Izvirna novica o nezaustavljivem krčenju japonskega gospodarstva, zaradi česar je Japonska zdrsnila na tretje mesto, se je tako v hipu spremenila v afirmacijo naraščajoče kitajske nevarnosti, pred katero stoji le še ameriški branik. Le nekaj ur kasneje je prišla napoved, da se bo zrušil še zadnji jez pred kitajskim hudournikom. Na osnovi podatkov iz Tokia so ekonomisti na hitro izračunali, da bo Kitajska leta 2035 prerasla tudi Združene države in postala gospodarsko najmočnejša država na svetu.

Bogastvo in beda

Treznejši premislek pokaže, da so zadeve nekoliko drugačne. Na vsak način pa veliko bolj zapletene, kot sta jih, na primer, prikazala Wall Street Journal in New York Times. Nobena skrivnost ni, da je Kitajska za mednarodni kapital zelo privlačna dežela. Vsa velika podjetja, ki si prizadevajo za rast in večjo prisotnost na globalnem trgu, so svojo proizvodnjo že zdavnaj preselila na Kitajsko. Po drugi strani Kitajska kot uvoznica zaradi svoje izredno hitre gospodarske rasti vpliva na svetovne cene surovin. Vse to je proces, ki traja že več kot desetletje. Kako je možno, da se je svet tega zavedel šele zdaj, ob koncu drugega tromesečja 2010, se sprašuje Gady Epstein, Forbesov dopisnik iz Pekinga.

Epstein pritrjuje, da je glavni razlog za napredovanje Kitajske na drugo mesto gospodarskih velesil predvsem posledica krčenja japonskega gospodarstva. Opozarja pa tudi na veliko nezanesljivost kitajskih makroekonomskih podatkov, zaradi česar ocene o kitajskem bruto domačem proizvodu temeljijo bolj na ugibanjih kot pa na resni statistiki.

Toda kljub nenatančni naravi kitajskih podatkov ter nazadovanju japonskega in gospodarstev drugih velesil tudi med skeptiki in kritiki skorajda ni nikogar, ki bi dvomil v uspeh in dinamično rast kitajske ekonomije. Kritične interpretacije najnovejšega podatka, češ da je kitajsko gospodarstvo z 1,33 bilijona v drugem tromesečju prehitelo japonsko (kitajski BDP bo letos presegel 5 bilijonov dolarjev), se omejujejo na opozorila, da obseg kitajskega BDP de facto še ne ogroža trikrat večjega ameriškega gospodarstva.

V eni od teh interpretacij je Joe Wiesenthal, namestnik glavnega urednika Business Insiderja, učinkovito in z grafičnim prikazom podatkov Svetovnega denarnega sklada (IMF) prikazal, da povprečni prebivalec druge največje gospodarske velesile, se pravi Kitajske, zasluži manj od povprečnega Albanca oziroma prebivalcev nekaj ducatov držav. Po mnenju Wiesenthala je kitajski bruto domači proizvod papirnati tiger, ki je velik zgolj zaradi ogromnega števila prebivalstva.

S podobno primerjavo med ameriškim Googlom in kitajskim Tencentom je na relativno gospodarsko nemoč azijskega giganta hotel opozoriti tudi ameriški mesečnik The Atlantic. Tako Google kot Tencent so ustanovili leta 1998, od leta 2004 pa obe podjetji kotirata na borzi. Google je, kot vemo, zaslovel s svojim brskalnikom. Njegova tržna vrednost danes znaša že 155 milijard dolarjev, trdi The Atlantic. Tencentov uspeh se je začel s QQ, programom za instantna sporočila. Kitajski orjak ima danes milijardo registriranih uporabnikov (dejansko aktivnih je 612 milijonov), njegova socialna mreža Qzone pa bo s 485 milijoni uporabnikov kmalu dosegla Facebook. Kljub tej armadi uporabnikov pa Tencent na leto pridela zgolj 687 milijonov dolarjev dobička. Googlov dobiček je desetkrat večji, povzame nauk sicer odličen ameriški mesečnik.

Strašenje s kitajsko nevarnostjo

Dilema o dejanski gospodarski teži Kitajske je zanimiva tema. V razpravo so se pretekli teden vključili celo Kitajci. "Poseganje v svetovni vrh gospodarskih velesil je Kitajski prinesel zavist in nadzor… Kljub rasti BDP, ki je zgolj številka, bodo naravne katastrofe tudi v prihodnje pustošile po državi, ameriško vojaško ladjevje in kongres pa ne bosta ustavila svojih napadov na Kitajsko," je uvrstitev domačega gospodarstva na drugo mesto takoj za Ameriko komentiral kitajski Global Times.

