Pri Warnerju so prekleto dobro vedeli, v kakšno ziheraško avanturo se spuščajo. Na naslovnici taiste revije so decembra 1987 pod naslovom "America's Best Rock & Roll Band" opazili štiri nadebudne obraze, o katerih so skavti vedeli bolj malo, mogoče le to, da prihajajo iz Aten v Georgii, kjer so na lokalnih radijskih postajah že bili pravi mali fenomen (singel Radio Free Europe, EP Chronic Town), ter da konservativni Rolling Stone ni preslišal prvenca Murmur, ki ga je (celo!) v konkurenci s Thrillerjem Michaela Jacksona leta 1983 izbral za album leta. Jasno je bilo, da neodvisna založba I.R.S. kljub uspehu albuma Document in pesmi The One I Love, ki v podtonih ohlapne forme srednješolske ljubezenske himne ostro kritizira votlost in čustveno otopelost prihajajoče generacije japijev, nima dovolj sredstev, da bi zadržala kvartet faliranih študentov umetnosti iz province. Deset milijonov dolarjev, ustvarjalna neodvisnost in nadzor nad avtorskim materialom je bila njihova prva cena (1988). Že novembra izdani album Green je upravičil vsa pričakovanja in potrdil pravilnost kompromisa.

Če se ozremo - za lažje razumevanje poznejšega bistva obnove mitov - na kariero R.E.M. do podpisa gigantske pogodbe, se ob prvem svitu devetdesetih srečamo z albumom ljubezni (Out of Time), da bi že naslednje leto taista ljubezen prerasla v obsedenost s smrtjo (Automatic for the People) ter idejo obupa kot nečesa danega, neodtujljivega. Pričakovati je bilo, da bodo "removci" med labodjim spevom grungea presenetili s surovim albumom, vendar so se z Monster (1994) obrnili vase ter - poleg vonja po glam rocku sedemdesetih - posneli tiho ali, kot je dejal Michael Stipe, "introspektivno punk ploščo".

V tem pošastnem organizmu je svoj prostor pod akustičnim soncem našel predvsem Peter Buck (mandolina), kar se je pokazalo za izjemno naložbo (New Adventures in Hi-Fi). Vsi ti kontrasti (preskoki) pa so bili nastavljeni že davno tega, na albumu, ki prinaša pravi, sicer še nerazčlenjen, "removski" ego - Fables of the Reconstruction/Reconstruction of the Fables (1985).

"Ko je (tvoj) svet pošast, je težko prebaviti vsega," sporočajo na polovici katarzičnega albuma (Can't Get There from Here), na katerem skupina prvič intenzivno eksperimentira s trobili. Privlačnost nasprotij v tem trenutku postane njihov največji zaveznik, kar se kasneje v odnosu med videnim in izrečenim slikovito realizira v nadčasni video mojstrovini Everybody Hurts. Zapisovalec misli, ki ga vidimo nad zaustavljenim mikrokozmosom, vzpostavlja zvezo z nečim irelevantnim, nečim, kar prihaja iz sanj…

Temačen, mestoma celo utrujen zvok albuma prikliče duha renesanse (ne reciklaže) v smislu, da se njihov osamljeni (alter)ego na koncu poti ne sooči sam s seboj, temveč prebudi pionirskega "pojdi na zahod, mladi mož, in se razvij z deželo" duha, ki ga ne zanima preteklost, ampak "the great beyond". Vsi ti miti in življenje na cesti so bili osnova za "nove avanture v hi-fiju", vštevši elektromagnetični efekt E-Bow in vprašanje, kako smo osvojili Zahod in kam nas je to pripeljalo. "Če ne bi posneli te plošče, bi verjetno končali na pokopališču. Bili bi slavni, a mrtvi," je pomen albuma, polnega nasprotij in faulknerjevskih ekstremov (Wendell Gee), kasneje označil Michael Stipe.

Tistega februarja 1985 je bilo v Londonu deževno, depresivno vreme, kar je atmosfero plošče še bolj potemnilo. R.E.M. so se namreč v danem trenutku znašli na križišču: izkoristili so tisti težko ulovljivi trenutek ter na stežaj odprli vrata globalnemu uspehu, vendar so pri vsej tej histeriji hoteli zadržati avreolo neodvisnosti. Skupina je problem drugega albuma (Reckoning, 1984) rešila brez težav - še več, v postneoromantičnem času je s pesmijo o ljubezni in novem uboštvu Don't Go Back To Rockville napovedala, kakšen radikalen rez se pripravlja na novem albumu.

Nekdanje mrmljanje (Murmur) Michaela Stipa se je prelevilo v (dokaj) razumljivo petje, do tistega trenutka plitek zvok je - četudi pod kopreno teme - dobil jasne obrise nečesa novega, vznemirljivega. Ta kombinacija je dosegla, da je skupina delovala tako naravno kot zrelo, živopisno in stvarno (ranljivo) hkrati, podobno kot Big Star na albumu Radio City, Neil Young na On the Beach ali Nick Drake na Pink Moon.

Vendar se ponuja še dodatna rešitev - strastni diskofil Peter Buck je poznal delo producenta Joeja Boyda, predvsem zvok, s katerim je opremil istoimenski prvenec kanadskega dueta Kate and Anna McGarrigle (1975). To je bil odločilni impulz, da so Michael, Peter, Mike in Bill zapustili vlažna močvirja ameriškega juga in pristali v meglenem Londonu.

Ko je v začetku junija album prišel na police trgovin, je bila kritična javnost razdvojena, celo šokirana. Večina je namreč pričakovala vitalno nadgradnjo živahnega in enigmatičnega "rickenbacker" zvoka prejšnjih dveh projektov. V kombinatoriki obnovljivih mitov pa ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na razgradnjo kateregakoli tradicionalističnega koncepta v rock'n'rollu. Na poti v ozvezdje so se R.E.M. povlekli vase in v globini na novo raziskali izmučeno "južnjaško" identiteto.

Vpliv Faulknerjeve proze (Svetloba v avgustu, Krik in bes, Absalom, sin moj) se čuti prav na vsakem koraku; nadaljuje se tudi na naslednjem albumu Lifes Rich Pageant. S tem so dosegli želeni kontraefekt - če so v preteklosti zaustavili čas, so mu tokrat s pomočjo obnovljivih virov dali ritem. Kar so nekateri označili za pomanjkanje preciznih idej, je bil njihov osnovni namen, saj album mitov zbira reference na vse in nikogar.

Stilske novosti (Maps and Legends, Old Man Kensey, Feel's Gravity Pull) odpirajo povsem nova poglavja v njihovi karieri - melanholične odseve, ki svojo zrelost dosežejo v prvi polovici devetdesetih let. Fables of Reconstruction je prva genialna napaka v njihovi karieri (druga je Automatic for the People); album, za katerega se je najprej sklepalo oziroma pričakovalo, da se ga bodo R.E.M. odpovedali.

Danes - ob razširjeni jubilejni reizdaji, ki so ji kmalu pripeli še Murmur in Reckoning - vemo, da gre za najljubši album Petra Bucka, ki je s svojo "nedostopnostjo" enkrat za vselej razbil mit o statusu rockovskih zvezdnikov. R.E.M. so tako postali glasniki izven-trendovske različnosti, ki je namesto zaslepljujočih žarometov raje izbrala pravico do svobodnega raziskovanja lastne glasbe. Zato ne preseneča, da Michael Stipe vzneseno vstane od večerje ter se kot neprilagojen pubertetnik navdušuje in komentira ognjemet nad Koprskim zalivom.