"Je eden najbolj poštenih in korektnih ljudi, kar sem jih spoznal. Kar sva se dogovorila, naj je bilo napisano ali ne, je veljalo. Vedno je igral z odprtimi kartami, bil trd pogajalec in načelen človek," opisuje Boštjančiča Gregor Žontar, predsednik uprave Marmorja Hotavlje, ki konkurira družbi Mineral, to pa vodi Klemen Boštjančič. Nekdanji izvršni direktor v Petrolu Jože Petrovič, ki je bil Boštjančiču nadrejeni, ko sta bila še oba, ne toliko let nazaj, zaposlena v Petrolu, pa ocenjuje: "Je izredno korekten, pošten, strokoven, marljiv in drži besedo. Želel bi, da sva sodelavca, tako kot sva bila nekoč." Tako Boštjančičeva "nasprotnica", direktor Mineralu konkurenčnega podjetja in nekdanji nadrejeni ocenjujejo predsednika najbolj razvpitega nadzornega sveta v državi.

Iz Petrola v Mineral

Še pred nekaj meseci je bil Klemen Boštjančič širši javnosti neznan gospodarstvenik. V poslovno orbito ga je katapultiralo predsedovanje nadzornemu svetu Vegrada, katerega vodenje je prevzel konec minulega leta. Pogosteje se je začel pojavljati v medijih, ko je spomladi skupaj z bankami, lastniki in vodstvom Vegrada sodeloval pri iskanju ustrezne rešitve za dogovorno oziroma zunajsodno poravnavo. Ti načrti so pred časom spodleteli.

Oče treh otrok, ki bo čez nekaj dni dopolnil 38 let, se je po končani srednji šoli vpisal na ekonomsko fakulteto v Ljubljani. V študentskih letih je bil štipendist Petrola. Leta 1996 je diplomiral s temo "Regulacija konkurence trga bencinskih servisov v Sloveniji". Po diplomi se je zaposlil v Petrolu na delovnem mestu finančnega analitika. Preden je Petrol leta 2005 prodal ne preveč dobičkonosni gostinski sektor švicarski družbi Marché, je Boštjančič svojim šefom predlagal, naj gostinstva ne prodajo in da bi on prevzel vodenje tega sektorja. Čeprav je verjel, da bi se dalo iz gostinstva narediti uspešnejšo zgodbo, ga nihče ni jemal preveč resno. V slovenski naftni družbi se je začel dolgočasiti, zato je iskal nove priložnosti. Po desetletju delovanja v Petrolu, v katerem je bil nazadnje dve leti namestnik direktorja za dodatni asortiman, je v začetku leta 2007 podjetje zapustil.

Ko je iskal nove izzive, je leta 2006 spoznal Branka Drobnaka, večinskega lastnika Poteze Skupine, ki je pred kratkim končala v insolventnem postopku. V tistem času je Poteza rasla, na obzorju so bili številni novi projekti. Ker je Drobnak ocenil, da Boštjančiča zanimajo zapletene zgodbe, ga je januarja 2007 imenoval za člana uprave Minerala. Večinski delež je Poteza v Mineralu, tik preden je skoraj bankrotiral, pridobila konec leta 2005. Leta 2006 je bil sprožen postopek prisilne poravnave Minerala, ki so jo upniki potrdili. Rok za poplačilo obveznosti do upnikov, ki jih Mineral v skladu z zavezo iz prisilne poravnave redno servisira, se izteče prihodnje leto. Konec lanskega leta je Boštjančič postal predsednik uprave Minerala.

Izigrani adut

Lani jeseni je novoustanovljeno državno podjetje Posebna družba za podjetniško svetovanje (PDP) iskala kandidata za člana nadzornega sveta Vegrada. Takrat se je že vedelo, da bosta Kad in Sod 29-odstotni lastniški delež Vegrada prenesla na PDP. Ko se je v drugi polovici decembra to tudi zgodilo, je bila nekaj dni zatem skupščina Vegrada. Na njej so delničarji, med katerimi je bila s 56,7-odstotnim lastniškim deležem največja družba pooblaščenka Vegrad Naložba, odločili, da se število članov nadzornega sveta zmanjša s šestih na tri. Eden od njih je s soglasno podporo na skupščini prisotnih glasov postal Boštjančič. Druga nadzornica je postala Branka Gabrijel, ki je v Vegradu kot ena najtesnejših sodelavk Tovšakove odgovorna za kadre in splošni sektor, hkrati pa je tudi direktorica Vegrada Naložbe. Tretje nadzorniško mesto je pripadlo predstavniku zaposlenih.

Ali je imel direktor PDP Matej Golob Matzele glavno vlogo pri predlogu za imenovanje Boštjančiča v nadzorni svet Vegrada, ni znano, vsekakor pa je imel pomembno. Boštjančič in Matzele sta bila na fakulteti sicer sošolca, tesnejših stikov pa nista imela. Je pa bil Matzele kot nekdanji direktor Poteze Naložbe zadolžen tudi za naložbo Poteze v Mineralu in bil tako seznanjen z delovanjem Boštjančiča.

