"Ko so prišli uradniki in nam rekli, da tako malih, mladih rib s tako gostimi mrežami ne smemo loviti, smo jih vprašali, kaj in kje naj potem lovimo. Od česa naj živimo? Zdaj nas pustijo pri miru," pihne Derviš Al Asi. Štiridesetletni gospod sedi v uglajenih sivih hlačah in srajci s kratkimi rokavi tik ob vodi pod ponjavo blizu svojih čolnov v pristanišču pod mestom. Za njim na mrežah uporabljajo njegovi trije sinovi in ga poslušajo. Al Asi je begunec iz ribiške družine iz Jafe, današnjega Tel Aviva. V čolnu na morju je že trideset let.

"Ko smo lahko šli dlje na odprto morje, smo ujeli veliko rib. Velikih. Te so šle v Izrael, v Tel Aviv, za dober denar. Tu pa so ostale manjše ribe, predvsem sardele."

Te imajo ljudje izjemno radi. Takoj za piščančjim mesom. Zdaj, ujet med kopnim in izraelskimi vojaškimi ladjami, z izropanimi priobalnimi vodami, Al Asi s svojimi sinovi nalovi malo. Toliko, da lahko da ribe na mizo za svojo družino.

"Jezen sem, vendar tudi vem, da je obrok dnevno več, kot bi imeli drugače."

Zaradi izraelske ekonomske blokade in obleganja Gaze je nezaposlenost več kot 60-odstotna. "Morate vedeti, da smo ribiči kot ribe. Če nas vzamete iz vode, bomo umrli," se nasmehne Al Asi in se zazre prek zaščitnega pomola proti odprtemu morju.

Sošolci ji ne verjamejo

Petnajst kilometrov vzhodneje na peščeni plaži pod še nedokončanim velikanskim hotelskim kompleksom petih zvezdic savdskega princa Al Walida bin Talala pobirata svoj ulov iz mrež Reem in Kayed. Zraven na stolu sedi njun oče Mohamed Kulab. O odnosu med morjem in ribičem govori kot o zasvojenosti z drogo. Njegov najstarejši, 19-letni sin, ki nosi njegovo ime, ribari že devet let in se s čolnom zdaj sam odpravlja na morje. Ribe, ki ju otroka mečeta na kupček, so velike za tretjino dlani. Če je ulova kaj več, poskusijo ribe prodati družinam v okolici.

Trinajstletna Reem je bila tega jutra z leto dni starejšim bratom sama na morju. Njuna 16-letna sestra Madelin, s katero skupaj ribarijo, je odšla z mamo po opravkih v mesto. Ker ribarijo z majhnimi mrežami, ki jih vlečejo po morskem dnu, skačejo in se potapljajo v vodo vsakič, ko se mreža zatakne ob skale. Sestri sta v Gazi nekaj posebnega, konglomerat preseženih tradicionalnih omejitev za ženske in ekonomske ujetosti v brezperspektivnost. Ženske v tradicionalni muslimanski družbi niso ribičke. A zaradi očetove delne paralize nog družini ne preostane drugega. Od svojega desetega leta naprej so vsi štirje otroci na morju.

Dvainpetdesetletni Mohamed je, kot 80 odstotkov poldrugega milijona prebivalcev Gaze, begunec. Njegov oče, ponosno pripoveduje, je bil najboljši ribič v Hamami, obmorskem mestecu, ki danes leži med izraelskima mestoma Aškelon in Ašdod.

"Življenje ribičev ni bilo nikoli življenje v bogastvu, a z denarjem, ki sem ga zaslužil, sem zgradil hišo, v kateri živimo," pokaže po klancu navzgor. Njihova pritlična hiška dobrih tristo metrov stran je stisnjena med dve večji zgradbi. Na zunanji strani kuhinje se je drži kokošnjak, kjer bezljajo okoli golobi, kokoši in mešana perjad.

