Prepričanje, da upokojenci, podobno kot globalno segrevanje, ogrožajo svet in da bodo pokojnine, če ne prej, leta 2060 povzročile zlom javnih financ, sodi med najbolj razširjene "samoumevnosti" zdajšnjega ciklusa v ekonomski vedi. V to "samoumevnost" so prepričani v evropski komisiji, vanjo verjame večina slovenskih ekonomistov. Čeprav demografska veda "vidi" precej dlje kot ekonomska, v kateri imamo probleme napovedovati že tisto, kar naj bi se zgodilo čez mesec dni, ali ugotoviti, kaj se je zgodilo prejšnji mesec, računanje za leto 2060 spominja na računanje Roberta Malthusa, ki je v začetku 19. stoletja razpravljal o mejah gospodarske rasti. Po njegovih izračunih bi morali namreč zdaj imeti že dobri dve milijardi Angležev, ki jih je bilo takrat 7 milijonov, njihovo število pa se je v 25 letih podvojilo. Seveda, če ne bi že prej pomrli od lakote, kar je skrbelo Malthusa.

Pred malone dvema desetletjema je Svetovna banka s takrat znamenito študijo Averting the Old Age Crisis začela razpravo o krizi, ki naj bi jo povzročili upokojenci in ki naj bi jo preprečili s tristebrnim sistemom pokojninskega zavarovanja ter njegovo privatizacijo. Prvi steber naj bi bil takšen, kot je, v drugem stebru naj bi nam obvezna vplačila "plemenitili" finančniki, v tretjem pa bi si prostovoljno ustvarjali dejansko ali virtualno bogastvo za stara leta. Čeprav je študija nastala v instituciji, katere uslužbenci so že po petih letih pridobili pravico do pokojnine, to ni zmanjšalo njenega vpliva. Še najbolj so ji prisluhnili v nekaj nekdanjih socialističnih gospodarstvih. Zdaj nas na zlom javnih financ zaradi "pohlepnosti" upokojencev nenehno opozarjata OECD in evropska komisija. Po njunem mnenju naj bi leta 2060 upokojenci dokončno uničili fiskalne sisteme članic EU. Napovedovati, kaj bo z javnimi financami leta 2060, je zdaj vsaj še bolj nesmiselno, kot bi bilo leta 1910 napovedovati, kaj se bo zgodilo leta 1960. Posebno še, če pri tem upoštevamo, da evropska komisija celo zdajšnjo krizo še vedno obravnava kot nepredvidljiv potres, čeprav je k njej tudi sama veliko pripomogla.

Piramidna igra

Pokojninski sistemi, kakršne imamo v Evropi, naj bi imeli dva očeta, Bismarcka in Beveridgea; po prvem pravica do pokojnine izhaja iz odrekanja delu tekočih dohodkov, po drugem to pravico daje kar starost. Dejanski sistemi so različne kombinacije obeh; razlike med višino pokojnin, ki so določene z višino plač, so na primer nekakšen ostanek prvega, razne pokojnine, ki niso povezane s prispevki, ali zgornja raven pokojnine pa ostanek drugega. Kakorkoli, dejanske povezave med vplačili in pokojninami ni, pokojninskega sklada tudi ne; zdajšnja vplačila za bodoče pokojnine so takoj porabljena za tekoče pokojnine. Zato govorimo o medgeneracijski solidarnosti.

Pokojninski sistem je pravzaprav počasna piramidna igra, ki deluje, dokler je denarja tistih, ki vplačujejo v igro, več kot denarja tistih, ki iz nje jemljejo denar. Pri piramidni igri je dobro biti na vrhu, zato so novoustanovljeni pokojninski sistemi, ki imajo veliko zavarovancev in malo prejemnikov pokojnin, uspešni in darežljivi. "Strmino" piramide določata dve razmerji: razmerje med številom zavarovancev, ki v igro prinašajo denar, in številom upokojencev, ki ga odnašajo, ter razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo.

