Prepričan v uspeh, jeklenih živcev za drobnjakarsko logistiko in situacije, ko lahko gre tudi kaj narobe, vedno nasmejan in pripravljen - za ljudi, medije, umetnike. Da, Brlek ima rad ljudi, kulturo, rad ima svoj festival in živi svoje sanje. "Toda nerad govorim o svojih načrtih in sanjah, to ni v mojem značaju, četudi so nekateri projekti, ki bodo videni čez nekaj let, že v teku. Bom raje najprej delal in potem vse pravočasno povedal."

Leto 2012 bo zelo posebno leto. To bo Wagnerjevo leto, ljubljanska Opera naj bi končno repertoarno zaživela, Maribor bo kulturna prestolnica Evrope (EPK) in Brlek bo praznoval dvajset let vodenja Festivala Ljubljana: leta 1992 je postal umetniški vodja, potem ko je bil leto prej v.d. direktorja ljubljanske Opere, leta 1995 pa je potem postal še direktor festivala, ki mu bo zagotovo poveljeval še do leta 2014, ko se mu izteče mandat. Tudi Festival Ljubljana bo praznoval 60-letnico in EFA prav tako.

Politika in kultura

"V Ljubljani imamo z vsemi svojimi aktivnostmi vsako leto EPK, zato se mi zdi prav, da se tudi Maribor pokaže v tem določenem letu. Drugo je, ali bodo znali to priložnost izkoristiti." Povabili so ga v programski svet EPK, ki mu predseduje Tomaž Pandur, okrog katerega se že dvigujejo polemike, "toda najbolj me skrbi prav to, da v zvezi z EPK ne slišimo drugega kot te kritike. Maribor potrebuje center za sodobne umetnosti in če jim ga uspe zgraditi v tako kratkem času in mu dati vsebino, bo dobro. Toda močno dvomim, da jim bo to uspelo, ker o tem nihče ne razmišlja. EPK bo jutri! In prihodnje leto bi že morala potekati usklajena promocija mesta Maribor in države Slovenije, mi pa še vemo ne, kaj bo na programu."

Dvakrat so ga povabili na sejo programskega sveta, neusklajeno z njegovim urnikom, toda po branju zapisnikov je ugotovil, da so se ukvarjali šele s statutarnimi zadevami. "Zadnja dva meseca resno razmišljam o tem, da bi izstopil iz odbora, ker je pozno in bo težko karkoli narediti. Projekti, ki so bili v Evropi vodeni uspešno, so se začeli snovati dosti prej in je bila to vedno temeljita zgodba."

Brlek ostaja raje osredotočen na svoj festival, v svojem mandatu mora pripraviti vsaj še štiri festivale. Zanimiva pa je sinergija, ki jo je v teh letih vzpostavil med kulturo, gospodarstvom in politiko, ki je tudi njegova formula za uspeh. Brlek sicer vztraja, da so njegovi dogodki še vedno izključno kulturniški, četudi se predsednik države dr. Danilo Türk udeležuje prireditev in je prepletel državniško srečanje s sosednjo državo tudi s festivalom.

"Tega obiska sem bil vesel tudi osebno, kajti Ivo Josipović, sicer skladatelj in pravnik, je bil dolga leta umetniški vodja in direktor Zagrebška bienala, ki je prav tako član EFA." Torej bolj kot to, da kulturni dogodek pomaga politiki, takšni ugledni gostje pripomorejo k promociji festivala in kulture, meni direktor.

A vseeno si politika in kultura ne stojita vsaksebi, vendarle gre za dialog. Kajti v izboljševanje meddržavnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško se je vmešal celo maestro Gergijev, tudi sicer znan po svojih "političnih angažmajih" (koncert v spomin žrtvam v pokolu v Beslanu, mirovniški koncerti, ambasador Unicefovega sporočila miru...), ko je prejšnji teden v Ljubljani gostoval s svojim ruskim Mariinskim gledališčem. Na protokolarnem srečanju je predsednikoma namreč obljubil, da bo junija prihodnje leto dirigiral gigantski projekt: združeni rusko-slovensko-hrvaški glasbeniki in pevci naj bi pod maestrovim vodstvom izvedli Mahlerjevo Osmo simfonijo, in to v obeh glavnih mestih, ob 20. obletnici neodvisnosti Slovenije in Hrvaške.

