"V osemdesetih letih se je slovenska oblast do turizma obnašala mačehovsko kot prej," opisuje dr. Božo Repe v zapisu Od sindikalnih domov do wellness centrov, "saj ga praktično niso upoštevali niti v srednjeročnem načrtu razvoja gospodarstva do leta 1985. Hkrati pa so bile oblasti v kriznih razmerah usmerjene zlasti v to, kako od turističnega gospodarstva izvleči čim več deviz za sprotne nakupe naftnih derivatov in živil. Slovenski izvršni svet je bil ob tem angažiran predvsem s prednostno oskrbo turističnih krajev, še posebej trgovin, saj je primanjkovalo vsakdanjih potrebščin, od olja do pralnih praškov in kave. Vedno sproti je bila težava, kako turistične kraje izločiti iz sistema oskrbe, a hkrati onemogočiti, da bi tja hodili kupovat ljudje iz drugih krajev."

V tistih letih je država letovanja v tujini obravnavala kot luksuz, pravi dr. Repe; ta "nepotreben odliv deviz" je skušala čim bolj omejiti, zato je ponudba tujih destinacij ostala še kar siromašna. Toda še vedno je bila večini na voljo sindikalna turistična ponudba, tu so bili številni kampi, bungalovi...

"Tovrstne oblike dopustovanja so bile pomembne iz več razlogov," navaja mag. Tomi Brezovec v študiji Družbeno-ekonomski, socialni, ekološki in razvojni pomen dopustovanja in vloga države. Omogočale so oddih ljudem, ki si zaradi ekonomskih možnosti ne bi mogli privoščiti dopusta. Razpršenost zmogljivosti je omogočala spoznavanje tujih krajev. Ker so bile te zmogljivosti namenjene predvsem zaposlenim v istem podjetju, je skupno preživljanje počitnic omogočalo boljše medsebojno spoznavanje in s tem krepitev kolektiva."

"Tudi hotelska podjetja so se borila za domače goste in so ponujala posebne cene, ki so bile lahko tudi za polovico nižje od cen, ki so jih za enake storitve plačevali tujci," dodaja Brezovec. "Na ta način so delno zapolnili svoje zmogljivosti, po drugi strani pa je bil dosežen posebno močan propagandni učinek pri tujcih, ki so videli, da si lahko 'socialistični' delavec prav tako privošči bivanje v hotelu."

"Ja, v tistih letih smo bolj malo hodili naokrog," je pristavil gospod Peter, pripadnik povojne generacije, ki je v desetletjih poprej prepotoval lep kos sveta - od Grčije do Švedske. "Po Titovi smrti je bil cel hudič: boni za bencin, pa parni in neparni dnevi... Še dobro, da so imele slovenske firme po vsej Jugi apartmajčke in bungalove, da so šli lahko ljudje na počitnice. Če mene vprašate, so Slovenci turizem v Dalmaciji postavili na noge, spomnim se, da je bil Kompas med prvimi, ki so tja vodili turiste."

Sindrom Woodstocka

In če skrbi za počitnice niste prepustili podjetju oziroma državi, se je bilo treba znajti po svoje. Tako je, denimo, nastala znamenita počitniška komuna, ki jo je v Dobrih Vodah na Silbi tvorila skupina svobodomiselnih mladcev. Kot je v biografiji Fantom svobode dejal Goran Lisica Fox, je na Silbi vladal sindrom Woodstocka.

"Bila je dobra klima za avtorje," je opisal odnose med druščino, katere najbolj slaven član je bil nedvomno Johnny B. Štulić (Azra), z njimi pa je muziciral tudi Jerko Novak, mojster klasične kitare.

"Tudi Tomaž Pengov je tam preživljal počitnice, preden je posnel legendarni prvi album Odpotovana. Pravzaprav so bili skoraj vsi, ki so takrat prihajali v kamp, glasbeniki ali pa jim je bila glasba blizu. Vse se je vrtelo okoli tega, iz vsakega grma je prihajala glasba, zvok violine ali violončela, imeli smo tudi trobente, saksofone, seveda pa se je najpogosteje slišala kitara. Vsi smo bili v šotorih, živeli smo skupaj in kar naprej smo skupaj muzicirali."

Ko so se pod prisilo oblasti od Dobrih Vod morali posloviti, so se v začetku osemdesetih preselili v Martinščico na Cresu.

