Nikomur še na misel ni prišlo, da se bo suženjstvo ponovilo v začetku 21. stoletja v še hujši, krutejši obliki, za kar je več kot dovolj dokazov. Lastnik sužnja ni smel pustiti lačnega, sicer je bil kaznovan. Lastnik sužnja je moral kupiti sužnja na trgu sužnjev in ga plačati po veljavni ceni, ki pa je bila odvisna o njegovi psihofizični kondiciji. Lastnik sužnja je dobro vedel, da od sestradanega in onemoglega sužnja ne bo imel koristi, zato ga je dobro hranil in skrbel za njegovo fizično in psihično kondicijo, saj je takega tudi lažje prodal na trgu sužnjev, ki mu dandanes pravopisno rečemo prosti pretok delovne sile. In kdo si še upa trditi, da se zgodovina ne ponavlja. Kdo si upa trditi, da nimamo prodaje sužnjev.
V knjižnem jeziku ji pravimo zavod za zaposlovanje, kjer prodajajo kot grosistična trgovina.
Novodobni lastniki sužnjev se imenujejo delodajalci, sužnji pa delojemalci. Toda potencialni kupec sužnja ne kupi, marveč si ga izbere po lastni želji in presoji glede na psihofizično kondicijo. Ko ga dobro izkoristi in izčrpa do onemoglosti ter ko zboli, postane invalid, ga odvrže na cesto, pri čemer pa ni nujno, da mu izroči plačilo, ki si ga je zaslužil. Tako novodobni suženj ob nepopisnem trpljenju umira na obroke, pri čemer je odvisen zlasti od usmiljenja humanih dobrotnikov. Srečen je, kdor je od njih deležen drobtinic, ki jim rečemo tudi socialni transferji.
Še najbolj kruta oblika zaposlovanja ali najemanja sužnjev pa je zaposlovanje po sistemu rent-a-car. Ta oblika najema se je v praksi odlično uveljavila pri najemanju avtomobilov. Toda sleherni najemnik avtomobila po tem sistemu dobro ve, da bo prejel vozilo očiščeno, tehnično brezhibno, nepoškodovano in s polnim rezervoarjem goriva. Najemniku še na misel ne pride, da ne bi prav takega vrnil najemodajalcu.
Povsem drugače pa je, ko najemojemalec, ki mu tudi rečemo zaposlovalec, prejme iz skladišča sužnjev ali zavoda za zaposlovanje homosapiensa po sistemu rent-a-car, ki se leporečno reče zaposlovanje za določen čas. V tem primeru najemojemalec najetega homosapiensa lahko psihofizično izčrpa in najame drugega, ne da bi zato ustrezno odgovarjal ali najetemu plačal en sam belič.
V začetku 21. stoletja smo krepko zakorakali v nojevsko dobo. Sindikati, varuhi človekovih pravic, civilna iniciativa se na vse kriplje trudijo in vpijejo na ves glas, kako močno si prizadevajo za izboljšanje položaja brezpravnih, ponižanih, lačnih in bolnih. Sindikati vabijo uboge, ubogo rajo na ulice, da vpije, kolikor jim grla dopuščajo. Rezultati vseh protestov iz obupa spominjajo le na znani ljudski rek: "Psi lajajo, karavana gre naprej."
Po sistemu nojevske politike si organi nadzora in pregona z oblastniki na čelu potisnejo glavo v pesek, da ne vidijo problemov, zato da lahko trdijo, da ne obstajajo.
Vrabčki pa zaman čivkajo na vse ključke - čiv, čiv, čiv, še komaj sem živ - in se zbirajo nad polno in tolsto ritjo noja, noj pa nič. Ne preostane jim nič drugega, kot da noju kljuvajo rit in si z njegovo krvjo rešujejo svoja življenja. Ko pa noj izvleče iz peska svojo glavo, vrabčkov ne vidi. Ker pa ima noj skljuvano in krvavo rit, razglasi to dejanje za krvavo revolucijo in histerično išče zločince, ki so razmesarili njegovo zadnjico, saj on vendar ni nič kriv. Od zdaj skrbno varuje svojo rit in se še vedno ne zmeni za lačne ritke vrabčkov, marveč aktivira vsa razpoložljiva strašila, s katerimi odganja to nevarno in nadležno golazen.
In vendar so se politiki, oblastniki, organi pregona in izvoljeni predstavniki ljudstva le nekaj naučili od noja. Naučili so se: "Kako obvarovati in poskrbeti za svojo rit."
Jožef Škof, Ljubljana