S posredovanjem slovenskega konzula se mi je uspelo povabiti k pouku zasebnega kolegija za otroke "srednje premožnih staršev". Šolska stavba, v katero vstopam, je enonadstropna, skromna; sprejmeta me linolej in oljni oplesk. Razbijanje mojega srca umiri hihitajoča se skupina najstnic, šolsko uniformiranih (krilca, polo majčke) in z mapami v rokah. Čeprav razumem le nekaj španskih besed, je tudi ta šola le šola, te najstnice le najstnice, to hihitanje le hihitanje. Na nek svojstven način je učitelju vsaka šola dom, si razložim v arhaični razčustvovanosti.

Poslanstvo šole ostaja

Ravnatelj me povabi na kratko izmenjavo mnenj o argentinskem in slovenskem šolskem sistemu, profesorica angleščine prevaja. Ne, ne, gospa, motite se, tule zasebne šole niso bogate, s šolninami pokrijemo le najnujnejše; državne šole imajo precej boljšo opremo, računalnike, laboratorije, a kaj, ko tam dijaki vse uničijo!

Vstopim v matematično učilnico, izmenjam z dijaki nekaj angleških besed in mednarodnih nasmehov, čakamo učiteljico. Šolske klopi s praznimi črnilniki, majavi stoli, zelena zdrsana tabla, križ na eni steni in plakat s formulami na drugi. V prostoru je zatohlo in vroče, skozi na stežaj odprta okna prihaja glasno fantovsko petje ob kitari, pomešano z nezgrešljivim obnogometnim vzklikanjem. Tudi vrata učilnice so zaradi vročine odprta, s hodnikov se slišijo tekanje, klici, loputanje vrat.

Učiteljica je drobna in majhna, njen glas tih, obleka nevpadljiva. V roke prime kredo, spregovori… in čarovnija se prične. Vsi obrazi v učilnici se uprejo v to malo gospo, kot da zanje ni ne vročine ne hrupa ne ostalega sveta. Pouk je pretežno tradicionalen, nekaj uvoda, nato narek teorije, zapis vaj na tabli, pol ure mrmrajočega reševanja, sem ter dvignjena roka. Veliko tehtnih vprašanj, med njimi kako trapasto, a ne nalašč. Učiteljica umirjeno pojasnjuje, razloži še drugače, oblikuje nov primer. Nekaj drezanja s komolci, spogledovanja, seveda tudi nematematična beseda ali dve. (Kako vem: eksponentne enačbe so pač eksponentne enačbe, pa naj bo v Sloveniji, v Argentini ali na Japonskem.) Povzetek predelanega. Listi s teorijo in domačimi nalogami - učbenika ni. Pomirjajoči lepi obred je zaključen.

Na pločniku pred šolo obstanem, pretresena, zmedena. Vse od tedaj se še bolj kot prej sprašujem, čému v našem malem svetu na naši strani planeta sploh služijo šola, sodobna oprema, novi koncepti in reforme ter čemu smo učitelji učitelji. Odgovarjam si, da slovenska šola ni le potratna multimedijska tiskarna spričeval, varstvena institucija in bojno polje ljudi, ki le kričijo drug mimo drugega, ne da bi se poslušali, ker jim je nori čas babilonsko zmešal jezike. Odgovarjam si, da ima slovenska šola globoko v sebi še vedno svoje osnovno poslanstvo: tešiti radovednost, pripovedovati zgodbo človeškega znanja, pa tudi spoznanja, védenja in čutenja.

Presežek strahu in pomanjkanje zaupanja

Je naša šola dobra? So učitelji, ki jim prepuščam svojega otroka, zaupanja vredni? Bo moj otrok v šoli deležen vzgoje in izobrazbe, kakršno si želi(m) in pričakuje(m)? Lahko verjamem, da je sistem preverjanja in vrednotenja znanja pošten do otroka in da je izkazani učni uspeh dejansko spričevalo njegovih znanj ter sposobnosti?

To so nekatera od vprašanj, ki si jih starši, zlasti starši prvošolčkov in bodočih dijakov, v tem času še pogosteje zastavljajo. Kako čudovito bi bilo nanje odgovoriti pritrdilno, brez oklevanja, s pogledom iz oči v oči. Pa ne moremo, ne jaz ne moji kolegi; z vso iskrenostjo, ki jo dolgujemo sebi, svojim dijakom in svojim lastnim otrokom, lahko rečemo le, da še zase ne moremo reči, da smo vedno poučevali z vsem žarom in nezmotljivo, upravičili zaupanje dijakov in staršev, pravično ocenjevali, se odzivali na pravi način. In tudi v prihodnje se lahko le poskusimo približati naštetim idealom.

Ob začetku šolskega leta učenci, učitelji in starši spet pričenjamo svoj nepredvidljiv skupinski ples, za katerega se nikoli ne ve vnaprej, ali bo bolj kólo ali gnilo jajce ali povštertanc. Težko, zelo težko je pisati nagovor za to množico nesinhroniziranih plesalcev. Morda le kot poskus sejanja neusahljivega optimizma napol amortizirane učiteljice, ki se z ironične razdalje, kakršno omogoča četrtstoletno poučevanje, prizanesljivo nasmiha vsaki res najboljši šolski reformi.

Največji oviri na poti k boljši šoli sta presežek strahu in pomanjkanje zaupanja. Strah je strah pred neuspehom, zgrešenimi odločitvami, negotovo prihodnostjo, ki obdaja nas in naše otroke, polni so ga mediji in vsakodnevni pogovori. Zaupanje ni naivnost, ni lahkovernost, čeprav nas naše izkušnje pogosto želijo prepričati v nasprotno. Je za-upanje.