"Ful žur," se poletnega dogajanja na otoku spomni gospod Jože, ki je tjakaj prvič pripotoval s starejšim bratom. "Da o spolnih peripetijah ne govorim. Seks, drugs and rock'n'roll v živo!"

A ne glede na stil, spoznavanje skupne domovine je bilo v tisti dobi skorajda državotvorno početje. Podobno kot številni drugi roditelji se je tudi oče Traven nekega dne odločil, da družini razkaže Jugoslavijo.

"In tako smo se v začetku avgusta 1989 napokali v našo staro živalsko plavo stoenko, kot v filmu je bilo!" je Bojan Traven obujal spomine na počitnice. "Takrat sta oče in mama zidala hišo, zato doma ni bilo veliko denarja, pa je šla mama na banko in vzela eno goro čekov." Inflacija je bila tako visoka, da se je znesek na papirju ob unovčenju čeka znatno zmanjšal.

Na sončno stran ali v nebesa

Prvi postanek med popotovanjem družine Traven je bila Banjaluka, kjer je vojsko služil sestrin fant. "Spali smo v hotelu Bosna, ki še danes stoji, na tisti veliki terasi smo pili ledene kave... Potem smo šli do Jajca, kjer smo ostali par dni in si ogledali vse tiste znamenitosti, pa ob Neretvi do Mostarja, Zadra, Splita..."

In kje so spali? V hotelih in zasebnih sobah. "Nobenega problema ni bilo, ker smo imeli tisto goro čekov."

"Načrt je bil, da gremo do Črne gore, ampak sestra je trpela zaradi fanta, jaz sem imel svoje štose, mama je bila že malo nervozna, oče je imel vsega dovolj... In potem je sredi ogleda Dubrovnika rekel, briga me Črna gora, gremo! In tako smo se po jadranski magistrali vrnili direktno domov."

V deželo na sončni strani Alp, kjer je že vrsto let vladal turistični pesimizem, kot je pokazala raziskava, pa tudi precejšnja nepoučenost o krasotah podeželja in mest. Zato je Gospodarska zbornica Slovenije leta 1983 pri Studiu marketing Delo naročila oglaševalsko akcijo, ki je imela nekaj ključnih elementov (po mnenju nekaterih so bili celo povod za osamosvojitev): lipov list (kot znak slovenstva) in skorajda ponarodele slogane, kot je Slovenija, moja dežela ali Turizem smo ljudje.

Jernej Repovš, predsednik in regionalni direktor Studia marketing JWT, je v zapisu Tržno usmerjane poti turizma v moji deželi opisal, kaj je bil glavni namen te kampanje: "Pod emotivnim geslom Slovenija, moja dežela smo prebivalcem Slovenije odkrivali Slovenijo, kakršno naj bi oblikovali in nudili tujim turistom. Prebivalce Slovenije naj bi spodbudili k tvornemu oblikovanju, kot smo rekli takrat, enovitega turističnega izdelka, ki zajema čisto naravo, odprašene spomenike in etnološke posebnosti, čista stranišča, obnovljena pročelja stavb, hitra in točna prevozna sredstva, igrišča in zabavišča, prijazne, gostoljubne in ustrežljive ljudi, bogato izbiro izdelkov, sodobne trgovine, hitre in točne informacije, zanimivo hrano in pijačo, varne in označene poti z vodniki itd."

Potem so sledila gesla Imejmo se fajn, Dolg vikend so kratke počitnice, Dobrodošli doma, pa poglobljena kriza, razpad Jugoslavije, samostojnost Slovenije. Na tisto turistično je bilo treba še malo počakati, saj je bila kot znamka dokaj neprepoznavna, nemirna soseska pa je tujce le še dodatno odvračala. Z "velikimi strukturnimi spremembami", s privatizacijo in denacionalizacijo turističnih objektov pa so se tudi turističnim delavcem v deželici ukazali lepši časi.

"Slovenija je začela izkoriščati prednosti," trdi dr. Repe, "geografsko dostopnost, bližino večjih mestnih središč, vedno več zgrajenih avtocest, olajšan prehod meja." A tudi domačim turistom se je začelo goditi bolje.

"Turistične agencije so postale množičen pojav, turistični obiski so se razširili na ves svet, z naraščanjem standarda v drugi polovici devetdesetih let pa so postali del vsakdanjega življenja srednjega in višjega razreda." Delavski razred, kot pravi pretresljiva filmska pripoved italijanskega režiserja Elia Petrija, pa gre v nebesa.