Bertoncelj je prepričan, da imamo v Sloveniji oziroma v Ljubljani do neke mere razvito kulturo kolesarjenja, k njenemu spodbujanju pa prispevajo še projekti, kot je Civitas Elan. Vendar meni, da zakonodaja, cestnoprometna ureditev in ponekod slaba kolesarska infrastruktura ustvarjajo konfliktni položaj, ki ljudi lahko odvrne od kolesarjenja.

Policija je nedavno izvajala poostren nadzor nad kolesarji. V tem času je na naš naslov prišlo kar nekaj pritožb občanov, češ, naj policisti raje poostrijo nadzor nad drugimi prekrškarji, ki bolj ogrožajo prometno varnost kot kolesar, ki nima na primer sprednje luči. Kako kot kolesar in koordinator doživljate kazni za kolesarje in takšen poostreni nadzor?

Kazni so zastavljene precej neproporcionalno. Če kolesar vozi po kolesarski stezi v napačno smer, je to neprimerljivo s tem, če avtomobil vozi v napačno smer na avtocesti. Za prvi prekršek boste dobili kazen 120 evrov, za drugega 300 evrov, vendar so posledice takšnega kolesarjevega prekrška seveda neprimerno manjše kot tiste, ki bodo nastale zaradi voznikovega prekrška. Akcije poostrenega nadzora pa niso produktivne, zato sem tudi sam naslovil na policijo pritožbo, vendar odgovora za zdaj še nisem dobil.

Če kazni niso pravi način vcepljanja kolesarske kulture ljudem, kaj je?

Zdi se mi, da bi morali tudi prodajalce koles bolj vključiti v izobraževanje kupcev, saj jih ti premalo opozarjajo na to, kako pomembno je pravilno opremljeno kolo. V trgovinah je namreč premalo koles, ki bi bila v celoti opremljena v skladu s predpisi in za vsakodnevno varno vožnjo po mestu.

Kaj pa skrb za kolesarsko kulturo pri otrocih?

Ja, za to skrbi svet za preventivo v cestnem prometu. Otroci so v času, ko opravljajo kolesarski izpit, izredno dovzetni za pravila in vse nauke, ampak nanje potem hitro pozabijo. Tudi zato, ker jim starši in drugi odrasli dajejo slab zgled, ko vozijo v napačno smer, ko v križišče zapeljejo pri rdeči luči in ko nimajo nujne opreme na kolesu. Prav tako je premalo vzgoje otrok v smislu tečajev, predavanj in podobnega. In tudi zato se mi zdi, da policija ne opravlja svoje prave vloge. Namesto represivnega pridobivanja denarja naj policisti raje kolesarje opozarjajo, naj jim povedo, kaj delajo narobe in kako morajo voziti.

Glede na to, da je eden od ciljev projekta Civitas Elan povečati delež kolesarjev, se vam zdi, da akcije poostrenega nadzora in kazni odvračajo ljudi od kolesarjenja?

Strinjam se, da red mora biti in da morajo tudi kolesarji upoštevati določena pravila, vendar po mojem policisti preveč samovoljno izbirajo, koga bodo kaznovali. Poglejte, policisti večkrat kaznujejo kolesarje, ki pri Nami proti Bavarskem dvoru vozijo po pločniku oziroma po kolesarski stezi, a v napačno smer. Takšno kaznovanje se mi zdi nepravično, ker na tisti strani pri Hotelu Slon kolesarji nimajo na voljo kolesarske steze. Če se peljejo skozi središče mesta, torej po Čopovi čez Prešernov trg, pa znova kršijo zakonodajo, saj tudi tam ne bi smeli kolesariti. Na tem območju je pešec kralj in kolesarji bi praviloma morali stopiti s kolesa.

Toda to je problem pomanjkljive infrastrukture in ta napaka gre potem na rovaš Mestne občine Ljubljana.

Drži, to je infrastrukturni problem, ki je posledica tega, da je pri Slonu nemogoče zarisati kolesarsko stezo. Takšnim težavam bi se lahko ognili podobno kot v Belgiji, kjer imajo tako imenovane deljene površine (shared space). Na njih smejo biti tako kolesarji kot pešci, ponekod tudi avtomobili, vendar je že vnaprej znana hierarhija udeležencev, kar pomeni, da ima prednost vedno najšibkejši, to je pešec.

Tudi sicer kolesarska infrastruktura v Ljubljani ni najboljša. Je razlog res samo pomanjkanje denarja?

Mestna občina je v zadnjem času naredila velik korak naprej, ko je postavila toliko novih stojal za kolesa. Kar zadeva kolesarske steze, pa je velik del problema finančne narave; preprosto ni dovolj denarja, da bi se vse to naredilo. Prav tako na nekaterih območjih fizično ni mogoče zarisati stez. Drugi del problema pa je pridobivanje zemljišč in potrebnih dovoljenj za zgraditev kolesarskih poti. To so večinoma razlogi, da naša infrastruktura na posameznih mestih ponikne in potem nekaj sto metrov naprej znova vznikne.