Včeraj, ko sem že zapiral pisarno in se v mislih odpravljal na sproščen vikend, sem se spomnil pogovora z direktorico (sosednjega) dokaj uspešnega podjetja, ki sva ga imela pred nekaj leti. Odpravljala se je na dopust, in ker je bila polna dvomov, me je prosila za pogovor, in glede nato, da sem vedel, da za njihovo podjetje ni bil ravno čas dopustov, sem jo začel poslušati kot svetovalec in ne kot znanec.

Govorila je o svoji poslovni karieri, kako je dosegla vse, otroci so že skrbeli sami zase, moža nikoli ni bilo doma, prijateljice so ji postale dolgočasne, ker so se pogovarjale eno in isto... Nato sem jo vprašal, ali je tudi njej dolgčas. Odgovorila je, da ne, vendar pa ne ve, kaj bi počela, da ima občutek, da se je popolnoma izgubila. Navzven je morda videti, da je vse v najboljšem redu, vendar je v sebi dejansko popolnoma izgubljena.

"Poglej, stara sem 42 let, imam svoje uspešno podjetje, ki je doseglo tako raven, da sodelavci znajo poskrbeti zase in podjetje, moja vloga ni več pomembna, lahko ga celo dobro prodam. Otroci me ne potrebujejo več, oba sta šla študirat v tujino, moža pa očitno tudi več ne zanimam. Občutek imam, da sem prišla v najlepša leta, ko bi morala začeti uživati, biti polna novih načrtov in idej ter kipeti od življenja... In kje sem? Počutim se, kot da sedim v veliki mlaki in se smilim sama sebi. Sploh ne vem, kaj naj počnem, zato sem razmišljala, da bi odšla na dolg dopust, da najdem rešitev. Kar sedaj bom šla v agencijo in jutri nekam grem, za ves mesec!"

Nakar sem jo vprašal: "Kdaj si nazadnje občutila, da si ženska? Kdaj si nazadnje živela svoje sanje?"

Kolikor sem jo poznal, je bila ves čas ambiciozna, najboljša na fakulteti, na zagovoru diplome je že skoraj rodila, vzporedno je že ustanavljala svoje podjetje, kjer je tudi zaposlila vso svojo družino, povrhu še svojega moža.

"Vedno si delala za druge, da so se drugi zadovoljili, in sedaj, ko si dosegla, da so vsi 'zadovoljeni', nimaš več drugega cilja. Sedaj je čas, da pogledaš, kaj si v resnici želiš in kdo si. Za svojo eksistenco si poskrbela, tako da ni treba razmišljati o preživetju, začni razmišljati o življenju. Sedaj se ne oziraj več na druge, razpri krila in zaživi. Rešitev imaš v svojem otroštvu. Spomni se, o čem si sanjala kot majhna deklica, ko še nisi imela ovir in ni bilo treba za nikogar skrbeti." Zamislila se je in se v mislih odpravila na dolgo potovanje v otroštvo. Še tisto popoldne ji je postalo jasno, kaj je njeno poslanstvo. Res je šla na potovanje, ki traja še sedaj, in pri tem neizmerno uživa, ker je našla samo sebe!

V življenju se velikokrat znajdemo v zastoju. To ugotovimo šele, ko nas začne motiti vonj "mlake", v kateri sedimo. Vendar do zastojev v življenju pride samo takrat, ko živimo neiskreno, ko predvsem živimo za druge, ne zase. Svoje življenje prevečkrat podredimo drugim oziroma jim ga kar "podelimo" v upravljanje. Svoje življenje moramo imeti v svojih rokah.

Milan Krajnc Pavlica je strokovnjak za krizno vodenje v podjetju SIRIUS.SI.