Na ustanovitveni seji novega nadzornega sveta je bil Boštjančič konec lanskega decembra imenovan za predsednika. Zakaj je Tovšakova, ki ima v Vegradu tako ali drugače glavno besedo, na to pristala, lahko le ugibamo. Med možnimi odgovori je, da je bilo stanje v Vegradu resno, s "transparentnim" ravnanjem pa si je Tovšakova obetala, da ji bo na pomoč priskočila država. Možno je tudi, da je Tovšakova glede na razmerja moči v nadzornem svetu vedela, da bo lahko Boštjančič vedno preglasovan. Toda pri tem je četa njenih svetovalcev spregledala, da je bil predstavnik zaposlenih v nadzorni svet imenovan nezakonito oziroma da ga v nadzorni svet ni imenoval zbor delavcev, saj Vegrad takrat še ni imel sveta delavcev. To pa je pomenilo, da zaposleni v nadzornem svetu niso imeli svojega predstavnika. V takšnih primerih ima predsednik nadzornega sveta dva glasova. Boštjančič je tega aduta skrival v rokavu in ga unovčil v maju, ko je poskušala Tovšakova za prokurista "imenovati" Mateja Košiča, direktorja gradenj za trg, pri čemer ni izključeno, da ne bi v naslednji fazi odstopila ali odšla na bolniško. Boštjančič je iz rokava potegnil aduta in Tovšakovi prekrižal načrte. Imenovanje Košiča je spodletelo oziroma predlog o njegovem imenovanju ni bil uvrščen na dnevni red.

Čas šokov

Zaupane naloge nadzora Vegrada se je Boštjančič z izdatno podporo PDP lotil izjemno resno. V Vegradu so dolgo časa skrivali pravo stanje. Ko zaposleni v januarju niso prejeli plač, je zagorela oranžna luč. Rdeča je zagorela, ko so banke v začetku februarja Vegradu blokirale transakcijske račune. Zato se postavlja vprašanje, zakaj ni Boštjančič že takrat hitreje ukrepal in začel insolventnega postopka - prisilne poravnave ali stečaja. Tako Boštjančič kot Matzele zatrjujeta, da je vodstvo Vegrada februarja podalo pisno izjavo, da družba ni insolventna. Aprila, ko so se začela pogajanja bankirjev, lastnikov in vodstva o sanaciji, je Boštjančič prejel bilance za januar in februar. Prikazano stanje je dajalo lažen vtis. Pogajanja za sanacijo Vegrada so se nadaljevala.

V začetku avgusta, ko je nadzorni svet od uprave zahteval, da v nekaj dneh pripravi poročilo, ali je Vegrad solventen, se je začelo zares. Ko je Boštjančič pred dobrima dvema tednoma od Tovšakove prejel številke, je prebledel. Če je imel Vegrad še konec februarja 25 milijonov evrov kapitala in 11.000 evrov dobička, je imel konec junija približno 70 milijonov evrov negativnega kapitala in okoli 90 milijonov evrov izgube. V ponedeljek bo minilo dva tedna od seje, na kateri so nadzorniki prejeli načrt o finančnem prestrukturiranju Vegrada, ki je vključeval predlog o prisilni poravnavi. Dan zatem je v javnost prišla novica, da je Tovšakova na celjsko okrožno sodišče vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave že v petek, se pravi dan po tem, ko je Boštjančiču šele izročila bilance za prvo polletje letošnjega leta. Boštjančič je bil v nekaj dneh že drugič šokiran.

Ko se je prejšnji petek nadaljevala prekinjena seja nadzornega sveta, je Boštjančič prišel dobro pripravljen. Takoj zjutraj je hotel odstaviti Tovšakovo, vendar sta mu druga dva nadzornika to preprečila, ker se nista strinjala z razširitvijo dnevnega reda. O načrtu finančnega prestrukturiranja je na podlagi strokovnih ugotovitev izrekel negativno mnenje, vendar sta ga Gabrijelova in predstavnik zaposlenih Samo Mastnak, ki je zdaj legitimni član nadzornega sveta, preglasovala. Načrt o finančnem prestrukturiranju s prisilno poravnavo je bil tako potrjen. Po večurnih pogajanjih je Tovšakova napovedala, da bo v ponedeljek odstopila, kar pa se ni zgodilo. Zato je odstopil Boštjančič, pri čemer njegov odstop stopi v veljavo, ko bo skupščina imenovala novega nadzornika.

Tovšakova je prepričana, da je Boštjančičevo ravnanje v nadzornem svetu motivirano politično, oziroma, kot smo jo povzeli na začetku, "med tnalom in nakovalom". Potem ko je v Boštjančič v ponedeljek zaman čakal, da se bosta Tovšakova in nadzornika prikazala na seji, je, preden je zapustil Velenje, z dvignjeno glavo pojasnil, da je podal odstopno izjavo, in poudaril: "Izjave Tovšakove, da je zgodba o Vegradu politično vprašanje, se mi zdijo smešne. Že od februarja ji razlagam, da je zgodba o Vegradu izključno poslovno vprašanje."

Res je, da je Boštjančič izgubil partijo, vendar igra še traja. V njej pa Boštjančič, za razliko od nekaterih igralcev, ne more izgubiti skoraj nič. Nobeno presenečenje ne bo, če na koncu iz naslova nadzora poslovanja Vegrada ne bo prejel niti centa plačila. Do zdaj ga še ni.