Za vse je kriv močan anticiklon, ki se je nad evropskim delom Rusije zadrževal vse od junija in blokiral prihod hladnejšega, bolj vlažnega zraka iznad Atlantskega oceana. Namesto tega je iznad Sredozemlja in Srednje Azije ves čas neovirano prodiral vroč zrak. Po mnenju vodje laboratorija ruskega hidrometeorološkega centra Borisa Birmana je šlo za nenavadno dolgotrajen stratosferni anticiklon: "V atmosferi opazujemo motnje, ki jih nismo še nikoli videli. Kje so vzroki, ne vemo, lahko pa z gotovostjo potrdimo, da se kroženje plasti v Zemljini atmosferi močno spreminja. Mislim, da se moramo pripraviti na nove kataklizme."

Dobra dva meseca trajajoče vročine in posledičnih požarov v Rusiji ni pričakoval nihče in tako se tudi nihče ni nanje pripravil. Katastrofalno poletje je odgovorne službe udarilo po glavi huje kot zima, ki pogosto spravi na kolena komunalno službo. Največja težava so ogromne površine barij, ki so jih sistematično izsuševali že v sovjetskih časih, saj je tako pridobljena šota dobro gorivo za toplarne, pa še zemljo so lahko izrabili za naselitev in poljedelstvo.

Težava je, ker so v posovjetskem obdobju "pozabili" na redno vzdrževanje namakalnih kanalov in vodnih zajetij, ki so nujni za varovanje pred požari. Izsušena šota se namreč izredno hitro pregreje, hkrati pa se v plasteh več metrov pod površjem pojavljajo zračni žepi, kjer prihaja do samovžigov. Pogosto so krivi tudi ljudje s svojim brezbrižnim odnosom do narave, ki je v Rusiji na izredno nizki ravni. Po priljubljenih piknikih z neizogibnim žarom nad odprtim ognjem za izletniki ostajajo gore smeti. Tudi alkohol je obvezen del zabave in malo verjetno je, da se bodo že malce okajeni ob odhodu zares prepričali, da so dobro pogasili ogenj. Ljubezen do piknikov ni uplahnila niti v času najhujše vročine in stroge prepovedi kurjenja v naravi, saj so gasilci med gašenjem požarov tu in tam še zmeraj našli tudi brezskrbne izletnike.

Oblasti so se odzvale pozno, premalo učinkovito in neusklajeno, svoje napake in dejansko stanje so kot v sovjetskih časih skrivale pred javnostjo. Kljub temu je kmalu prišlo na dan prirejanje podatkov, pa tudi stari grehi o nenamensko porabljenem denarju za nakup protipožarne opreme, ki je je v ključnem trenutku primanjkovalo ali pa je bila že hudo zastarela. Poleg tega so leta 2007 spremenili zakon o gozdovih, ki je ukinil gozdno varovanje, zaradi česar so požare prepozno odkrivali, marsikatera goreča vas pa sploh ni videla gasilcev. Mnogi se tudi sprašujejo, zakaj se v gašenje požarov ni aktivneje vključila velikanska ruska vojska.

Oblast je izgubila nadzor nad naravo, za napake vodilnih pa plačujejo, kot zmeraj, državljani. Bogata elita je skoraj brez izjeme pobegnila v tujino, celo razvpiti moskovski župan Jurij Lužkov, ki pa se je moral pozneje zaradi hudih kritik vendarle vrniti z dopusta. Predsednik Dmitrij Medvedjev je večino poletja prebil v svoji rezidenci v Sočiju na jugu države in od tam spremljal krizo, premier Vladimir Putin pa je razmere kot običajno spretno izrabil v svojo korist.

Gasilec Putin

V začetku avgusta, ko je stanje doseglo kritično točko, so se vodilni končno prebudili. Putin se je ves čas pojavljal v medijih in prepričeval sodržavljane, da razmere nadzoruje, da se požari uspešno gasijo, da bodo hiše obnovljene, da pomoč žrtvam prihaja. Pred kamerami je celo herojsko sedel v letalo in lastnoročno pogasil dva požara, pa čeprav je pri tem prekršil vse letalske predpise in zakone, saj za to ni ustrezno usposobljen. Kaznovan seveda ni bil, prav nasprotno, nabral si je kar nekaj političnih točk, ki mu bodo prišle prav na bližajočih se volitvah. Avtoriteta oblasti je bila v Rusiji vedno spoštovana, blaginja in varnost državljanov pa na seznamu najpomembnejših prioritet le zato, ker tako mora biti.

Ko se je avgust prevesil v svojo drugo polovico, je bilo mogoče z gotovostjo potrditi, da je najhujše minilo. Ljudje so si z olajšanjem oddahnili, a se začeli tudi vse bolj intenzivno ubadati z najrazličnejšimi vprašanji. Hkrati je naraščala živčnost odgovornih, ki so obupano hiteli pojasnjevati preteklo dogajanje in kar tekmovati v predlogih za izboljšanje razmer.

