko me kakšnih petnajst, dvajset čakajočih na hrano opazi, me hitro obkrožijo in med vsesplošnim prerivanjem - misleč, da sem predstavnik katere izmed nevladnih humanitarnih organizacij - začnejo še pred menoj mahati z osebnimi izkaznicami. Lokalni vodnik, ki me spremlja, jih nahruli in prične odrivati.

"Delimo hrano za žrtve poplav," pove Kalid Usman, vodja tukajšnjega razdeljevanja pomoči, ki je steklo pred dobrim tednom dni. "Paketi vsebujejo riž, moko, sladkor, olje za kuho, milo za umivanje in pranje, piškote in sprej proti komarjem." Doslej so pakete razdelili približno tristo družinam.

Na stadionu čarsadske univerze so postavili šotore za dvesto pet družin, a tam trenutno biva le sto deset družin. "Lokalne oblasti zagotavljajo pomoč. Za vse je poskrbljeno," zatrdi Mohamed Naim, okrajni administrator. Prisotni v bližini ga nemudoma postavijo na laž. Lokalne oblasti so zagotovile le prostor, medtem ko je šotore priskrbela nevladna organizacija Medverska liga proti revščini (ILAP), vodo pa dovažajo Zdravniki brez meja.

2,5 metra visoka voda

Ob sprehodu po vaseh v okolici Čarsade je sledove besnenja reke Kabul opaziti vsepovsod. Tik ob strugi tako osrednje reke kot njenih pritokov so visoka desetmetrska drevesa bodisi polomljena bodisi upognjena do tal. Polja, ki jih je zalila voda, so povsem uničena. Ko se zapeljemo v vas Šir Pajan, je na nekaterih delih ceste opaziti zaplate vode, ki še vedno ni odtekla. Blato je vsepovsod. Kanalizacija je uničena. Po vasi se širi smrad po blatu, fekalijah in razpadajočih živalskih truplih.

Ko z Abdurahmanom, sinom Saida Alija Šaha, hodiva proti tistemu, kar je ostalo od njegovega skromnega domovanja, mi pokaže črto, ki se vleče od hiše do hiše po vsej vasi. Črta na približno 2,5 metra višine kaže, do kod je segla voda, ko je opustošila vas. Ker so skoraj vse vaške hiše pritlične, zgrajene iz kosov opeke, jih je povodenj z lahkoto podrla. "Tri dni smo čakali na strehah. Nihče nam ni mogel pomagati," pove Abdurahman, ki si je, ker je bila njegova hiša podrta do tal, zatočišče poiskal na strehi svojega strica Saida Rafika, ki živi na sosednjem posestvu. Na mestu, kjer je stala Abdurahmanova hiša, ležijo le še kupi opeke in lesa, ostankov razdejanega pohištva. Celotno območje prekriva debela plast napol posušenega blata. "Moja družina šteje devet članov, imam dva otroka. Nekateri živijo v šotorišču, drugi pa pri sorodnikih," pove Abdurahman. Ker služb trenutno ni, Abdurahman, sicer občasno zaposlen kot pleskar, še ne ve, kako si bo plačal gradnjo novega doma.

"Bil sem v hiši, ko je poplavilo. Videl sem, kako je odneslo nekaj krav. Imel sem šestindvajset krav. Skoraj vse mi je uspelo rešiti. Zvlekli smo jih na streho. Rešili smo enaindvajset krav," poroča Hašim Kan, vaščan iz Šabre. "Dneve povodnji smo preživeli na strehah hiš. Nekega dne je priletel helikopter pakistanske vojske in odvrgel nekaj paketov. Nekaj jih je padlo na streho, nekaj pa v vodo. To je tudi vse, kar je priskrbela vlada," se najtežjih trenutkov spominja Hašim, oče šestih otrok.

Njegova razširjena družina šteje trideset članov, vsi so na srečo preživeli brez hujših poškodb. "Hiša je uničena. Ostali sta le dve sobi, ki pa sta v katastrofalnem stanju. Kopalnica je uničena. Vsa infrastruktura je uničena. Kanalizacija je uničena. Vodovod je uničen," našteva Hašim, ki tako kot številni drugi razseljenci ne ve, kako bo lahko na novo zaživel v razdejanem domu. Za zdaj še vztraja v šotorišču na avtocesti. "Bog ve, kdaj se bomo vrnili. V vasi je še vedno voda. Poginule krave razpadajo. Smrdi."