Poleti so Kulabovi čez dan v svoji kolibi na sipini nad morjem, ki so jo zgradili iz lesenih in železnih palic, žice, trsja in rafije. Otroci lovijo od šestih do desetih zjutraj, če je morje mirno. Okoli poldneva prinese mama od doma kosilo, zvečer, potem ko še enkrat vržejo mreže, se vrnejo domov na večerjo. Med šolskim letom so na morju le uro ali dve na dan.

"Drugače ne gre, kajti še vseeno moram imeti odlične ocene," resno razloži kodrolasa Reem. "Hkrati mi sošolci ne verjamejo, ko jim povem, da ribarim."

Januarja 2009 so med izraelsko agresijo na Gazo Kulabovi izgubili čoln, ko ga je zadela izraelska raketa. Večji čoln, ki ga imajo sedaj, ima pokvarjen motor. Denarja za popravilo nimajo. Tako je njihovo preživetje odvisno od vladne pomoči za invalide, ki jo dobi oče, pomoči Agencije ZN za palestinske begunce in sreče na morju.

"S čolnom, ki ga imamo, ne moremo daleč na odprto morje, a izraelske vojaške ladje so vseeno že streljale na nas," pove Reem. Kljub strahu, ki je zaradi teh izkušenj vedno prisoten, ko se potaplja in skače v vodo, pogumno in z nasmehom vztraja. Druge možnosti v resnici ni.

Na morju ni kamer, ni prič

V pristanišču v Gazi leži napol na kopnem, napol v vodi čaka na popravilo 24-metrska barkača. Stara ni še niti deset let. Abu Khalil Abu Auder ponosno razlaga, kako jo je sam zrisal in zgradil. Pred desetimi meseci mu jo je ugrabila izraelska vojska.

"Napadli so nas s petimi oboroženimi čolni. Obkolili so nas, prišli so komandosi z maskami na obrazih," pripoveduje 50-letni ribič. "Pet od petnajstih ribičev, ki smo bili na barki, so pretepli. Miljo stran od obale smo bili. Eno miljo stran!"

Po dogovorih iz Osla bi moral Izrael ribičem iz Gaze omogočiti ribarjenje 20 navtičnih milj od obale. A se tega ni nikoli držal. Ribiči so lahko šli dvanajst, pa potem šest in zdaj uradno le še tri milje na odprto morje. Vendar jih izraelska vojska pogosto drži priklenjene še mnogo bliže kopnemu.

"Nekoč so se povzpeli na našo ladjo in zahtevali, da odplujemo proti odprtemu morju. Šest milj od obale. Nato so začeli streljati in zahtevali, da poskačemo v vodo," pripoveduje Abu Auder. Ker jim drugega ni preostalo, so, kot jim je bilo zaukazano, odplavali do izraelskih čolnov. Vklenjene in s prevezami čez oči so jih odpeljali v Ašdod. Tam so jih postavili pred zdravnika, ki jih je najprej izprašal, ali so čili in zdravi ter dobrega počutja.

"Iz nas se delajo norce. Z nami ne ravnajo kot z ljudmi." Abu Khalil umakne pogled in nato pokima. "Želijo nas prestrašiti. Izraelski vojaki so polni grdih, slabih besed. Blokada in streljanje sta edini jezik, ki ga Izrael govori z nami."

Izraelska vojska je njegovo ladjo protipravno zadržala, ribiče pa poslala nazaj v Gazo. Po večkratnih pritožbah in protestih, med drugim tudi organizacij za človekove pravice, je Izrael po štirih mesecih in pol ladjo vrnil. A v tem času so kovinski kabli zarjaveli, mreže, ki so jih Izraelci pustili na soncu, so preperele, motor ni več deloval.

Po v četrtek izdanem poročilu ZN so v zadnjih petih letih zaradi izraelskega obleganja in ekonomske blokade ribiči utrpeli za 26,5 milijona dolarjev škode. V Gazo že štiri leta po uradni poti ne pridejo ne rezervni deli ne gradbeni material. Cene vsega, kar pride po predorih iz Egipta, so zato pošteno zasoljene. Abu Auder je moral za nujni rezervni del za barko odšteti 8000 dolarjev. "Pa še to je kitajski izdelek," se nakremži. "A kaj, ko bi originalni iz Nemčije stal še skoraj štirikrat več," vrže roke v zrak.

