Je mogoče opisati, kakšen je v očeh volilcev idealen kandidat za župana?

To vprašanje moramo postaviti v nekoliko širši kontekst razumevanja politike. Za volilce je politika zelo splošen pojem, kar pomeni, da običajno težko razlikujejo med lokalno in drugimi politikami, kot sta na primer državna ali pa globalna. Pojem politika volilci največkrat uporabljajo v nekem slabšalnem kontekstu skupaj z atributi, ki opisujejo njihove poglede na politično dogajanje. Največkrat tako slišimo, da je politika pač umazana in korumpirana in da so takšni tudi politiki.

Pomembno vprašanje v tem smislu je torej, na kakšen način običajni volilci sodelujejo v političnem odločanju. Največkrat gre seveda zgolj za udeležbo na vsakokratnih volitvah, vendar pa raziskovalci opažamo, da se je v zadnjih letih tip politične participacije spremenil. V ospredju je vse bolj očitna težnja po individualizaciji politike. Prihaja do nekega odmika od političnega odločanja, vezanega predvsem na stranke, k bolj individualiziranemu in k sebi usmerjenemu odločanju. To pomeni, da se volilci odločamo pretežno v skladu s presojo osebnih koristi. Naj bodo te socialne, komunalne ali svetovnonazorske, pomembno je le, da so "usmerjene k sebi", zato se lahko to v končni konsekvenci kaže kot zelo egocentrična, eklektična, celo nekonsistentna politična izbira. Na lokalni ravni se volilec lahko odloči za osebo XY, ki sicer ne sodi v širši nabor njegovih političnih preferenc, lahko na primer voli župana z levimi preferencami, sicer pa podpira desnico in obratno. Takšna odločitev z vidika volilca ni nujno nekonsistentna, je le pragmatična, povezana s konkretnimi interesi.

Je to k sebi usmerjeno odločanje svetovni trend?

Gre za značilnost sodobnih demokracij in Slovenija ni izjema. Govorimo o nadomeščanju politične participacije, ki je bila vezana na stranko, institucijo ali osebo, z neko politično participacijo, ki temelji na spontanem, nehierarhičnem, impulzivnem političnem odločanju. Vse bolj se uveljavlja odločanje, ki je vezano na konkreten problem ali rešitev konkretnega problema oziroma na osebo, ki obljublja reševanje tega problema. Zato lahko na lokalnih volitvah uspevajo politiki ali ideje, ki sicer težko najdejo podporo na državnozborskih volitvah.

Volilci v raznih anketah odgovarjajo, da lokalne volitve bolj zadevajo njihov osebni interes, njihovo vsakodnevno življenje, hkrati pa je udeležba na lokalnih volitvah nižja od udeležbe na državnozborskih volitvah. Kako razumete to razhajanje?

Volilci predvsem trdijo, seveda ne s temi besedami, da so lokalne volitve bolj avtentične. Kar z drugimi besedami pomeni, da ima volilec večjo možnost vpetosti v neko omrežje, ki ga pozna ali se mu vsaj zdi, da ga pozna, ki mu je bližje, bolj domače, bolj transparentno. Pri tem pa je treba vedeti, da ta bližina problema za volilca ne pomeni nič drugega, kot da so se na neki točki zgostili interesi in ljudje, ki te interese zastopajo, ter lokalno omrežje, kar pa z demokratičnimi principi nima veliko zveze.

Problem lokalne politike je prav prevelika sprijetost. Če za politiko velja, da moramo imeti veje oblasti ločene, se na lokalni ravni dogaja ravno nasprotno. Vse je preveč sprijeto, premalo transparentno, vse je preveč povezano s konkretnimi interesi. To sicer daje ljudem občutek bližine, vendar pa na dolgi rok pomeni resen problem demokratičnega primanjkljaja.

Volilci na lokalnih volitvah pogosto nagradijo "hojo po robu zakonitosti". Ocenijo namreč, da to prinaša dodatno učinkovitost, boljše rezultate.

V Sloveniji imamo kar nekaj takšnih primerov, pa naj začnemo pri največjem, Kopru, spomnimo na Maribor in Celje, na koncu pa morda to ilustriramo z Ljubljano. Ljubljana je po desetletjih letargije doživela izjemen kakovostni premik, ki je posledica povsem novega tipa politike, ki sama sploh ne želi biti politika niti se imenovati politika. Vsaj ne v klasičnem pomenu besede. Po besedah akterjev te politike gre za upravljanje javnih zadev, ki postavlja učinkovitost pred demokratično formo in proceduro.

V razmerah, kjer se zdi, da je velika politika korumpirana, netransparentna, oddaljena od ljudi in življenjskih problemov, je lahko ta koncesija, da torej učinkovitost postaviš na prvo mesto, z vidika volilcev neproblematična. Še posebej je to lahko dobro sprejeto v okoliščinah, kjer smo imeli tako kot v Ljubljani popolno stagnacijo razvoja. Tega premika torej ne smemo presojati s povsem klasičnimi političnimi vatli. Dobro je, da se je zgodil premik, tisto, kar je treba vedeti, pa je, da se brez instrumentalizacije klasične politike ta premik ne bi zgodil oziroma da ta nova politika brez izrabe stare politike sploh ne bi bila mogoča.

