Znani po svoji brezkompromisni drži, antikapitalistični angažiranosti, socialni ozaveščenosti so vedno stali na strani malega človeka in glasno opozarjali v njegovem imenu. Gang of Four so vse tisto, kar glasbena industrija danes pogreša: glasbeno zreli, komunikativni in vsebinsko bogati.

"V tridesetih letih se nismo ničesar naučili, zato so naše pesmi danes celo bolj aktualne kot nekoč," je dejal kitarist Andy Gill in dodal: "Tudi to je bil velik motiv, da smo začeli pripravljati nov material, saj se vsebinsko dopolnjuje z We Live As We Dream, To Hell With Poverty, I Love a Man in Uniform." Nova plošča Content bo izšla 4. oktobra. Jon in Andy zanjo pravita, da je najboljši album, posnet v zadnjih tridesetih letih - album, ki bo vsem spremenil življenje!

Z nekaj prekinitvami ste na sceni že več kot trideset let - ali ste kdaj igrali v tako vroči atmosferi?

Andy: V zadnjem času ne. Spominjam se vročega koncerta v San Franciscu leta 1979, ko smo igrali skupaj z Buzzcocks. Nikdar prej in nikdar kasneje ni bilo tako vroče. Še zdaj, ko je koncert že davno mimo, vse teče od nas. Nikoli nismo statični na odru, saj tudi z gibanjem dajemo signale, o čem pojemo, kakšna je naša jeza, sporočilo naših pesmi… Samo Jon naredi kar nekaj kilometrov na odru, če mu kapaciteta to dopušča. Torej si lahko mislite, kako vroče nam je.

Trenutno se pod istim baldahinom nahaja surova moč Iggyja Popa & The Stooges. Raw Power (1973) in vaš album Entertainment (1979) mnogi uvrščajo v isto kakovostno ligo, torej projektov, ki so vplivali in odločilno spremenili tokove popularne glasbe.

Jon: Prepričan sem, da je veliko albumov, ki so spremenili svet, ki imajo tisto trajno vrednost, da jih ljudje - tudi jaz - še danes vzamejo s police in položijo na gramofon. Da mednje sodi tudi naš Entertainment, je velik privilegij. Velvet Underground so posneli prvenec, ki ima še danes velik vpliv. Album ima veliko sledilcev, ki vedno znova odkrivajo, kako veliko delo sta opravila Lou Reed in John Cale. Po tem albumu se je pojavilo na tisoče posnemovalcev, ki so hoteli - in še vedno hočejo - zveneti kot VU.

Ponosen sem, da se je naš album znašel med takšnimi mojstrovinami, kot je Raw Power, hkrati pa se zavedam, da če gremo danes na ulico ter vprašamo ljudi, koliko jih pozna Raw Power in koliko Entertainment, bodo odstopanja zelo velika. Resnično moraš imeti srečo, da posnameš album, ki navdihne prihodnje generacije. Meni je na primer zadoščalo priznanje oziroma vprašanje basista Red Hot Chilli Peppers Fleaja, zakaj jih nismo tožili, saj so očitno prebrali našo glasbo in jo prevedli v svoj jezik.

V tem početju RHCP niso edina skupina, takšnih bi lahko našteli še in še…

Jon: Nič nimam proti temu. Prav nasprotno - ponosen sem, ko slišim nove generacije, kako gnetejo zvok, s katerim smo okužili postpunkovsko sceno.

Mogoče vas res ne poznajo po imenu, vendar je v zadnjem času izšlo veliko kakovostnih študij postpunka, kjer se Gang of Four omenja kot ena ključnih skupin, ki so se pojavile konec sedemdesetih.

Andy: Gang of Four smo bili reakcija na klasični punk, vendar glasbe nismo izkoristili za "swindle", temveč za resno opozorilo. Obrnili smo ploščo, saj nismo hoteli zveneti kot mnoge skupine tistega časa. Iskali smo načine, kako vsakdanje družbene anomalije prevesti v zvočni jezik. Od glasbe smo hoteli nekaj več. Vsaka naša poteza je bila vnaprej premišljena, nič ni bilo stihijskega. Stopili smo na sceno in bili povsem samosvoji: bili smo punk in nismo bili punk, bili smo reggae in nismo bili reggae, bili smo disko in nismo bili disko… Do vseh žanrov smo vzpostavili kritično distanco, predvsem do njihovih tradicionalnih vrednot. Tudi proti punku smo zavzeli takšno držo, četudi nas mnogi teoretiki še danes povezujejo z njim.

Ko smo že mislili, da boste o(b)stali v enciklopedijah, ste se v letu vrnitev nepričakovano znova pojavili na odrih. Poslušamo različne - bolj ali manj patetične - razloge za takšno početje. Kakšen je bil vaš?

Jon: Denar.

Andy: Denar.

Jon: Šalo na stran. Kdor nas pozna, ve, da razlogi nikoli niso bili finančne narave. Gang of Four smo že v startu nastopili kot opozicija pretirani komercialnosti - zavračamo vse, kar diši po denarju. Pravi odgovor je težko podati. V tistem trenutku je bila vrnitev prava poteza. Idejo smo oživljali dolgo časa, potem pa se je preprosto zgodilo. Nobena filozofija ne stoji za tem. Spoznali smo, da se je naša glasba ohranila med številnimi novimi skupinami, ki nadaljujejo tam, kjer smo mi obstali. Tej generaciji smo hoteli pokazati, kje se je vse začelo.