Ti dve razmerji določata tudi finančno "breme", ki ga družbi povzročajo upokojenci; gre za delež pokojnin v bruto domačem produktu. Kolikšno je to "breme", je določeno s pokojninskim sistemom, velikostjo BDP in njegovo rastjo, starostjo prebivalstva, dolžino delovne dobe ter razmerjem med pokojnino in plačo. Velikost BDP in njegova rast "breme" samodejno zmanjšujeta, zmanjšanje BDP pa ga povečuje. Starost prebivalstva, merjena s starostno odvisnostjo (za sodobni čas neustrezno definirano kot razmerje med številom prebivalcev, starejših od 65 let, in številom prebivalcev, starih od 15 do 64 let - slednji naj bi preživljali prve), "breme" samodejno povečuje. Gospodarski politiki preostaja določanje razmerja med pokojnino in plačo, prispevne stopnje in delovne dobe za upokojitev.

Poglejmo nekaj številk v Sloveniji. Od leta 2000 do 2007 se je delež čistih pokojnin v BDP (po podatkih Eurostata) znižal z 11,4 odstotka BDP na 9,7 odstotka. Naše "breme" je bilo precej lažje kot v EU27, kjer je bil delež pokojnin v letu 2000 12,4-odstoten, leta 2007 pa 11,8-odstoten. Hitro zmanjševanje deleža v letih od 2000 do 2007 v Sloveniji gre pripisati visoki gospodarski rasti v tem obdobju in pokojninski reformi iz leta 2000, po kateri se je (po podatkih ZPIZ) povprečna pokojnina v letih od 2000 do 2009 znižala z 68,1 na 61,3 odstotka, povprečna starostna pokojnina pa s 75,3 na 66,6 odstotka povprečne plače. Znižanje je odtehtalo istočasno spreminjanje drugih determinant velikosti "bremena". Razmerje med zavarovanci in starostnimi upokojenci se je znižalo z 1,80 na 1,66, razmerje med zavarovanci in upokojenci vseh vrst pa z 1,74 na 1,60.

Povprečna delovna doba oziroma doba vplačevanja prispevkov v pokojninski sistem se je podaljšala za 1 leto in 7 mesecev, od 33 let in 5 mesecev na 35 let, povprečna doba prejemanja pokojnine pa kar za tri leta, od 15 let in 9 mesecev na 18 let in 9 mesecev. V letu 2000 je bila povprečna starost ob upokojitvi 57 let in 2 meseca, lani pa 59 let in 6 mesecev; skupna prispevna stopnja delojemalcev in delodajalcev je 24,35 odstotka bruto plače.

Ti podatki, če zelo poenostavimo, omogočajo oceniti, ali je sistem vzdržen. Dovolj je pomnožiti: 0,2435 (prispevna stopnja) x 1,60 (razmerje med številom zavarovancev in številom prejemnikov pokojnine) x 35 (povprečna delovna doba), kar da "priliv" v pokojninski sistem; in to primerjati z zmnožkom: 0,613 (razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo) x 18,75 (povprečna doba prejemanja pokojnine), ki kaže "odliv". Prvi zmnožek je večji od drugega, kar kaže, da je sistem statično vzdržen in da razlogov za panično ukrepanje ni.

Vpliv "mladostne odvisnosti"

Toda. Vzdržnost sistema v zadnjem desetletju je vzdrževalo predvsem zniževanje razmerja med plačo in pokojnino, ki pa je že doseglo mejo, prek katere ni več mogoče. Dodatno zniževanje razmerja bi še več upokojencev pripeljalo pod prag revščine. Podobno je z dvigovanjem prispevne stopnje, ki bi povečala obremenjenost gospodarstva. Preostaja podaljševanje delovne dobe oziroma dvig starostne meje za upokojitev. Razlogov za to je kar nekaj. Finančno najvažnejši je "dvojni" učinek takšne spremembe; podaljšanje delovne dobe istočasno poveča prilive in zmanjša odlive. Pri tem ne gre spregledati, da se življenjska doba in s tem število let prejemanja pokojnine povečujeta in da je delovnih mest, ki izčrpavajo zaposlene, dejansko vse manj. Stopnja zaposlenosti v starostni skupini od 55 do 64 let, ki je bila še leta 2001 samo 23,4-odstotna, se je do lani dvignila na 35,3-odstotno, a v EU27, v kateri je bila 2001 leta 37,5-odstotna, je do lani narasla na 46 odstotkov. Ob splošnem podaljšanju delovne dobe ali dvigu starostne meje se da brez velikih "malusov" omogočiti zgodnejšo upokojitev tistim, ki ne zmorejo delati dlje; tudi veliki "bonusi" na drugi strani najbrž niso potrebni.