S prodajalci, ki ga poznajo, se je dogovoril, da so mu dali material za popravilo barke na zaupanje. Vse skupaj ga bo stalo 15.000 dolarjev, pravi. Možnosti, da bi si denar sposodil ali dobil posojilo na banki, ni. Z dobavitelji in delavci v marini se je dogovoril, da jim bo dolg odplačal, ko bo barka spet v vodi in bo spet lahko lovil. Do takrat bo minilo vsaj še mesec dni, pove in z obžalovanjem pogleda proti nasedli barki. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja gre popravilo počasi.

"Veste, na morju ni prič, ni videokamer, nikogar ni, ki bi videl, kaj se dogaja. Zato si lahko Izraelci privoščijo vse," sklene roke Abu Auder. Doma ima osem otrok. Ko je imel deset let, je bilo ribištvo tradicionalna zapuščina, ki so jo očetje v njegovi družini prenašali na svoje sinove skozi generacije. On je prvi, ki je s tem prekinil. Za svoje otroke želi drugačno prihodnost.

"To, kar se tu dogaja, je ekonomska vojna. Ne gre za varnostne razloge. Ribiči ne predstavljamo nobene grožnje varnosti Izraela. Hočejo nam otežiti življenje, ga narediti tako hudega, da bo za nas težko… težko ali nemogoče preživeti."

Uničevanje brez barve, okusa ali vonja

K Abuju Auderju pod ponjavo ob morju prisede 64-letni predsednik ribiške zveze v Gazi. Na tla postavi vrečko grozdja in ga ponudi naokoli.

"Njega kličemo Šejk Ajsajadin," pozdravi in z nagajivim nasmehom razloži Mahfouz Kabariti, član ribiške zveze in predsednik Palestinske zveze za jadranje in srfanje, ki je pomagal pri prevajanju. Šejk se razgovori, kako je sam videl že vse. Dve leti je bil star, ko je nastal Izrael, nato so živeli pod Egiptom, pa po vojni leta 1967 pod izraelsko okupacijo, nato sta leta 1994 prišla še palestinska uprava in Fatah ter zdaj, od leta 2007 naprej, Hamas. "Tega nisem do zdaj nikoli rekel, a zdaj bom. Situacija je zelo zelo težka. Zelo. A mladi še vseeno hočejo biti ribiči. Ne moremo jim preprečiti. Kaj pa naj drugega počnejo? Tudi izobraženi in šolani so brez služb. Če so tu z nami, vsaj niso kje, kjer bi lahko počeli kaj slabega…" obmolkne sivolasi, sloki gospod. "Potenciali tu v Gazi so izjemni, a s to blokado… nimamo možnosti."

Ko se poslovimo, pokaže Mahfouz Kabariti na drugo stran pristanišča. Tam je njegova barka, ki jo je junija letos preuredil v turistično barkačo, s katero vozi ob obali družine in s katere otroci v morje za zabavo namakajo trnke. Še malo naprej je odprtina, iz katere se je še pred kratkim v morje izlivala kanalizacija iz mesta.

"Prej ste vprašali, ali ribiče skrbi, ker dajejo družinam na mizo zastrupljene ribe," odpre vrata svojega utrujenega avtomobila Kabariti. Ribiči zagotavljajo, da so, odkar so odplake speljali stran od pristanišča, ribe zdrave.

"To ni čisto res. Zastrupljenost je še vedno problem, a o tem ljudje preprosto nočejo razmišljati. Nočejo vedeti."