Moskovski župan Jurij Lužkov je celo odpovedal letošnje praznovanje dneva mesta, ki ga razkošno proslavijo vsak prvi konec tedna v septembru; denar bodo tako namenili za socialne in zdravstvene projekte. Mimogrede, ekstravagantni župan je znan po svojevrstnem upravljanju vremena: če na kak pomemben praznik grozi dež, pošlje pod nebo letala z reagenti, ki preženejo oblake. Ne glede na to, da v zrak odvržene snovi niso ravno prijazne okolju. Letošnje poletje si je verjetno želel prav nasprotnih sposobnosti.

Medtem so se v moskovski regiji že lotili velikopoteznih melioracijskih del in zalivanja šote. Kar so desetletja izsuševali, zdaj potapljajo. A preprečevanje požarov je le ena od težav, kako se boriti s prihodnjimi vročinskimi vali. Čeprav so ruski strokovnjaki tokratni podnebni pojav natančno razložili, enotnega mnenja, zakaj je do tega prišlo in ali ga je mogoče preprečiti, ni. Vsi govorijo o podnebnih spremembah, vendar niso tudi vsi zanje pripravljeni okriviti globalnega segrevanja ozračja, ki je posledica človekovega načina življenja.

Požari kot gojišče hipotez

Ena od hipotez, o kateri se je nedavno začelo pisati v ruskih medijih, obširneje pa predvsem na spletu, vali krivdo na ZDA. Navrgel jo je bivši vojaški meteorolog Nikolaj Karavajev, ki trdi, da naj bi Američani že leta opravljali skrivne poskuse z vremenom, kar da je pripeljalo do vremenskih anomalij, ki smo jim priča na severni polobli. Gre celo korak naprej in govori ne le o poskusih upravljanja vremena, ampak o razvoju "novega klimatskega oziroma geofizičnega orožja, ki bo v prihodnosti povzročilo takšen preobrat, kot ga je svojčas atomska bomba". In dodaja: "Vpliv močnega anticiklona povzroča ne le demoralizacijo prebivalstva in vojske, izgubo pridelka, ampak prinaša tudi konkretne vojaške učinke: v vročem zraku se recimo poveča dolžina poleta raket, okrepi udarna moč letalskih in raketnih udarov ipd."

Klimatsko orožje je v svetu uradno prepovedano, dovoljeno pa je preučevanje vplivanja na vreme za civilne interese. Ne glede na to Karavajev navaja obstoj tovrstne študije zračnih sil ZDA iz leta 1996 "Vreme kot ojačevalec moči: Lastniki vremena 2025" (Weather as a Force Multiplier: Owning the Weather in 2025), ki je dostopna tudi na spletu.

Čeprav diši po znanstveni fantastiki, se lahko vsak prepriča o resničnem obstoju tovrstnih raziskav. Gre za uradno civilni znanstveni program HAARP (High Frequency Active Auroral Research Program), ki so ga leta 1990 skupaj začele vojaška mornarica in zračne sile ZDA, Aljaška univerza in agencija DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency). V letih 1993-2007 so v Gakoni na Aljaski zgradili supersodobni kompleks, kjer je na petnajstih hektarjih postavljenih 360 oddajnikov in 180 anten, razvili pa so tudi inštrument za raziskovanje ionosfere IRI (Ionospheric Research Instrument).

Gre za izredno močan radijski oddajnik, ki deluje v visokofrekvenčnem pasu, s katerim lahko v izbrano območje ionosfere usmerijo impulze kratkovalovnega sevanja in jo tako segrevajo do stanja vroče plazme. To je pojav, podoben Sončevemu vetru, le da je močnejši in usmerjen. Cilj teh znanstvenih poskusov naj bi bil izključno "preučevanje lastnosti ionosfere za izboljšanje uporabe komunikacijskih sistemov". Potencial IRI pa je mnogo večji. Z njim je mogoče modificirati tako ionosfero kot atmosfero ter celo magnetosfero našega planeta. Nekateri mu v njegovi izpopolnjeni različici v ne tako oddaljeni prihodnosti pripisujejo skoraj fantastične sposobnosti - od povzročanja orkanov in poplav do suš in potresov.

Na svetu je še nekaj podobnih, čeprav ne tako mogočnih kompleksov: HIPAS pri Fairbanksu na Aljaski, Arecibo observatorij v Portoriku in EISCAT blizu Tromsa na Norveškem. Treba pa je dodati še enega, o katerem se v ruski javnosti ne govori: tudi Rusi imajo svojo inačico znanstvenega centra za preučevanje ionosfere, laboratorij Sura v Vasilsursku blizu Nižnjega Novgoroda.

Kjerkoli že iščemo resnične razloge za dolgo rusko vroče poletje in druge naravne kataklizme, ki smo jim priča v zadnjih letih, je na dlani dejstvo, da smo, če že ne izključno, pa v veliki meri zanje krivi ljudje sami.