Andy: Mi smo najbolj subverziven band, ki je kdaj obstajal. Zavezani smo budizmu, kar mnogi ne vedo. V tem kontrastu in spoznanju, da nas civilizacija potrebuje, smo se odločili, da poskusimo še enkrat. Radi bi, da se sliši tudi naša plat zgodbe, da človek ne bo bolestno usmerjen samo v iskanje profita, temveč tudi sočloveka. Mi smo vest 21. stoletja. Glasbi moramo vrniti vsebino!

Kakšno je vaše mnenje o "comebackih"? Gre za nekakšno popravo krivic?

Andy: Ne morem govoriti v tujem imenu, lahko samo v svojem. Okoli "comebackov" je veliko manipulativnega, vendar to ni naš problem, temveč tistih, ki si jih sposojajo. Mi imamo radi mnoge nove skupine, Bloc Party, Franz Ferdinand, Futurehead, Radio 4, saj zvenijo tako kot mi. (smeh) Vse te skupine so nam naredile uslugo. Ko igramo na koncertih, je vsaj polovica občinstva mlajša od dvajset let - ti poslušalci imajo radi Bloc Party. Spoznali so nas skozi njih, saj nas večkrat omenjajo kot svoje vzornike.

Jon: Prepričan sem, da je to mit. Vsi mislijo, da bodo na lahek način zaslužili veliko denarja, a ni tako. Mnoge skupine si s "comebackom" naredijo veliko škode. Ostane zadnji vtis, ki je navadno slabši od tistega, po katerem se te spominjajo nekoč. Nihče me ne bo prepričal, da danes zasluži več kot takrat, ko je bil na ustvarjalnem vrhuncu. To je mit, laž! Vendar vsi "comebacki" niso finančne narave. Včasih se skupine vrnejo zato, ker jim ni vseeno, kaj se z glasbo danes dogaja. Kurjo polt dobim, ko vidim, koliko praznega denarja se vrti okoli X Factorja. Danes je več kot polovica zaslužka v glasbi vezana na derivate TV-programov. Zvezda resničnostne oddaje zasluži več od avtorjev sposojene pesmi. Mi smo del upora proti takšnemu izkoriščanju, smo del upora proti takšnim ritoliznikom, kot je Simon Cowell - in pri tem ne zaslužimo nič več kot pred tridesetimi leti.

V teh treh desetletjih se je marsikaj spremenilo. Kako gledate s tistimi očmi na svet danes?

Jon: Presenečen sem, da ni več uporniške glasbe. Danes te teptajo na vsakem koraku in ljudje to mirno požirajo. Nekoč smo vstali za vsako najmanjšo krivico v družbi, opozarjali in vpili. Hipiji so imeli svoje razloge, punkerji svoje, Gang of Four svoje. Vsak "reggaejaš" je pel o zatiranju, o preganjanju ljudi, danes pa imamo pesmi o soncu, mesečini in podobnih stvareh.

Kje se je izgubila tista upornost? Ne vem. Tudi zato je pomembno, da se vsake toliko časa vrne kakšen stari prdec, da s prežvečenim materialom pokaže, kako se je borilo nekoč. Vedno smo se upirali tehnologiji. V tej branži obstaja velika zarota, a je mulci ne vidijo. Pravijo, da glasbeniki ne morejo zaslužiti z menjavanjem datotek, kar je čista laž. Od tega početja imajo veliko računalniški giganti, tehnološki posredniki, le tisti, ki so pesmi napisali, od tega nimajo nič. Z liričnega stališča, koliko pesmi je bilo napisanih o vojni v Iraku? V šestdesetih so celo Supremes prepevale pesem o Vietnamu. Velike korporacije so nam onesnažile um - danes se svet vrti v "follow the money" smeri.

Andy: Gang of Four smo edini - pa naj se sliši še tako samovšečno, a tako je -, ki govorimo o resničnem svetu in stvareh, ki jih drugi počno v našem imenu. Pri tem ne mislim samo na vojno v Iraku in Afganistanu, temveč tudi na pornografijo, izkoriščanje, brezposelnost… Pravijo nam, da smo "jebeni" komunisti, zgolj zato ker pojemo o tem, kar se resnično dogaja. Raje bi bil "jebeni" kapitalist, pa da bi bil svet samo za odtenek pravičnejši.

Jon: Svetu vladajo tatovi in bankirji, ki uničujejo države. In ljudje ne storijo nič - raje se tiho upognejo in gledajo X Factor.

Nekaj kapitalista je vseeno zraščeno v vaši identiteti, saj ste prvo pogodbo - namesto s kakšno izmed neodvisnih založb tipa Stiff Records ali Rough Trade - podpisali z EMI.

Andy: Ne maramo Stiff Records, ne maramo Rough Trade, ne maramo hipijev.

Jon: Gang of Four smo bili prvi band, ki je imel znotraj EMI povsem proste roke. Imeli smo popolno kontrolo nad ustvarjanjem, kar je bilo čudovito. Stiff je bila avtoritativna založba. Moral si delati tisto, kar so hoteli na vrhu. Okoli neodvisnih založb se je napletlo veliko mitov, ki ne držijo. Redki so (bili) lastniki, ki izdajajo glasbo preprosto zato, ker jo imajo radi. Vsi hočejo nekaj zaslužiti. Ko smo že pri Stiff - tudi njim smo poslali ponudbo, a so nas zavrnili!

Biti neodvisen znotraj velike korporacije. Tudi to zveni mitološko.

Jon: Živimo v kulturi, kjer so prilagajanja vsakdanja rutina. Tudi vegetarijanci nosijo usnjene pasove. To ni kritika vegetarijancev, je nekaj, čemur se ne moreš izogniti. Živimo neko obliko komune, vendar iščemo izhod iz nje. Kar se mene tiče - iskren si samo, če sprejmeš nasprotja.