"Etiketiranje Kitajske kot razvite države in pretiravanje s podatki o gospodarski moči implicirata zahtevo, da naj Kitajska prevzame odgovornosti, ki presegajo njene realne zmožnosti," je v teh dneh zapisala Xinhua, kitajska državna tiskovna agencija, ki trdi, da novica iz Tokia ni nič drugega kot prikrito širjenje teorije o "kitajski nevarnosti".

Evan Osnos, dopisnik New Yorkerja iz Pekinga, meni, da ima Xinhua deloma prav. Zahteva, da naj država del velikega dobička razdeli med ljudstvo, je legitimna, Xinhuo najprej zavrne Osnos. Toda napačno je trditi, da je Kitajska razvita država, potem ko smo si na hitro ogledali zgolj Šanghaj in Peking. Osnos takšnim obiskovalcem predlaga, naj si za bolj natančno predstavo ogledajo notranjost dežele. Xining je mesto, ki je od Pekinga oddaljeno le dve uri z letalom, na avtobusni postaji v mestu pa je mogoče videti realno sliko dežele, trdi Osnos, ki je od tam poročal o tokovih kitajskih migracij. Vendar pa dopisnik New Yorkerja tudi kitajskemu investitorju predlaga, naj obišče avtobusna postajališča Port Authority in si o Ameriki, preden se odloči za naložbo, ustvari bolj natančno podobo.

Kitajski skriti zakladi

Osnos je dobro izpostavil problem, ki se skriva za glamurjem obeh gospodarskih velesil. Toda za razpravo o realni teži kitajskega gospodarstva sta morda pomembnejši naslednji dejstvi. Nedvomno je res, da višji rating Kitajski nalaga nove obveznosti, ki jih Peking ni pripravljen sprejeti. Prav tako ni daleč od resnice, da Washington ratinge in statistike uporablja kot vzvod za pritiske na Peking. V kontekstu zunanjepolitične ofenzive proti Kitajski so tokijski podatki za Washington nova spodbuda in novo orožje. Hkrati pa tudi Peking ni brez svojih muh. Zanikanje realne gospodarske moči enostrankarskega in avtoritarnega režima, ki razpolaga s celoto kitajskega trgovinskega presežka, je izvijanje in poskus podaljševanja situacije iz obdobja, ko se je lahko Peking nemoteno posvetil rasti svojega gospodarstva. Kot kaže, so ti časi minili, Kitajska pa bo prej ali slej morala sesti za pogajalsko mizo in pokazati karte.

Med te spadajo tudi mnogi notranji problemi, o katerih Peking molči. Na enega od teh je pred dnevi opozoril Forbes s poročilom o skritem kitajskem bogastvu. Po mnogih ocenah naj bi kitajski "varčevalci" pod žimnicami skrivali 1,4 bilijona prihrankov: vsota, ki je enaka kitajskemu BDP za eno tromesečje, naj bi po optimističnih (tudi ameriških) ocenah pripomogla, da bi Kitajska pospešila domačo potrošnjo in prenehala biti zgolj država izvoznica. Po poročilu banke Credit Suisse kar 80 odstotkov skritega kitajskega zaklada pripada 20 odstotkom bogatih družin, 850 milijonov dolarjev pa zgolj 10 odstotkom družin. Kot navaja Forbes, te družine s svojimi prihranki ne bodo povečale kitajske drobne potrošnje. Da z njimi kupujejo luksuzna stanovanja in nakit, ne pa drobnoblagovnih izdelkov, pritrjuje tudi poročilo banke.

Po raziskavi nekega pekinškega inštituta kitajska gospodinjstva z letnim dohodkom 60.000 dolarjev in več prihranijo kar 63 odstotkov svojega zaslužka. Tista, ki zaslužijo od 11.000 do 60.000 dolarjev, prihranijo polovico, medtem ko prebivalstvo z dohodki do 1500 dolarjev na leto ne prihrani ničesar.

In kam še gredo skriti prihranki bogatih Kitajcev? Svoje zlate rezerve nalagajo v izobrazbo otrok na ameriških univerzah, zatrjuje Forbes. Temu begu kapitala (šolnina na najbolj prestižnih ameriških univerzah je 200.000 dolarjev za celotno obdobje študija) pa so se po poročilu ameriških agencij v zadnjem času pridružili tudi številni kitajski podjetniki. Na osnovi depozita v višini 500.000 dolarjev jim ameriške oblasti namreč izdajo dovoljenje za registracijo zasebnega podjetja na ozemlju ZDA. Lani je število tovrstnih kitajskih podjetnikov naraslo za dvesto odstotkov.

Ti in nekateri drugi indikatorji kažejo, da se kitajski eldorado približuje nekemu novemu ciklu. Položaj na Kitajskem zato postaja še bolj nepredvidljiv in še manj transparenten. Zlasti če vzamemo za resnične vse pogostejše novice o tem, da tudi kitajska komunistična partija svoj kapital seli v tujino.