Poročilo Okoljskega programa ZN iz leta 2009 našteva 16 mest ob obali, kjer se izteka kanalizacija. Zaradi izraelske blokade, ki v Gazo ne spusti nadomestnih delov in gradbenega materiala, pristojne službe poškodovanih ali pokvarjenih delov preobremenjenega kanalizacijskega sistema ne morejo zamenjati niti ne morejo zgraditi novih objektov za obdelavo odplak. Tako mnoge odtekajo ne le v morje, ampak tudi neposredno v zemljo, kjer zastrupljajo podzemne vodne vire.

"Včasih, ko dvignejo sidro, čepijo drek in odpadki na vrveh, na sidru, vsepovsod," počasi odkima Kabariti. "A v teh ljudeh je nekaj, kar jih varuje. Vgrajen imajo protistrup. Tujcu bi morda te ribe škodile, a njim se ne zgodi nič. Niso običajni ljudje. Vse življenje se že borijo, od malih nog naprej."

Mnogi se vseeno bojijo, da strup deluje počasi in tiho. Podobno kot nitrat, ki je brez barve, vonja in okusa, a ga je v vodi v Gazi tudi do sedemkrat več od priporočenih standardov Svetovne zdravstvene organizacije. Nitrat povzroči, da organi v telesu, vključno z možgani, dobijo manj kisika. To je še posebej nevarno za otroke, saj lahko zastrupitev z nitratom povzroči okvaro možganov in celo smrt. Kot povzema poročilo Palestinskega centra za človekove pravice, še nikoli ni bilo toliko ljudi toliko časa izpostavljenih tako visoki koncentraciji nitrata. Zato so posledice dolgotrajnega zastrupljanja, kot se dogaja v Gazi zaradi izraelskega obleganja in izolacije palestinskega obmorskega območja, lahko le stvar ugibanj.

Ples na čolnih

Ribja trgovina Moneer v Gazi deluje že trideset let. V zadnjem desetletju so odprli še manjšo ribarnico in ribjo restavracijo, ki sta prav tako v lasti družine Abuja Hasira. Gre za znano podjetno ribiško rodbino iz Jafe.

"Moj oče, Sliman Abu Hasira, je bil velik človek," potrka po mizi Moneer Abu Hasira. Dela kot menedžer ribarnice in restavracije na spodnjem robu mesta, blizu obale. "Spomnim se, kako je bilo, ko smo lahko še zares ribarili. Oče je svoj ulov vedno razdelil na pol. Polovica je bila za prodajo, polovico je zastonj razdelil med ljudi."

Zdaj devetdeset odstotkov rib, ki jih prodajajo ali pečejo, pride iz Egipta. V zadnjih mesecih je Izrael začel spuščati male palestinske čolne, da ilegalno plujejo čez mejo v Egipt, kjer nakupijo ribe in jih nato pripeljejo nazaj v Gazo. Kot tovor skozi predore niso preživele. Ven so prišle pokvarjene in usmrajene.

"Izrael zdaj dovoli uvoz izraelskih gojenih in zamrznjenih rib. A te smo nehali naročati, kajti hladilniki zaradi izpadov elektrike prepogosto odpovejo," pripoveduje Abu Hasira.

Ob enajsti uri dopoldne ne v ribarnici ne v restavraciji razen dveh natakarjev ni nikogar. Gostov in kupcev je malo. Ribe so postale luksuzna hrana.

"Orade," pokaže na razstavljeni skromen nabor, "so gojene, iz Izraela. Kar so včasih ulovili naši ribiči v morju, je bilo veliko boljše."

V zadnjih mesecih je začel tudi Hamas v Gazi odpirati ribja gojišča ob obali. Gre za novo strategijo, kako izničiti učinke izraelskega obleganja in ekonomske blokade.

Nedaleč stran od ribarnice Moneer, na terasi Beach Hotela, je svojo zgodbo in zgodbo palestinskih ribičev pripovedoval Vittorio Arrigoni. Spodaj pod hotelom, na plaži, so otroci neutrudno skakali v vodo, plavali in veselo kričali. Veter z morja je vlažno vročino delal znosno. Arrigoni je eden redkih tujih državljanov, ki so bili v Gazi med izraelskim napadom konec leta 2008 in v začetku leta 2009. Petintridesetletni Italijan občasno piše za Il Manifesto in je avtor knjige Gaza: ostajamo ljudje. Med vojno se je skupaj s palestinskimi zdravniki vozil v rešilnih avtomobilih.

