V angleščini je to "fifth column", v nemščini "fünfte Kolonne", v francoščini "cinquieme colonne". Skratka, izraz se je uveljavil v večini evropskih jezikov. Tudi v slovenščini, v kateri je še vedno občasno priročen.

Petokolonaše so na vseh straneh budno iskali še zlasti med drugo svetovno vojno. Nemci v svojih vrstah, Francozi in Britanci v svojih in bržkone gre tej paranoji pripisati, da se je izraz tako globoko ukoreninil.

Kajpak je bil nadvse politično koristen tudi po vojni, predvsem spričo nastopa hladne vojne. Zato je bolj kot geneza izraza zanimiva njegova kasnejša uporaba. Motili bi se, če bi jo pripisovali zgolj avtoritarnim ali totalitarnim političnim režimom. Petokolonaše so iskali na obeh straneh železne zavese.

Izkušnje kažejo, da je izraz posebno nevaren, ko začnejo z njim opletati politične elite, precej bolj, kot če ga uporabi španski general. Zgodovina je polna primerov, ko so ga elite uporabljale za legitimiranje skrajno nedemokratičnih ukrepov in odločitev, meječih na lov na čarovnice.

Včasih pa tudi za legitimacijo prav takšnega lova. Ameriški politolog Corey Robin v knjigi Strah - zgodovina politične ideje posebej obravnava ameriško izkušnjo. Peta kolona je postala nekakšna mantra mccartizma, tako imenovanega po republikanskem ameriškem senatorju Josephu McCarthyju, najbolj vidnem obrazu gonje zoper domnevne komunistične infiltrante v ameriški družbi, še zlasti v Hollywoodu. Primer med drugim kaže, da ima prav politična elita, bolj kot katerakoli druga družbena skupina, največ neposrednih koristi od političnega strahu, vcepljenega z opozarjanjem na petokolonaše, četudi so ne prav daleč od nje drugi pomembni močni akterji.

Med najbolj slovitimi domnevnimi "petokolonaši" so se v ZDA tedaj znašla sloveča imena kot skladatelj Leonard Bernstein, pevka Lena Horne, esejist in dramatik Arthur Miller, fizik Robert Oppenheimer ter igralec in režiser Orson Welles. Naj bo primer banalen, toda gonja zoper peto kolono je imela povsem konkretne posledice. "Zlato, gospod, je toliko vredno samo zaradi napora, ki ga človek vloži v to, da bi ga našel in pridobil," se je glasil stavek imenitnega filma Zaklad Sierre Madre, iz strahu, da bi jih stigmatizirali kot petokolonaše, izrezanega iz izvirnika.

Kot pojasni Robin, ga mccartizem ni zanimal zgolj naključno. Prepričan je namreč, da so njegovi mehanizmi v ameriškem političnem sistemu na delu še danes.

Če gre verjeti navedbam v wikipediji, potem je izraz v sodobnem svetu pridobil globalne razsežnosti. Kot petokolonaše domnevno obravnavajo Severnokorejce, živeče na Japonskem, še posebej tiste, ki so povezani v zvezo izseljencev Čongrjon, medtem ko naj bi v Izraelu nekateri politiki, novinarji in zgodovinarji tako označevali Arabce, živeče v judovski državi.

In pri nas? Ne glede na to, ali so v politiki uporabili ta izraz ali katerega drugega, podobnega, petokolonaše vsake toliko politika išče tudi po teh krajih. V času informbiroja so v Jugoslaviji po nekaterih podatkih v razna taborišča poslali okoli 16.000 ljudi, stigmatiziranih kot notranje sovražnike. Služba državne varnosti, Udba, je pri tem odigrala pomembno vlogo.

Dandanes izraz ni posebno pogosto v rabi. Pregled Dnevnikovega elektronskega arhiva pokaže, da med slovensko politično elito ni v modi. To ni slabo. V nasprotnem bi bil to znak bolehne politike. V zadnjem desetletju je bil izraz "peta kolona" v časopisu Dnevnik uporabljen kakšnih dvajsetkrat, predvsem v publicističnem kontekstu.

Toliko o peti koloni. Vendarle pa se zdi, da o njej še najbolj iskreno govori hudomušna ironija zgodovine. Ta se redko zmoti. Tista domnevna peta kolona, o kateri je leta 1936 govoril general Mola, namreč ni bila pretirano učinkovita. Madrid je padel šele tri leta pozneje, boj za mesto pa je postal simbol republikanske srčnosti.