Pod instrumentalizacijo stare politike imam v mislih na primer "skrajno učinkovitost" dela mestnega sveta, ki je seveda tudi posledica sestave list za lokalne volitve, na katerih niso nujno ljudje, ki bi nato na lokalni ravni v resnici delali, ker so njihove kompetence preprosto povsem drugje, v estradi, športu, gospodarstvu itd. S tem v glavah volilcev ustvariš predstavo možnosti prenosa teh kompetenc na lokalno politiko. Čeprav se praviloma to ne zgodi - dober športnik, estradnik ne bo nujno dober politik, tudi dober gospodarstvenik ne bo altruist na lokalni ravni.

So neodvisne liste slovenski fenomen?

V tej obliki gre bolj ali manj za politični izum Slovenije, čeprav imajo neodvisne kandidate seveda tudi drugje. A prave neodvisnosti tako ali tako ni. Tudi če pogledamo ustanavljanje novih strank, vidimo, da tisti, ki ustanovi novo stranko, vedno reče, da korigira politično situacijo. Z vidika volilcev pa gre za iluzijo, da je večja izbira tisto, kar jih bo zadovoljilo. Gre torej za iluzijo prave izbire. Če bi analitično pregledali programe vseh strank v Sloveniji, bi videli, da ni prav nobene potrebe po ustanavljanju novih strank. Ti programi na deklarativni ravni pokrivajo vse od leve do desne, imamo pa tudi stranke, ki nimajo pravega programa, temveč se ad hoc odzivajo na aktualne dogodke.

Vendar takšna racionalna ugotovitev, da ni potrebe po novih strankah, ne šteje in ne pomeni, da novih strank ne bo. Še zlasti v razmerah, ko se pomemben del prebivalstva sooča z eksistencialnimi problemi, raziskave kažejo premik v vrednotnih orientacijah ljudi. Volilci vse bolj razmišljajo o lastnih problemih in manj o vrednotah, ki pomenijo samopreseganje posameznika, kar naj bi bila indikacija zrele politične kulture. Volilci razmišljajo o svojem slabem položaju, o izgubljenih priložnostih, o pokvarjenosti visoke politike, to pa pravzaprav pomeni, da nihče več ne razmišlja o samopreseganju, o skupnosti, o javnem, in na to se odzivajo tudi politiki. Volilce nagovarjajo z diskurzom, ki se jih bo dotaknil. To se pravzaprav lepi tudi na neoliberalno paradigmo o sebičnem interesu posameznika, ki da je v ozadju napredka, češ, ko bomo vsi poskrbeli zase, bodo rešeni vsi problemi skupnosti. Kar je velika iluzija in huda neumnost.

Volilci torej v ustanavljanju novih strank, kot pravite, vidijo možnost večje izbire. A se očitno vendarle odločajo za stare stranke - od volitev leta 1996 sta v parlament prišli le dve novi stranki, SMS in Zares.

Ljudje iščejo alternativo, radikalna alternativa pa bi bila alternativa političnemu sistemu in ne variacije znotraj tega sistema. Tega pa, kot pravimo, nočemo. Zato imamo opravka le z variacijami na isto temo in kaj dosti drugega tudi ne gre pričakovati. Vsake toliko časa se situacija preseka z neko najavo nove politike, vendar s sredstvi, ki niso nova, mehanizmi, ki so preverjeni, in z omejenim naborom ljudi.

Druga zgodba je, da lahko opazimo premik k civilnodružbeni aktivnosti, da se del politike ali vsaj artikuliranja zahtev ljudi dogaja zunaj uradne politike, v civilni družbi, ki je v Sloveniji izrazito neartikulirana. A če želiš realizirati neko idejo, moraš vstopiti v uradno politiko, torej v politično mašinerijo, sicer si brez moči.

Bodo letošnje lokalne volitve odražale nezadovoljstvo ljudi s politiko na državni ravni?

Kako se bo nezadovoljstvo ljudi preslikalo na rezultate lokalnih volitev, ni povsem jasno. Predvsem to ne pomeni, da se bo kritičnost volilcev do dela vlade sama po sebi izrazila v večji podpori opozicijskim strankam, vsaj tako kažejo rezultati anket. Možna pa je večja volilna abstinenca, čeprav lahko dogodki v državi različno vplivajo na ravnanje volilcev. Za Ljubljano lahko pričakujemo, kot kažejo rezultati meritev, da bodo merljivi rezultati mandata sedanjega župana in njegove ekipe merilo pri presoji volilcev o ponovni podpori, za katero se zdi, da je zagotovljena.

Nekateri opozarjajo, da je možnost ponavljanja županskih mandatov v nedogled leglo korupcije in klientelizma. Bi morali število županskih mandatov omejiti?

Najprej bi bilo dobro in higienično, da se preseka povezava med župani in parlamentom. Ne le, da gre pri volilcih za popačeno predstavo o tem, da so poslanci zastopniki lokalnih interesov. Ta popačena predstava funkcionira tudi pri poslancih samih, in to je problematično. Tisto, kar jih zanima, je preusmerjanje državnega denarja v njihove lokalne skupnosti. Omejitev županskih mandatov pa je kriterij politične higiene. Če so mandati lahko omejeni pri najpomembnejših funkcijah, ne vem, zakaj ne bi tega izpeljali tudi na nižji ravni.