Mala kolesarka, ki je že 16. na svetovni lestvici, bo razkošni potencial zagotovo že kazala tudi na olimpijskih igrah v Londonu. Proti Blaži Klemenčič dobiva boj za prevlado na domači sceni, s trenerjem Lukom Želetom sodeluje na daljavo. Njena športna zgodba ima še poseben "Armstrongov" dodatek. Pred dvema letoma si je ob jesenskih delih na domači kmetiji v navijaško neverjetno naklonjenih Ledinah, vasici med Idrijo in Žirmi, hudo poškodovala prste na roki. Tudi zaradi hitre pomoči zdravnikov in kirurške ekipe v Ljubljani so sedaj še ne 22-letni kolesarki rešili prste in tudi kariero. S Tanjo smo se pogovarjali v poletnem popoldnevu ob nogometnem igrišču na Rogli, preden je za 18. skok na Roglo potrebovala vsega 50,56 minute.

Tudi sami ste začeli kot nogometašica. Vas kaj mika, da bi stekli na travo in se malo poigrali z žogo in z mladimi nogometaši NK Radomlje?

Me ne mika preveč. Ne vem, kako bi mi šlo. Ja, to je že daleč, že sedem sezon, ko sem še igrala. Tedaj sem z ekipo NK Velesovo v kategoriji U-16 osvojila naslov državnih prvakinj. V ekipi nas je bilo pol Žirovk, a ker nas je bilo premalo, smo igrale skupaj z ekipo z Velesovega pri Kranju. Trenirale smo predvsem v Žireh, s fanti.

Predvidevam, da se je vsa igra vrtela okoli vas ali pa ste bili tam kot žoga?

Igrala sem na sredini igrišča, predvsem zato, ker sem bila dobra za tek naprej v napad in nazaj v obrambo. Znala sem pobrati veliko žog nasprotnicam, potem sem jo čim prej poskušala oddati tistim, ki so bolj znale z žogo. Kasneje sem se odločala med tekom in kolesom.

Kako je sedaj z roko? Še kakšne težave s prsti?

Na kolesu nimam nobenih težav več. Zaviram s prstom, ki ni bil poškodovan. Imam pa že toliko moči v poškodovanih prstih, ki sta sicer še vedno manj gibljiva, da nimam težav. Krmilo brez težav krotim, le v hladnem vremenu imam težave, ker me v roko hitro zebe in moram zaradi tega bolj paziti, da nadenem rokavice.

Zakaj trening na Rogli? Blaža Klemenčič in Nina Homovec sta se pripravljali v Planici, kolesarji so tudi pri Tadeju Valjavcu na Pokljuki. So to prve višinske priprave?

Ne, to je moj drugi višinski ciklus. Prvič smo bili tukaj organizirano z reprezentanco in se je vadba z bivanjem na prirejeni višini zelo obnesla. Moje telo se je dobro odzvalo, na nekaterih dirkah, tudi državnem prvenstvu, sem vrhunsko odpeljala. Na evropskem prvenstvu v Izraelu sem po tihem pričakovala več, a v hudi vročini, ki mi sicer ne ugaja, sem bila tudi s kolajno zadovoljna. Ne nazadnje imam sedaj komplet vseh treh leskov. Prav zaradi pozitivnih izkušenj sem ciklus ponovila tu na Rogli, čeprav sem res tu sama. Blaža in Nina imata organizirane priprave s Slovensko vojsko, zato sta v Planici.

Je pa Rogla nekako primerljiva s terenom za zaključek sezone?

Deloma. Teren v St. Anne poznam, saj sem tam že vozila svetovni pokal v sezoni 2007. Bo zahtevna proga, ni pa na veliki nadmorski višini. Priprave z bivanjem na simulirani veliki nadmorski višini ima druge prednosti za dvig sposobnosti. Rogla je za trening zares super. Tereni so na planoti, veliko poti je proti Lovrenškim jezerom, na Kopah, proti Arehu, veliko je gorskih cest, za gorsko kolesarje je zares fino.

Na zadnji dirki svetovnega pokala v Dolini sonca (Val di Sole) v Italiji ste bili že enajsti. Domet je vedno višje tudi med elito.

V svetovnem pokalu je bil moj cilj letos med dvajseterico in težko mi bo ušel na zadnji dirki, saj sem trdno na 17. mestu. Praktično so vse moje misli usmerjene na svetovno prvenstvo, tudi pripravljenost vseskozi stopnjujem. Svetovno prvenstvo mi zelo veliko pomeni.

Torej mavrična majica?

Grem s tem ciljem tja. Letos konkurenco dobro poznam. Francozinja Julie Bresset bo trd oreh, letos je še nisem premagala, vedno je povsem v ospredju skupne elitne razvrstitve, vendar zato grem tja.

Doma imate že dve mavrični majici, iz mladinske in prve sezone med mlajšimi članicami v letu 2008. Kakšna je prepoznavnost? Ali obiskovalci le po napisu na avtomobilu vedo, da je v bližini svetovna prvakinja v eni izmed najbolj atraktivnih kolesarskih olimpijskih disciplin?

Tekmovalke me zagotovo poznajo (smeh). Ne vem pa, ali so me pred tednom, ko sem zmagala na mednarodni dirki na Madžarskem. Na dirkah v Italiji, kjer največ nastopamo, je prepoznavnost zagotovo največja. Morda celo večja kot v Sloveniji. Doma se mi zdi, da sledijo le pravi poznavalci športa. Tu na Rogli je le enega od nogometnih spremljevalcev zanimalo, kaj svetujem njegovi punci, ker želi startati na dirki okoli Slovenije. No, izkušenj z vožnjo na kolesu ponoči, ko drugi spimo in počivamo, nimam. Napis na avtomobilu pa res ni več aktualen. Bo nekaj treba narediti v tej smeri.

Trener Luka Žele je v tem letu zaposlen kot trener v kolesarskem centru Mednarodne kolesarske zveze UCI v Aiglu v Švici. Kako poteka sodelovanje?

Nemoteno. Vse preko sodobnih komunikacij. Vse usklajujeva. Ko sem pred dnevi videla plakat za Skok na Roglo, tradicionalno dirko s cestnimi kolesi iz Zreč na Roglo, je sprejel moj predlog, da podaljšam priprave in grem. Res pa je, da Luka ni v živo videl še nobene moje dirke letos. Za svetovno prvenstvo je dobil prosto in po sklepu odbora mu bo KZS plačala pot v Kanado. Vesela sem tega. Sicer pa po tehnični plati ni težav, največ na prizoriščih svetuje Primož Štrancar, ki ima kot olimpijec mnogo izkušenj z dirko, pa tudi z nami gre na progo. Tu sta še selektor Robert Pintarič in mladinski trener Mohor Vrhovnik. Nasvetov bo veliko.

Vas vabijo tudi na cesto med cestne kolesarke?

Gorazd Penko me je vabil v žensko ekipo, a za zdaj ostajam na dirkah v krosu. Na cesti bom na vzponih, ne poznam cestne taktike, voziti bi se nemara znala.