Kogar kača piči, se boji zvite vrvi. Letošnje poletje mi je že julija postreglo s podobno izkušnjo, ko je strela zaplesala po telefonskem kablu in po vrsti, kot so naprave priklopljene, scvrla internetni modem, moj brezžični mrežni usmerjevalnik (router), mrežni razdelilnik (ethernet switch) in mrežno kartico v enem od (dveh) namiznih računalnikov. Škode je bilo za nekaj sto evrov. En dan smo bili brez interneta, saj je že naslednjega dne uletel mojster, zamenjal modem in je stvar špilala, ko sem zamenjal tudi svoje skurjene aparate. Ampak to je bilo, pravim, junija.

Tokrat ni bilo toliko škode (sem naivno mislil), ker sem bil že bolj pripravljen, saj sem vmes nabavil en malo dražji napetostni filter, takega, ki ima vtič tudi za telefonsko linijo. Pri nas namreč strela seka najraje v telefonski kabel in mi v takem primeru navadni napetostni filtri za dvesto dvajset ne pomagajo kaj dosti. No, nekaj so morda že pomagali, če jih sploh ne bi imel, bi bila škoda mogoče še večja. Skratka, tiste modre iskre so bile le plod moje pesimistične domišljije, pa četudi so res bile. Škode niso povzročile.

Domači opremi ni bilo nič. Ko se je elektrika vrnila čez kakih pet minut, se je mreža postavila na noge (hišni računalniki so se med sabo zaznali), internetna povezava v svet (in z njo televizija, ki jo imamo naročeno kot del internetnega digitalnega paketa) pa ne. Očitno je scvrlo Telekomov kabel, telefonsko omarico na terenu ali pa kak strežnik v internetni centrali.

In potem sem bil odklopljen enajst dni.

Odklop

Ne sprašujte me, zakaj, ne sprašujte me, kako. Če začnem razlagati, bom spet imel popljuvan ekran. Birokracija pač. Ni bil problem v tehniki, problem je bil v tem, da so se morale različne tehnične službe dveh podjetij med seboj uskladiti, kar jim pa nekako ni uspevalo kljub ironičnemu dejstvu, da se obe firmi ukvarjata s komunikacijsko tehnologijo. Pol Slovenije se pogovarja, komunicira in surfa po njihovih kablih in strežnikih, sami pa se med sabo lahko kaj zmenijo le z nekajdnevno zamudo. V praksi to pomeni, da v soboto pride prvi mojster ugotovit napako, v ponedeljek pride drugi pogledat kable, čez nekaj dni spet tretji taiste popravit, dokler se čez nekaj dni krog ne sklene s prvim mojstrom, ki te končno spet priklopi nazaj na mrežo. O, sreča, o, radost!

In kako mi je uspelo, tehnološkemu navdušencu in navlečencu, zdržati celih enajst dni? O tem kasneje. Naj vam najprej razložim, kaj ponavadi počnem "ves dan" na mreži.

Dopoldan

Najprej kavica in novice. Sem že povedal, da na časopise nisem naročen? Ne, na nobenega. Nikoli bil, nikoli ne bom. Kaj se dogaja doma in po svetu, spremljam preko spleta. Za spremljanje novic uporabljam RSS-odjemalca, s katerim na grobo preletim naslove, še raje pa se zanesem na socialna omrežja in izbrane bloge, ki znajo dobro svetovati. Skrivnost je seveda v izboru soomrežencev, spremljati in slediti je treba tistim, ki ne razočarajo. Nikamor ne prideš, če hočeš pregledati vse, kar mreža pljuskne v tvojo smer. Zanesti se je treba na jagodni izbor prijateljev, ki pomembnejše teme dneva zagotovo privlečejo na dan. Ali pa kakšen dober esej. Kritiko. Štos. Imenitni Twitter je tu nepogrešljiv. Poznate Twitter? Tam so vsak dan na tapeti tiste teme, ki ljudi tiščijo - druge najbrž niso pomembne in jih lahko mirno prepustimo digitalni pozabi. In seveda Google. Google rulz.

Forumi mi ne sedejo. Nit ne čitam, nit se javljam. Redko, ne pomnim, kdaj sem nazadnje. Tja zaidem le, če v grehu narcisizma guglam po svojem imenu in grem potem gledat, kaj me imajo kje v zobeh. Zadnje čase največ okoli Trenutka resnice, kajpak. Na zahodu nič novega. Se bo poleglo.

Potem pretočim in pregledam nove epizode izbranih tv nadaljevank prejšnjega večera, ki jih nikoli ne zamudim. Če pride kdaj kaj vmes in se urniku kaj zakolca, lahko zamujeno vedno nadoknadim naslednjega dne. Sem spadata dnevni satirični oddaji The Daily Show with Jon Stewart in The Colbert Report, čez vikend pa še Saturday Night Live, Mad Men, Big Love, Louie, 30 Rock in BBC-jev Sherlock. Priporočam.

Med točenjem pregledam pošto, najzanimivejše posnetke na YouTube (spet, brez priporočil s Twitterja bi krepko zgubljal čas z neumnostmi), potem obvezno zaidem po spletu preko kake stranske povezave in se sčasoma izgubim v odprtih oknih brskalnika, ki jih je vsake pol urice treba pozapreti, da ni zmede na ekranu. Se naberejo. Vem, da veste.