"Vprašal sem jih, ali so prepričani, da nisem v napoto. Ali res mislijo, da pomaga, če sedim v rešilcu tudi jaz. Rekli so, da Izraelci streljajo nanje v vsakem primeru, a da se jim zdi, da če niso sami, morda streljajo nekoliko manj," se nasmehne Vittorio. Ne govori veliko. Na računalniku pokaže kratke filme, ki namesto njega opišejo del njegovih aktivnosti in prigod.

Kot član Mednarodnega solidarnostnega gibanja pomaga kmetom ob meji z Izraelom, da bi lahko na svoji zemlji čim bolj normalno kmetovali. Izrael strelja na vsakogar, ki se preveč približa meji, četudi ni znotraj obmejnega pasu. Tega je Izrael enostransko razširil s petdesetih na tristo metrov, a ob meji metrov nihče ne meri zares natančno in včasih streljajo tudi dva kilometra v ozemlje Gaze.

Triindvajsetega aprila letos je izraelska vojska v streljanju ranila malteško aktivistko Bianco Zammit. Bila je v skupini, ki je spremljala palestinsko družino, ki je hotela na svoji zemlji pobrati pridelek. Samo v prvih petih mesecih letos je Izrael po podatkih Palestinskega centra za človekove pravice v obmejnem območju ubil 22 ljudi, 58 jih je bilo ranjenih.

Spremljanje kmetov pri delu na polju ima svoje začetke na morju. Ko je leta 2008 Arrigoni proti koncu poletja prišel v Gazo, sta bili njihovi ladji prvi, ki jima je uspelo predreti izraelsko blokado Gaze. Potem je dobra dva meseca z ribiči premikal meje možnega, dokler ga ni izraelska vojska 17. novembra 2008 blizu meje z Egiptom skupaj s palestinskimi ribiči in še dvema mednarodnima aktivistoma obkolila, zajela, aretirala in nato odpeljala v Ašdod ter končno izgnala iz države. V dobrem mesecu dni je bil spet nazaj v Gazi.

A ribiči, prestrašeni in zgroženi, so se odločili, da mednarodni prostovoljci ne morejo več tvegati življenja za njihov ulov in preživetje. Tako sta ostala le spomin in tiho, kratko zmagoslavje. Med ribiči, ki so sodelovali v skupnih plovbah na morje, je bil tudi Mahfouz Kabariti, ki se mu ob misli na to izkušnjo na obraz prikrade nasmeh.

"Dva meseca smo hodili skupaj na morje. Na začetku nas je bilo strah, a potem je bilo čudežno. Z ladjami in mednarodnimi ter palestinskimi zastavami smo skupaj pluli in pluli. Najprej pet, potem šest, sedem, deset milj od obale. Bilo je neverjetno. Ribiči so bili presrečni. V tistih dveh mesecih smo ujeli ogromno rib. Prej so mnogi razmišljali, da bi prodali svoje čolne in vse skupaj pustili. Takrat so spet dobili upanje, zagon. Videli so, kaj je tam in kaj je mogoče. Tako so bili srečni, da so plesali na čolnih. Bilo je prelepo. Nepozabno."

Registriranih ribičev v Gazi je danes približno 3500. Več sto ljudi ribari na lastno pest, priložnostno, da pridejo do brezplačnega obroka. Pred nosom jim plavajo bogastvo, priložnost za trgovanje, izvoz, razvoj industrije, ekonomski in družbeni napredek. Izraelska ekonomska blokada je po besedah vodje Agencije ZN za palestinske begunce v Gazi protizakonita, nehumana in kontraproduktivna. A je po štirih letih še vedno tam. In deluje kot prozorna solna stena med žejnim in kozarcem vode.