Vrnimo se k razliki med vladnimi 65 leti starosti in sindikalnimi 40 leti delovne dobe, ki je manjša, kot se zdi. Po podatkih Eurostata se je starost ob upokojitvi s 56,6 leta v letu 2002 dvignila na 59,8 leta v letu 2006 (zadnji podatek za Slovenijo), delovna doba ob upokojitvi pa s 33,4 na 35 let. Obe gresta v isto smer, oddaljenost od "ciljnih" 65 let starosti oziroma 40 let delovne dobe je pri obeh približno pet let. Dejanska oddaljenost se bo zaradi hitre rasti "mladostne odvisnosti" zmanjševala, saj se slednja povečuje še mnogo hitreje od starostne. Vse več mladih se iz različnih razlogov (dolžina šolanja, brezposelnost, razne negotove oblike zaposlovanja) redno zaposli šele krepko po dvajsetem letu starosti; stopnja aktivnosti prebivalstva med 15. in 24. letom starosti je le 40-odstotna.

Zato ob zdajšnjih razpravah o povečevanju "starostne odvisnosti" ne gre spregledati rasti "mladostne odvisnosti", ki je pravzaprav nekakšna prikrita brezposelnost. A to nas pripelje h ključnemu problemu sodobnih družb nasploh - ustvariti dovolj dela za stare in mlade, oziroma izmisliti si dovolj novih storitev, s katerimi dejansko le prerazdelimo učinke tehnološkega napredka. Že nekaj časa je gotovo, da je zaposlenost pomembnejša od produktov ali storitev, ki jih ustvarja; pri odpiranju novih podjetij nikogar več ne zanima, kaj bodo proizvajala, ampak le, koliko delovnih mest bodo ustvarila.

Škodljive razprave

Ali so možne druge rešitve? Izkušnje kažejo, da ne in da je pokojninski sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti oziroma pay as you go sistem edini sistem, ki sploh deluje. Če je gospodarska rast res brezmejna, kot poudarja ekonomika ponudbe, ki jo eksplicitno ali implicitno sprejemajo ekonomisti, ki najbolj opozarjajo na preteči zlom javnih financ, potem problema pravzaprav sploh ni. Gre le za nekoliko drugačne porazdelitve povečanj družbenega produkta, ki pa so mnogo manjše od sodobnih prerazdelitev v korist lastnikov kapitala in v škodo lastnikov dela. In še to. Ko ekonomisti govorijo o "bremenu" upokojencev, govorijo le o finančnih tokovih od "mladih" k "starim", povsem pa zanemarjajo tokove različnih storitev, ki, ker niso plačane, ne štejejo v BDP, v nasprotno smer in tokove bogastva, ki ga prinaša dedovanje.

Ali bo pokojninska reforma probleme za vselej odpravila? Odgovor je ne. Vsakih nekaj let lahko pričakujemo novo; vsaka se bo ukvarjala s prerazdelitvijo tekočega BDP med dvema generacijama, torej s prerazdelitvijo, ki nima nič opraviti z vplačevanjem v preteklosti; ta denar je bil sproti porabljen. Gre za to, da imajo sinovi in hčere dolžnost preživljati matere in očete, kar pa je težko narediti na individualni ravni, saj je znano, da ena mati lahko preživlja več otrok, nje pa vsi skupaj ne morejo. Zato v to nujno poseže država, ki z razmerji določa, kolikšen del zaslužka naj otroci dajo za preživljanje staršev. To pa bolj kot v ekonomijo sodi med vrednostne sodbe ali moralo.

Kaj se bo zgodilo in čigavo stališče bo prevladalo, je težko reči. Zaenkrat je z gotovostjo mogoče reči le, da razprave o pokojninski reformi povzročajo škodo; več ljudi, kot bi se brez njih, se je upokojilo ali pa se namerava upokojiti. Največkrat brez pravih razlogov.