Popoldan

Čez dan se ukvarjam z mularijo, sestanki, nakupi in opravki. Čeprav imam strupeno sofisticiran telefon (iPhone 4), ki se zmore v vsakem trenutku pripeti na mrežo, ga na terenu redko uporabljam za kaj drugega kot za telefonske klice. Malo iz principa (ne moreš "nenehno" viset na netu, no!), malo pa zaradi dejstva, da me je pred dvema letoma napadla starostna slabovidnost (na daleč odlično, na blizu pa vse megleno) in moram iz žepa potegniti očala, če hočem kaj videt na tistem malem, drugače odličnem LCD-ekranu. Po telefonu sežem le, če prileti kak pomembnejši mesidž, ali če me recimo ženske pošljejo v trgovino in prejmem med vožnjo email z dodatnimi naročili (Psu je zmanjkalo konzerv, mulariji pa fruhtčvorg ali-kako-se-jim-že-reče jebenih jogurtov.). Da bi pa recimo sedel na kavico v kakšnem wifi kafiču in brkljal in surfal, tega pa ne. Ker mi je nerodno špilat asocijalca in buljiti v lokalu v ekran. Popoldan je torej zame čas blagega odklopa od mreže. Odklopa, ha, smešno se sliši. Kot da ležim v ležalniku in pijem martini. V bistvu pa nimam ne časa ne volje do interneta, ker šibam po opravkih, sestankih in snemanjih, ali pa gledam za otroki, da se ne polomijo.

Zvečer

Zvečer s polnim šusom naprej. Zvečer se hrup poleže, na okno zleze luna, po hiši se razlezeta tema in mir in blaženost. Najlepši trenutki dneva. Računalnik zagode, lučke spet zažmigajo in pozno v noč spet kaj malega preberem, večinoma pa pišem, zlagam besede in ideje, načrtujem, duhovičim, montiram (foto, video ali slišeo), popravljam in tam okoli četrte zjutraj tudi kaj objavim. Včasih se zataknem v kakšno debato na chatu s kom, ki tako kot jaz ne zna funkcionirati čez dan in se mu razveže duša pozno ponoči. Twitter pa čivka in vsake toliko se mi, bong!, odpre novo skype ali chat okence z vprašanjem, ki kliče na pomoč ali v pozdrav. Kako se pomanjša sliko v tem in tem programu? A prideš na Panč festival? A si v Ljubljani ali na obali? Kaj počneš? A veš slučajno email od tega in tega?

Te drobne distrakcije me začuda pri večernem delu ne motijo. So kot nekakšen stalen tok vtisov in informacij, ki sem in tja služijo kot nekajminutne čikpavzice med napornim šihtom. S to razliko, da so bolj pogoste. Veliko. Bolj. Pogoste. Drugače je seveda, če gre za nohte in pretijo roki. Takrat v paniki odklopim vse programe v ozadju, da je mir, ker kuzla v rit skače. Tako kot zdajle, končat moram in poslat, polnoč bo, obljubil sem.

Kako sem torej zdržal?

Če bi živel v filmu, bi ob takšnem katastrofalnem odklopu, kot se je zgodil tiste neverjetne, viharne in usodne noči, ha!, nekaj dni najbrž neverjetno trpel. Po šestem dnevu bi se zlomil in dosegel dno, sedmega bi navezal izgubljeni stik z otroki in družino, osmega spet zadihal preprostejše življenje od te digitalne norosti in se zadnjega, dvanajstega dne prerojen postavil na noge, ponosen in osvobojen včerajšnjih spon, nikoli več suženj in tlačan. V ozadju zahajajoče sonce, v bližnjem planu zamišljen, a odločen pogled v daljavo in prihodnost. Napisi.

Pa ni bilo težko. Če ni, ni, in človek se vsega hudega navadi. Najprej sem bral knjige in gledal DVD-je (pazi, počitnice so in nimam kaj dosti dela, tudi če bi ga iskal), skočil do Trsta in malo več nagajal hčerkama kot običajno. Petega dne sem odkril, da najnujnejše stvari lahko opravim preko GSM-povezave na svojem iPadu. (Poznate? Čudovita naprava!) Nič videa, nič točenja, nič surfanja, nobenih priponk, nobenih nočnih chat pogovorov. Pa tudi to bi iPad zmogel, če ne bi naša hiša stala ravno na robu mobilnega signala in lahko samo sanjamo o tistih nekajmegabitnih povezavah, ki jih reklamirajo po televiziji. Pri nas to pač ne prime. Email, Twitter in tu in tam kaka spletna stran, ki se mi (preko EDGE-povezave) včasih nalaga tudi po minuto, in to je to.

Pravim, da sem bil odklopljen enajst dni. Ne bo čisto držalo. Desetega sem moral na en sestanek v Ljubljano in sem se tam hlastno naužil mreže za vnaprej. Pa tudi če ne. Ko sem se naslednjega dne vrnil, je bilo že zrihtano in kot da se ni nič zgodilo. Noč je, na okno je zlezla luna, jaz pa pišem in točim Polanskega z desetimi megabiti na sekundo.