"Profesorica, hvala. Pa ne toliko zaradi ocene. Moja hči zdaj rada rešuje naloge." Zaupanje, s katerim je dodatno učno pomoč sprejemala gimnazijka s cerebralno paralizo, je bilo obveza, odgovornost, poslanstvo. Pot od obupa polnega prvega letnika, z negativnimi ocenami in nizanjem neuspehov, v naslednjih treh letih pa ure in ure garanja, smeha ob matematično obarvanih domislicah, malo pred maturo osupljiva ugotovitev, da lahko marsikatero skico nariše ona sama in zato marsikaj bolje razume, letos pa matura in - odlična ocena. Na mojem neuradnem seznamu zlatih maturantov je to dekle prav na vrhu.

Osnovna načela - in zdrava pamet

Strah in nezaupanje v malem in velikem sta najbrž tista, ki v največji meri botrujeta tudi pravdarskemu plazu v naših šolah. Starši, učenci in učitelji se, še preden se dobro zavedo, znajdejo v začaranem krogu medsebojnih obtoževanj, pritožb, vsestranskega vpitja in hkratne gluhosti. Komu verjeti, kaj podpisati, kako napisati, kateri obrazec uporabiti, na koga nasloviti. Nikomur ne privoščim svoje izkušnje v špricarskem oddelku, v katerem bi bilo laže vpisovati prisotne kot odsotne dijake, jaz pa sem ure in ure vestno beležila izostanke, izpolnila goro papirjev za vsak ukor, pomlatila tri vagone prazne slame na razgovorih z dijaki in s starši ter končno pripeljala postopke do predzadnje faze, ko se je špricanje umirilo. In tedaj hip-hip-hip-strašni-trik, deus ex machina, inšpekcija, banalna napaka v postopku, razveljavitev vseh 44 ukorov in povsem svež "ministrov bonus za špricanje". Da je to generacija, iz katere je izšlo precej razvažalcev pic z nedokončano srednjo šolo, me ne preseneča.

Zaradi odmevnosti pritožb in razveljavitev pri ocenjevanju in kaznovanju, pa tudi zaradi že omenjene sprevržene vloge šole kot tiskarne spričeval, se pojavlja večna domneva, da je vse slabše in huje, kot je bilo. Vendar nas ni malo, staršev, učencev in učiteljev, ki se vsakokrat (z blagim sarkazmom, da pomirimo živce) otresemo črnogledosti in iščemo nove poti. Birokratski virtuozi naj kar usmerjajo prst v vrzeli v šolskih postopkih in pravilnikih, pedagoški guruji naj le izumljajo nove mehanizme za višanje lažne samopodobe slovenske mladine - slej ko prej bomo vsi morali pogledati v oči sebi, statistiki ali poštenjaku. Večina mladih je dovolj bistrih in pronicljivih, da v hipu vidijo onkraj pisane kuliserije. Naj navedem nekaj citatov svojih dijakov, ki to dokazujejo: "Predmete, ki se mi jih ne ljubi učit, bom šel kupit na šolo XY. Aja, matura. To bo pa malo teže." "Kaj morem pomagat, če je moja mami tako neumna, da mi vse verjame." "Imam raje pri vas popravnega in se naučim za dvojko, kot da jo kupim na šoli XZ; bom vsaj maturo naredil." "Je izprosila odličen uspeh, tako da je šla od profesorja do profesorja jokat. Na maturi pa polom. Je kar prav, da je matura." "Dajte mi raje ukor; tele alternativne kazni, ki si jih izmislite pa potem še moje starše navdušite nad njimi, so zame tako zelo naporne. Ali pa ne. Se samo hecam."

Šola je splet sistemskih rešitev, presajenih v šolski vsakdan in uporabljenih na materialu, ki je že od zore človeštva nepredvidljiv: na otrocih, na mladih. Od atmosfere njihovega doma, v podzavest vsajenih pogledov njihovih staršev, svetlobe ali teme ali somraka vrstniškega vesolja, prefriganosti medijev in množice dejavnikov, ki jih bomo lahko opredelili šele čez nekaj let, je odvisno, kako se bodo gibali celoten sistem in posamezniki v njem. Šola je v tem pogledu kot družina: v naboru neštetih možnosti lahko krmarimo le s preprostimi osnovnimi načeli, med katerimi so poštenost, odkritost, delavnost, sočutje, doslednost in kajpak zdrava pamet.

* * *

Temu, da se poštenost in zaupanje kronično prevajata v neumnost in naivnost, oporekam do zadnje vrste te svoje poslanice. V Argentino iz prvega odstavka me je pripeljala poštenost mojega moža; zaradi nje sva v Mendozi užila brezmejno gostoljubje in zaupanje. "Skoraj edini državni uslužbenec ste, ki me pri urejanju denacionalizacijskih zadev ni poskušal naplahtati sebi v korist, pa sem vaju povabil k sebi," je utemeljil svojo potezo osemdesetletni gostitelj plemiških korenin, pred davnimi leti razlaščen, izseljen iz Slovenije in v Argentini postavljen pred izziv, začeti posel iz nič. "Tu imata ključ stanovanja, ki je pet minut hoda od moje hiše; ni prav razkošno, zasebnost bosta pa le imela. Kaj sprašujeta - če vama zaupam, jaz, nergavi in nezaupljivi starec? Komu pa naj?" je zagodrnjal v osornem slogu, ki sem ga v naslednjih dneh spregledala z istim mehanizmom, s katerim spregledam navidezno tečnobo najstnikov. In dodal: "Da ne pozabim: s konzulom sem se že zmenil za vaš obisk tiste šole, gospa Marta. Čeprav mi ni jasno, kaj je tam sploh videti."

* Začetna verza pesmice iz stare čitanke za prvošolčke

Marta Zabret je profesorica na Šolskem centru Rudolf Maister v Kamniku.