"Gergijev ima velike težave s termini, mislim, da ni imel v glavi vseh svojih datumov, tako da bomo še videli, ali bomo to lahko izpeljali. Ideja sicer ni nova, o njej razmišljamo že dve leti. Toda če ne bomo dobili res prvovrstnega dirigenta, potem tega projekta ne bo," pojasnjuje Brlek.

Drugo "politično" prijateljstvo, mimo katerega ne moremo, je uspešen tandem Janković-Brlek. Jutarnji list se je čudil: pripeljati celotno Mariinsko gledališče govori o veliki podjetnosti in finančnem zaledju, ki ga ima Brlek s svojim festivalom. In MOL je ob dragem ruskem gostovanju letos prispeval največ.

"Ne gre toliko za prestiž, ampak smo prišli do ravni, ko smo sposobni tako velik projekt izpeljati. To pomeni za nas veliko več dela, veliko več poslovnega tveganja in na koncu tudi izjemno zadovoljstvo." In po njegovem mnenju je Janković izjemno dober župan, kako tudi ne, saj se županova podpora festivalu še krepi.

Vajeti ni več spustil iz rok

Hkrati pa je Janković že peti župan v času Brlekovega mandata, ki je našel naklonjenost festivalu in kulturi. Celo do te mere, da se drugi festivali počutijo deprivilegirane. Toda dobro se še spomnimo, kako je Janković ob začetku svojega mandata priznal, da se na kulturo sicer ne spozna, ampak Brlek naj se raje ukvarja z umetniškim vodstvom festivala, upravljanje Ljubljanskega gradu pa mu bo vzel. Tega ni storil, pomirile so se tudi strasti okrog vzpenjače na grad, projekta, ki ga je festival v bistvu nehvaležno podedoval, vendar nazadnje tudi pripeljal do konca. MOL vlaga danes v festival 30 do 40 odstotkov nepovratnih sredstev, država ne vlaga praktično nič, preostala sredstva pridobijo sami, z vstopnicami, najemninami in sponzorji, "zato se nikakor ne čutimo privilegirane. Če bi bilo javnih sredstev še več - za lastna bi se še naprej trudili -, bi bil lahko naš program še boljši."

Festival kot nosilec imena prestolnice v svojem imenu je nedvomno velik promotor Ljubljane in Slovenije in Brlek kot predsednik združenja evropskih festivalov prav tako. Toda kulturni turizem v Sloveniji skorajda ne obstaja in Ljubljana ima svoje specifike, meni tudi Brlek - zelo redko prenese več kot dve veliki prireditvi na teden, pri čemer ima praktično na voljo samo eno uporabno koncertno dvorano, to je skoraj ves čas zasedena Gallusova dvorana. Zato si festival morda najbolj od vsega želi še eno. Navezo, ki sta jo zastavila Brlek in zasebni investitor Jože Anderlič, že vrsto let onemogočajo številni dokumentacijski zapleti, zagotovo pa dvorane pod delovnim naslovom Kolizej še dolgo let ne bo. "Seveda je nova arena v Stožicah izjemna pridobitev za mesto, bomo pa že v septembru ob nastopu Joséja Carrerasa videli, ali je tudi akustično primerna."

Velikih projektov se je Brlek pravzaprav lotil šele leta 2002, ob 50-letnici festivala, z veliko podporo tedanje županje Vike Potočnik, ko so prišli umetniki iz moskovskega Bolšoj teatra. Vajeti potem ni več spustil iz rok. Ko imaš namreč enkrat na festivalu Bolšoj ali Gergijeva ali druga zveneča imena iz sveta klasične umetnosti, postanejo nate pozorni vsi: umetniki, agenti, gospodarstveniki in tudi politiki. Brlek ima še to srečo, da je tudi sam umetnik (še vedno aktiven klarinetist tria Luwigana), da živi in dela v prestolnici, ki je gostom zelo všeč, in da ima svojstveno karizmo, zaradi katere se ugledni umetniki radi vračajo na festival.

Seveda pa Brlek ni samo festivalska blagovna znamka, je tudi ponosen oče treh otrok. Najmlajši je še dojenček, oba odrasla otroka pa stopata po njegovih glasbenih stopinjah: kot nadarjena interpreta - Lana Trotovšek kot violinistka in Žiga Brlek kot tolkalec - se uveljavljata tudi v mednarodnih glasbenih krogih.